Zadnji intervju s Petrom Božičem je bil objavljen v Playboyu. Ni samo zadnji, temveč najboljši. In ni najboljši zato, ker je zadnji. Najboljši bi bil, tudi če bi bil Peter še z nami. Vem, da bi mu, če bi se jutri srečala, to tudi povedala – celo jaz, ki mi take stvari gredo bolj težko od rok. Zagotovo bi se poklonila tisti njegovi misli o tem, da bi bilo preveč egoistično, če bi od življenja zahteval več, kot je vanj vložil.
Zadnjič mi je kolega mejlal, da bo pogrešal Petra na kulturniškem odboru …in da škoda, da premore RTV oddajo o njem, ki je stara več kot deset let. Sem mu odgovorila, da bi nacionalni radio lahko imel intervju z njim, ko je bil v bolnišnici, a so tam šefi menda rekli, da zakaj neki bi bilo to sploh treba. Pa mi je odmejlal, da je bil v soboto na derbiju…in da je minuta tišine na stadionu v Šiški – in bila je res tišina, je zatrdil – povedala vse; tudi tišina Green Dragonsov…rtv gor al dol….je menil.
Tako bi rekel tudi Peter s Playboyem v žepu.
Da, intervjuji v Playboyu so čudoviti. Playboy ima tudi stran, namenjeno književnosti, v kateri vsak mesec spodobno predstavi po eno novo knjigo, še nekaj pa jih predstavi bolj jedrnato.
Kar je več kot lepo in prav – da se revija, katere sloves ni ravno povezan z umetnostjo, te loti zavzeto.
Kar me žalosti, pa je naslednje: Playboyeva obravnava npr. književnosti je nemalokrat boljša od odnosa, ki ga taisti književnosti in istim knjigam namenijo novinarji kulturnih rubrik v časopisnih hišah, od katerih bi resno obravnavo pričakovali po definiciji.
Naj navedem en konkreten in nato še splošno ravnanje: vzamem v roko enega od glavnih slovenskih dnevnikov in zagledam kar obsežen članek ob izidu knjige Zgodovinska čitanka 1. in 2. znanega, nagrajevanega in pri nas priljubljenega pisatelja Miljenka Jergovića.
Lepo, si rečem, prižgem cigareto in si k ustom ponesem kavo. Ki se mi hipoma zaleti in pljuskne po časopisu. Zakaj? Tik pod naslovom me namreč novinarka seznani z neverjetnim dejstvom o tem pisatelju. Namreč, citiram: “In pravzaprav je nogomet, poleg PORNOGRAFIJE, ena izmed pomembnejših tem Jergovićevega pisanja,” !!&%??? Halo???
Kdo dandanes dela za kulturne rubrike? Kadar se udeležim kake tiskovne konference, vidim vselej enak prizor. Založba se lepo pripravi, povabi kompetentne ljudi, ki naj bi predstavnikom tiska nekoliko širše predstavili knjigo in jim s tem tudi olajšali delo. In potem ti predstavniki in predstavnice pridejo, se na hitro podpišejo, pograbijo svoj novinarski izvod – in v, veliki večini, izginejo, tako rekoč v diru.
Kaj sledi? Knjiga je deležna petih vrstic, največkrat promptno prepisanih z zavihka, potem pa dobi še tiste svoje tri, štiri zvezdice. Kje je članek? Kaj šele analiza? Človek si zaželi, da knjige ne bi imele povzetkov na zavihkih, zaželi si, da bi založbe novinarjem preprosto prenehale deliti tiskovno gradivo.
In tako se z novimi knjigami raje seznanjam med čakanjem pri frizerju, kjer najdem Playboy in Našo ženo, namesto da bi s sabo prinesla kak ugleden dnevnik.
Najbrž smo na tem področju res vse postavili na glavo: klasični tipično moška in tipično žensko-lunino vrtnarska revija sta spodobnejši vir informacij o književnosti kot kulturna rubrika dnevnika!?!?