Hm, v roke mi je prišel fenzin Hommage Hongkongu: Pet udarcev Shaolina. Bil je to eden bolj simpatičnih projektov iz osemdesetih s projekcijami filmov, kjer so bile borilne veščine v glavni vlogi. Berem zakaj smo se to takrat šli: zaradi žanra hongkonške urbane džungle, ki je producirala močnejše spektakle kot Hollywood, ker se je temu žanru zaradi pop(ularne) kulture marsikdo brez pravih razlogov posmehoval, češ, da ni dovolj poduhovljen, da so karate, kung-fu filmi in filmi vrhunskih borilnih veščin samo komercialne zgodbe in zato neumetniške, pa tudi zato, ker je bil v teh filmih direktor borilnih veščin vsaj toliko pomemben kot režiser, predvsem pa zato, ker tradicija shaolinskega templja ni bila od muh in triki na filmu marsikdaj sploh niso bili triki.Hm, naklada posebne edicije Filmske redakcije ŠKUC »Kino Slavica« je bila 400 izvodov (za ročni tisk, kar OK), na naslovnici je bil mix Martina Krpana in samuraja (naredila z Dušanom Mandičem), pisali pa smo od Štrajna, do Francozov (iz Chaiers du Cinema), ki jih je prevedla Tanja Pučko, še brez L. Vse je bilo super, le izbor filmov v retrospektivi je bil bolj švoh, saj je bilo treba vzeti, kar je bilo na razpolago. Ampak Bruce Leeja je bilo dovolj.