Kranj, 2.3.2010
Kljuèni presežek Tedna slovenske drame je jasen: Jezik. Izražanje. Sporoèanje. Odpiranje.Ustvarjanje.
To ni zgolj Teden slovenske drame.
To je potrditev nekoè jugoslovanske, danes evropske, zagotovo pa vse bolj svetovne izkušnje, da uspešno nacionalno gledališèe ne more obstajati brez dramatike v svojem jeziku.
Kajti bolj kot postaja svet odprt in pretoèen, bolj kot se meèka in mehèa pod pokrovko globalizma, bolj potrebuje »jeziènost« svojega jezika.
Teden drame, ne teden , dnevi drame, in vi vsi , ki jih ustvarjate, vi , ki ste gledališèe, tako pravi Shakespeare, morate nam, ki vas gledamo in življenju, ki ga živimo, držati ogledalo.
V njem moramo videti svoje in tuje dvome, svoje in tuje pregrehe, prepoznavati moramo odlike in oblike družbe in èasa v katerem živimo.
Èe tega ogledala (odseva) ni, potem lahko odplavamo v otopitev in zdi se nam, da je vse kar poènemo prav in vse kar se dogaja okoli nas brez refleksije.
To pa je nevarno, za nas in za družbo, ki jo tkemo, saj brez tistega postanka, »odplavanja« in kreativnega nemira, ki ga sproža prostor ustvarjanja, ostajamo topi, obvladljivi in na voljo gospodarju, ki je (in bo) vedno zadovoljen, èe nam odvzame poželenje, hrepenenje in sanje.
Umetnost pozna naèine in pozna orodja, da nam spregovori glasno, agresivno, nas prisili k pogledu v zrcalo in razbija našo podobo zadovoljstva…
Vi umetniki nas morate utapljati v pozabi, buditi v življenje, aktivirati v mišljenje.
V drami, pa naj bo še tako nenavadna, tako izven našega dometa dogajanja, je vedno tudi del nas samih. Mogoèe šele v trenutkih utopitve v podobe, besede, slike….zvemo, kako preprosti so naši problemi ali kako prekleto težki so problemi drugega.
Kot ministrica se vsak dan sooèam z velikimi in majhnimi dramami drugih, ob tem tudi s svojimi… in vsak dan znova se preprièam, da v drami gre vedno za porušeno razmerje, ki išèe – ne nujno pa tudi najde – ravnotežje skrhanih, naèetih, prizadetih, spodnesenih in iz tira vrženih medsebojnih nitk.
Umetnost je – pa ne le v gledališèu – kako ta kaos spraviti v red. Kako speljati »zadnje dejanje« in še katarzo ob njem.
Vsi si želimo – pa èe si priznamo ali ne – da bi bilo zadnje dejanje happy end.
Da se konèa s poljubom, solzo in ponovno vzpostavljenim redom. Ni vedno tako, saj življenje piše in tudi ponavlja drame, ki jih je èloveštvo v svojem civilizacijskem toku že izkusilo, a si ne nujno tudi zapomnilo.
Vi, ki brusite jezik, um in gledališke deske – pred in za zaveso – èestitam za štiridesetletno trdnost Tedna slovenske drame, nagrajencem pa poklon v želji, da bomo vaša dela èimprej videli na odru