Javorovica, 1. maj 2010
Veè kot pol stoletja je od takrat. Èas bi lahko zabrisal spomine, pa jih ne more in ne sme.
Enkrat krvava tla ne zbrišeta ne nova trava in ne beli sneg.
Enkrat krvava tla ne zbrišeta ne nov sistem in ne èasovni beg.
In tu so tla bila krvava. Ob zadnjem obraèunu z Nemci in domobranci je tu obležalo 113 partizanov v mlaki krvi povsem nerazpoznavnih – razkosanih, zmrcvarjenih, izdanih. Tistih triintrideset partizanov, ki so jih domobranci marca 1944 stisnili v kot in drugega za drugim postrelili, je ta tla èutilo pod svojimi nogami. Preden so jih postrelili, so se morali sezuti.
»Sezula se bom, da bom šla bosa zadnjiè po svoji zemlji,« reèe mamica v prvem slovenskem celoveèernem filmu Na svoji zemlji, preden pade pod streli sovražnika, ki se je mašèeval nad zavednimi domaèini v Baški grapi.
Svoja zemlja. Biti na svoji zemlji svoj gospodar, iztrgati moè drugemu, ki si prisvaja tuje, je cilj vsakega upora in boja katerega koli poglavja v zgodovini èloveštva. Biti na svoji zemlji pomeni biti svoboden. Ne vsi, a skoraj vsi naši predniki so se za to svobodo borili in jo tudi izborili.
Povsod, tudi tu na Javorovici, kjer je pred drugo svetovno vojno živelo zgolj trinajst gospodarjev in kakšnih sto ljudi. Tudi in predvsem tu, kjer je pogled segal na Hrvaško in èez celo Belo krajino in kjer je Cankarjeva brigada kot šèit na vrhu hriba strateško branila našo zemljo. Zanimivo: èetrti bataljon Cankarjeve brigade je sem prišel tretjega decembra, na rojstni dan Franceta Prešerna.
Ko je na Javorovici padlo veè kot sto borcev in bork in ko so domobranci postrelili ujetnike, so uprizorili mašèevalni divjaški obred, ki je bil eno najbolj umazanih dejanj belogardizma med vojno.
Bi se lahko takrat konèalo drugaèe? Bi lahko takrat preživelo veè kot šestnajst partizanov, ki so se rešili pokola? Bi bilo drugaèe, èe ne bi brat izdajal brata in èe se ne bi domaèin spravil nad domaèina? Bi bilo drugaèe, èe bi domo-branci branili dom pred sovražniki, ne pa ga izdali sovražniku?
Eden od preživelih borcev z Javorovice je po tem kolaboracijskem dejanju dejal – in na spominski tabli so njegove besede tudi zapisane:
»Kaj? Mašèevanje?
Ne! Ne!!
Saj to ni rešitev!
Le sloga, prijateljstvo
bo potešitev!«
Sloga in prijateljstvo res potešita strasti in medsebojne obraèune. Brez sloge in prijateljstva ni ne strpnosti in ne svobode. Prav je imel preživeli partizan: »Mašèevanje ni rešitev!« Toda tudi molk ni rešitev. Rešitev je èas, spoznanje, priznanje in zgodovinsko preuèevanje, ki osvetli preteklost z verodostojnimi podatki brez ideoloških primesi za dnevnopolitièno rabo.
To je edina pot do sprave – ali bolje: da se bo enkrat za vselej vedelo, kaj in kdo je našo zemljo naredil zares za našo.
Sloga in prijateljstvo sta potrebna tudi pri premagovanju vsakodnevnih težav – še posebej v zadnjem èasu, ko je življenje težje in ko nas postavlja pred razliène preizkušnje. V življenju je vedno tako, da se dragocenosti zavemo takrat, ko jo izgubimo, bodisi da je to ljubezen, zdravje, sreèa, prièakovanje … bodisi da je to delo, uspeh, zadovoljstvo.
Tla pod nogami se nam izmikajo tudi zaradi izgube varnosti, ki nam jo daje zaposlitev – torej delo. Èe ga izgubiš, je zelo hudo, sploh, èe se to ne zgodi po tvoji krivdi.
Sredi svetovne gospodarske krize, ki v marsikateri državi sveta (pa tudi Evrope) pomeni popoln finanèni zlom, se moramo nujno vprašati, kakšen naj bo sistem, v katerem bo delo pravièno dostopno, dodeljeno, plaèano in nagrajeno. Predvsem pa sistem, ki ne bo temeljil na pohlepu, ustvarjanju nepremostljivih razlik, izkorišèanju èloveških in naravnih virov ter na plenjenju nezasluženega imetja.
Kljub stiskam, ki jih preživljamo, moramo ohranjati socialno èuteèo družbo. Tega se moramo nenehno zavedati.
Zato se moram – na koncu – vrniti k besedam našega/vašega partizana: »Le sloga, prijateljstvo bo potešitev!« Sloga je bila vodilo vseh, ki so ustvarili in postavili praznik delavcev, delavk in dela! Naj nas spremlja še naprej. Premajhni smo, da bi se delili, preveliki, da bi se pustili!