Spregledi

Pri časopisu, ki ima že v imenu vpisan Pogled na umetnost, kulturo, družbo, preseneča, da se mu zgodi spregled nekaterih že javno predstavljenih, v stroki reflektiranih ali v spomin in na papirje vpisanih dejstev, ki so spreminjali, reformirali ali poskušali urejati delovanje, organizacijo in vpetost kulture v družbo. Tako se v štirinajstdnevniku pogosto zapiše, da na vprašanje o modernizaciji kulturnega sektorja doslej ni jasno in konkretno odgovoril še noben minister, nobena vlada, pa tudi nobena kulturniška asociacija, koordinacija ali kakšno drugo stanovsko združenje … (Ženja Leiler: Za kulturo gre! Pa gre res?, Pogledi, 7. februar 2012). Ista trditev se ponovi v zadnjih aprilskih Pogledih (25. april 2012) v predgovoru in pogovoru o prenovi javnega sektorja (Optimist, pesimist in realist).

Zakaj že? Zakaj spregled Pogledov, da ne rečem previdna (taktna?) distanca do korakov kulturne politike – ne le v tem primeru, temveč tudi tistih, ki pomenijo za kulturo usodne, da ne rečem vitalne premike: od ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo in trenutnega reformiranja kulture, ki se dogaja pod krinko varčevanja, do drastičnih posegov v kadrovsko, materialno avtonomno bivanje kulture?

Običajno spregledaš nekaj, kar nočeš videti, se s tem ne strinjaš ali pa stvari ne poznaš dovolj dobro. Verjamem, da je spremljanje kulturne politike zahtevno, da potrebuje določeno mero zgodovinskega spomina, vedenja in poguma. A že pri površnem sledenju ključnih premikov na področju kulture bi se lahko vprašali, zakaj se uredništvo štirinajstdnevnika o problemih modernizacije javnega kulturnega sektorja sprašuje šele danes, po tem, ko je na to temo potekal dolg(oletni) postopek reforme celotnega, ne le kulturniškega sektorja (zakon Irme P. Krebs, ki je prenovil javne zavode, ni v parlamentu padel le zaradi šibke vlade, temveč manipulacije z njim), in po tem, ko je bil projekt posodobitve kulturnih javnih institucij na ministrstvu za kulturo zaključen, dan v javno razpravo in preveden v zakon.

Na projektu reformiranja javnega sektorja na področju kulture je izčrpno, javno in dialoško trdo delala skupina ljudi iz prakse, teorije, stroke, nevladnega sektorja, javne uprave itn. Med praktiki s kilometrino, ki sega od socializma do danes, je bil v skupini tudi edini direktor Cankarjevega doma, Mitja Rotovnik, sogovornik v aprilskih Pogledih, ki ve, da je dandanes predlog posodobitve javnega sektorja v kulturi dokončan. Še več: temeljni kulturniški zakon (ZUJIK), ki projekt uresničuje, je pripravljen, predlog nove kolektivne pogodbe tudi. Zakon (v kombinaciji s pripravljenim načrtom vpeljave študija menedžmenta na univerzo) prinaša tiste premike, ki jih v pogovoru, objavljenem v aprilskih Pogledih, sogovorniki (Mitja Rotovnik, Uroš Grilc, Luka Novak) odkrivajo kot toplo vodo. Zakon odpravlja nekatere anomalije vodenja, zaposlovanja, strukturiranja, mreženja, organiziranja in financiranja javnih zavodov.

Je pa res, da ogrevanje vode ne škodi, saj jo bo tako lažje zajemala sedanja vlada, ki izkazuje manj tolerance do vrelišč, kaj šele opeklin. Skratka v vladi, ki ima miselno podporo in zaupanje v ljudeh, ki so se v mojem mandatu ukvarjali z reformo in v Pogledih izražajo optimizem, lahko lažje izpeljejo, kar – to kot pokvarjena plošča nenehno ponavlja Mitja Rotovnik – ni uspelo »Majdi Širca in Stojanu Pelku, ki v zvezi s tem nista naredila absolutno ničesar«.

S posodobitvijo smo se v prejšnjem mandatu ukvarjali zato, ker simptomi resne krize javnega sektorja kulture niso izključili. Teh simptomov ni generirala zgolj recesija – ta jih predvsem razkriva –, temveč spoznanje, da brez svežih sistemskih sprememb ne bo prišlo do potrebnega in fleksibilnejšega razvoja. Javni zavodi (pa ne le na področju kulture) namreč dve desetletji niso doživeli sistemskih sprememb. Tako je skupina za posodobitev delovanja javnih zavodov iskala rešitve s subtilno strokovno obravnavo in iskanjem individualnih rešitev (»rešitev po meri«) iz izkustev, analiz in mednarodnih primerjav.

Posodobitev smo usmerili predvsem v javne zavode, katerim proračun ministrstva za kulturo in lokalnih skupnosti namenja večino sredstev in jih od nastanka naše države še nismo bistveno reorganizirali, okoliščine, v katerih delujejo, pa so se znatno spremenile. Ciljali smo na večjo avtonomijo, opustitev številnih anahronizmov, učinkovitejšo organizacijo upravljanja, na standardih in normativih uveljavljene principe financiranja ter zaposlovanja s ciljem bolj racionalne izrabe sredstev in bolj učinkovite javne službe na področju kulture, kar ne bi prinašalo (le) vitke, temveč predvsem pametno in sodobno ureditev.

Na superministrovi mizi – in upam, da ne v predalu – zdaj čaka model večje fleksibilnosti zaposlovanja, plačila za opravljeno, ne le »položeno« delo, ureditev tržne dejavnosti javnih institucij, boljša ureditev nadzornih teles, relacij v odnosu do lokalnih skupnosti, ki trenutno ravnajo popolnoma po svoje in mimo volje financerja (spomnimo se samo na primer muzeja v Postojni!) itn.

V tej luči je trditev, ki se zapiše uredništvu kulturnega časopisa širokega spektra pogledov, da v zadnjih dvajsetih letih še noben minister ni prišel pred zainteresirano javnost z dokumentom, ki bi predstavil prenovo kulture, dokaj enostavna. Enostavnost pa nemalokrat domuje v otepanju natančnega, kontinuiranega poznavanja in sledenja problematiki, ki je pač mnogo bolj naporna kot mešetarjenje z besedami in vprašanji brez spomina.

Glede na to, da si Pogledi prizadevajo ustvarjati premike in tako pomagati vladi oziroma kulturni politiki, bi ji trenutno bolj pomagali, če bi analizirali že pripravljeno reformo, kot da poslušamo tiste večne kavarniške o nesposobnih direktorjih in direktoricah javnih zavodov. Stranski produkt takega generaliziranja je tudi krivica številnim izjemnim direktoricam in direktorjem, ki so suvereni strokovnjaki, ne le »kretničarski« menedžerji.
V tej luči je več kot čudenja vredno razmišljanje Luke Novaka, ki je bil menda kandidat za kulturnega ministra

Slovenske ljudske stranke in je po mnenju Pogledov prispeval tudi najbolj radikalni program za področje kulture. Hm. Njegova degradacija vodilnih kadrov na področju kulture, ki po njegovem nimajo pojma o preživetju na trgu (tudi) zato, ker so iz strokovnih voda (»dokler ne bomo prišli do prosvetljenih menedžerjev, ki bodo zamenjali univerzitetne profesorje … bo vedno problem«), žali številne sposobne in uspešne vodilne, ki se prebijajo v tujino in Slovenijo postavljajo na zemljevid relevantnih kulturnih institucij.

Stališče Luke Novaka, da bi veljalo umakniti številne komisije, ki na ministrstvu svetujejo pri izboru projektov, in odločanje prepustiti ministru oziroma uslužbencem državne uprave, pomeni otrditev, nazadovanje in državno monopoliziranje – ne posodobitev distribucije javnih sredstev za kulturo. Pomeni estetiko predajati v roke politiki in vsakokratni barvi, kar je svet – tudi vzhodnoevropski – že davno presegel in se o tem kuharskem receptu sploh ne sprašuje več.

Podobna logika botruje njegovemu napačnemu spominu na delovanje v KAS, posvetovalni skupini ministra za kadrovska vprašanja. Stališča KAS so bila za kadrovanje zame skrajno pomembna – kot so bila zavezujoča tudi stališča (mnenja) svetov zavodov. Res je, na koncu lahko minister odloča po svoje, a če sledi obči koristi in varovalkam, ki mu jih dajejo razgledani ljudje (Janez Pipan, Mladen Dolar, Maks Soršak, Luka Novak, Metka Fujs …), bo zgolj pridobil in se izognil morebitni lastni kuhinji. In ker kuhinje vedno rade mešajo po svoje – tudi meni so vsiljevale svoje začimbe –, mi je kadrovski svet pomagal pred nepotrebnimi pikantnimi okusi.

In še za konec: ohranjanje določenih pridobljenih standardov na področju kulture ne zagovarjam na pamet in tako, kot ga v kolumni Za kulturo gre! Pa gre res? kot splošno videnje ilustrira avtorica Ženja Leiler, ko navaja primer anketiranca Vala 202, ki je glasoval za kulturnika kot Ime tedna, ne da bi ga poznal, a z razlogom, da neznanca podpira, saj gre »za ukinitev kulture«. Menda se v našem prostoru – vsaj tako avtorica –, ko gre za kulturo, »rado zelo pretirava in patetizira«. Češ da se v primeru ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo navajajo le neki abstraktni in načelni razlogi (v smislu uničenja slovenske identitete). Meni namreč, da … kulture zaradi institucionalnega združevanja gotovo ne bo nič manj …, da v zgodovini slovenske kulture še nikoli nismo ustvarili toliko kulture in zanjo namenili toliko sredstev, kot jih namenjamo danes … in da je treba tako rekoč plebiscitaren protest proti ukinitvi ministrstva jemati z nekaj skepse … Skratka, med vrsticami prebrano: upor kulturnikov izhaja iz želje po ohranitvi njihovega dobrega, ugodnega, razcvetelega statusa, ki naj kar ohrani tisti quo. Status quo, torej.

Čez leto dni ali še prej bo – če bo – avtoričina kolumna zagotovo drugačna.

Statusa quo že danes ni več, samostojno ministrstvo gor ali dol. Rebalans ga temeljno, usodno spodjeda. Najedena je tudi samopodoba umetnikov, ki se jih vsak dan bolj prijema podoba pijavk in zajedavcev sistema. Ustvarjalci se bodo – tudi na račun distanciranja javnega mnenja, ustrežljivosti novi oblasti, notranjega prepiranja kdo dobi več in kdo manj in v težkem boju za preživetje (mimogrede, samostojni umetniki ne morejo niti do statusa brezposelnih) – med seboj najedali in mogoče celo resignirano sprejeli teze, kot jih ponuja optimist?pesimist?realist? Luka Novak v zadnjih Pogledih, ko pravi, da »dokler to področje na vseh ravneh vodijo ljudje, ki nimajo vpogleda v to, kaj je biznis kulture, ne bo reforme javnega sektorja«.

Prav tako razumevanje kulture kulturo ubija. Tudi mene.

V kolikor bi sledili takim videnjem, ki jih Pogledi s simpatijami označijo za najbolj radikalni strankarski program za področje kulture, pa tudi tistim, ki jih je isti avtor izrekal pred leti o, na primer, javnih knjižnicah, ki pomenijo nekakšno nelojalno konkurenco založnikom, pa tistim, ki jih danes izreka o metanju denarja stran za knjigo, o nepotrebnih subvencijah itn., itn., pa bi slovenska kultura res šla v franže.

Objavljeno v Pogledih, št. 9, 9. maj 2012

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja