Videla sem ga pred 27 leti. Te dni, ko je Urban Koder dobil odlikovanje (za Prešernovo nagrado pač ni sprejemljiv, ker ima preveč heterogen in ne le klasičen opus) so v Kinoteki po Urbanovem izboru zavrteli televizijski film Operacija Cartier. Lepo, da ni že spet Cvetje v jeseni, sem si rekla. Lepo tudi zato, ker bom lahko preverilia, ali je film še vedno tako dober, kot je bil leta 1991, ko je nastal. Urban je namreč napisal glasbo tudi za ta film, ki ga je po scenariju Mihe Mazzinija režiral Miran Zupanič. Naj takoj na začetku povem, da film kljub časovnem odmiku še stoji, pravzaprav se je dodatno “umedil”. Resda je bila zaznana kakšna režijska nerodnost toda vedeti je treba, da je bil to Miranov debitantski film in, da ga je producirala RTV Slovenija, ki pri igranih filmih ni imela take kilometrine in producentskih potenc kot za to ustanovljeno državno filmsko podjetje. A vendrale je bila v začetku devetdesetih prav televizija tista, ki je vlekla naprej popolnoma opešan voz filmske produkcije, saj ji je država s takratnim ministrom za kulturo na čelu, obrnila hrbet, samostojni producenti pa so si polagoma šele utirali pot.
To kar me je na kinotečni projekciji televizijskega filma Operacija Cartier šokiralo je bilo spoznanje, da originalne filmske verzije (film je bil posnet na 16mm filmski trak) sploh ni več. Nikjer. Izgubljeno. Zbrisano. Založeno – ne vem. Povečave na 35 mm trak TV film ni dočakal in zato tudi ni mogel v kinematografe. Ohranil se je na eni od prvotnih bet, iz katere so ga sedaj lahko prepisali v barvno ubito digitalno verzijo, kjer filmskega zrna ni več čutiti. Mislim, da se je Zupaniču in direktorju fotografije Radovanu Čoku meglilo pred očmi. Kako je mogoče izgubiti in nezavarovati filmski trak mi sploh ni jasno. Pa tp ne velja le za ta film. Kot, da bi raztrgal ali vrgel proč knjigo, porezal slikarsko platno ali pa spodmaknil kiparju kalup in bi ostale le fotografije.
Ob tej priliki me je presenetila tudi Zupaničeva pripoved, da je film nastal zahvaljujoč takratnemu odgovornemu uredniku kulturno umetniškega programa TVS Toniju Tršarju. Poklical ga je, mu povedal, da njegova uredniška politika temelji na enem debitantskem filmu na leto in mu zato predlaga, da ekranizira Mazzinijeve Drobtinice. Prav nič nisem dvomila v povedano, saj je bil pokojni Tršar urednik z vizijo, kot bi se danes temu reklo. Odpiral je vrata videastom in drugim, ki so takrat prihajali na sceno ter spretno odbijal očitke, da kultura nima dovolj rejtingov, zato naj bi se umikala info programu. Tudi meni je zbijal odpor in pritiskal, da naj prevzamem urednikovanje kulture, češ, da ni vseeno kje kdo kaj počne in tudi vztrajal, da ima TVS redno filmsko oddajo.
Danes je malo takih, toda četudi so, ni šans, da bi preživeli brez vseh utesnjenih pravil, ki v imenu transparentnosti in spoštovanja vse bolj rigidnih pravil igre, ki predpostavljajo obvezujoče razpise, matematična točkovanja in obrazce, kjer sploh ni nujno, da izvržejo najboljše, najbolj drzne, najbolj ekspresvne in prodorne projekte. Sploh pa debitantske, ki pač težko stočkujejo dovolj referenc.
Še bolj sem bila frapirana ob podatku, da je Mazzinijeva knjiga Drobtinice izšla v nakladi 54 000 izvodov! In to leta 1987, v času, ki jim danes pravijo, da so bili svinčeni. Namreč povprečna naklada je danes okrog 500 – 800 izvodov, če nisi ravno Golob ali turistični vodnik.
Zupaničev TV film Operacija Cartier, je leta 1992 dobil nagrado CIRCOM za najboljši evropski TV film. Kdor ga ne pozna (upam, da ga bodo – ne glede na opustošeno kvaliteto slike – še kdaj zavrteli), naj na kratko povzamem, da se dogaja na Jesenicah v krču industrijske tlake, kjer se prepletajo zgodbe med nevkleščenim, neetabliranim pisateljem Egonom (Borut Veselko), ki lahko marsikaj pogreša, a trdno prisega le na profum Cartier, med delavcem Selimom iz Bosne (Faruk Begolli), ki prisega le na Nastassjo Kinski, med Ibrom (Haris Burina), ki prisaga le na delavko Urško Hlebec, med karikiranim poetom (Srečo Špik), ki prisega le na vzvišeno pesniško poslanstvo in med dekletom širokih uslug (Judita Zidar), ki bi rada prisegala le na Egona, a ji iskano trdnost nudijo drugi moški, ne pa luzerski svobodnjak. Vsi izgubijo vse na kar prisegajo, ker je realnost v tej sivi zadušljivosti tako dolgočasna in brezizhodna, da jim pomendra želje, ki jih (še) imajo. Skratka, gre za film, ki bi po skoraj tridesetih letih lahko doživel rimejk in bi bil ravno tako sodoben kot takrat.
Leto 1991 je bilo za našo kinematografijo zelo čudno. Simptomatično tranzicijsko. Za prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji velja Babica gre na jug, ki ga je režiral Vinci Vogue Anžlovar. Ta film velja še danes za enega najpopularnejših slovenskih filmov. Splošno znano je, da Babice najbrž ne bi bilo, če ne bi takrat Vinci zmagal na razpisu japonske družbe Tokuma Japan Coorporation. Menda je zagledal luč sveta 17. decembra 1991. Pred točno 27. leti torej. Lepo bi bilo, če bi Babica končno dobila še eno možnost. Kot slišim, jo je dobil Dedek, ki najbrž tudi gre na jug.
Ta teden smo na TVS videli dober Šantičćev film Skupaj in tudi dober celovečerc o Cankarju Amira Muratovića. Vse preveč spregledani, četudi kvalitetni deli. Kot da bi bila televizijska produkcija manj resna od tiste, ki nastaja v okviru nacionalne kinematografije. Jo pa redko kdo vrednoti, evidentira in vodi njen utrip. Dobro bi bilo, da bi kdo en temeljit tovrsten pregled – pa ne le od 1991 dalje – spravil pod streho.