Manjkalo je še dovolilo. Zaljubljen fant je na koncu le prišel k staršem dekleta, ki jo je želel za ženo. Oče mu je odvrnil, da hčerka lahko postane njegova žena, a le pod pogojem, če na parceli Kornata posadi 365 oljk. Velik zalogaj za enega golorokega fanta in za pusto, kamnito ter izsušeno zemljo!
A fant se ni dal. Posadil je za leto oljk. In dobil željeno dekle.
Bilo je pred par stoletji. Oljke so danes veličastne. Vijejo se v ozkem pasu od zaliva do vrha sklanatega hriba. So take, kot so jih v več kot tristo letih izklesali veter, sonce, asketska zemlja in ekstremno nebo. Korenine se oprijemajo zemlje kot žile, ki grabijo za izmuzljivo oporo. Debla so zavita in izvotlena kot michelangelova draperija v vetru. Blagodejna senca oljčnih vej in plodov je tiho zatočišče divjim ovcam, ki se v krizi odžejajo kar v morju. Mogočna drevesa kljubujejo pripeki, strelam in nevihtam. In človeku.
Zgodovina zakonskih zvez je pogosto utemeljena na ekonomiji. Ta kornatska ljubezenska zgodba me je pognala v branje zajetnih knjig Dušana Kosa Zgodovina morale – o ljubezni in zakonskih zvezah na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo – knjigi o ljubezenskih strasteh, prevarah, razrvratu, o ovirah, vzdržnosti, o predporočnih pogodbah, zaobljubah, o časti, užitkih, gospodarjih…skratka o kodah, ki so ukvirjale naše bivanje in moralo. Uf, dobro branje študjoznega pisca.
Ampak vzorca kornatske zgodbe tam nekako ni bilo. Vse pripovedi so dokaj rcionalne in kriminalne. Romanesknosti nekih antičnih dejanj, kot je ta preprosta in hkrati skrajno sofisticirana reč s 365 oljkami na nekem trdem otoku, nisem našla. Ker tu očitno ni šlo le za ekonomijo, ampak za ….preprosto… ljubezen.
Kaj pa vem, mogoče pa je to le moj scenarij.