Vse to je film

eksperimentalni film v YU 1951 – 2001
Moderna galerija, 22.12. 2010

Takorekoč na predvečer praznovanja osamosvojitve se je potrebno ozreti v tista polja, ki so prostori osamosvajanja duha. Film je resda prostor, ki se samosvoje sam osamosvaja in nikoli v resnici tudi osvobodi – svojega lastnega čara, namreč.

A vendarle: ker si v tem svetu vsi radi pripenjajo medalje, naj jih danes pripnemo vsem, ki so nekoč  širili obzorja vidnega, čutnega, slikovnega in  družbenega  prostora na način preučevanja, analiziranja in razpiranja meja filma.

Ni potrebno reči: še pomnite tovariši, ker alternative, eksperiment, alter, drugačen, anti etc…obstajajo vedno – ne le v umetnoisti, ne le na filmu in tudi ne le  v obdobju, ki ga zajema ta razstava. Vsaka zdrava združba – umetniška ali katera druga – ima vgrajeno v sebi drugačnost, ki je le druga beseda za analizo, subverzijo, drugi zorni kot, razgraditev, dograditev…obstoječega. Če ta drugačen, eksperimentalen ali alter pogled umanjka pomeni, da se je potrebno vprašati po zdravju družbe. Kajti drugačen pogled šele omogoča razvoj novih pogledov. Pomeni premik.

Rekli smo mu eksperimentalni film, alternativni, avantgardni, amaterski, antifilm, drugačen film….a kakorkoli se mu je že reklo, vedno je šlo za prestopanje uokvirjenih, ustaljenih, začrtanih, pričakovanih, kodiranih poti. Ni silil na velika platna in tudi nihče mu ni dal mesta in prostora na njih. Bil je v neke vrste prostovoljnem getu, ki je imel status avantgarde. Dobivali so se – smo se – na posebnih srečanjih, celo festivalih, na domovih, v klubih, na travnikih, pod zvezdami in zapisih. Sedma sila ga ni videla kaj prida, zato je bilo ustno izročilo njegova najboljša kritika. Njegovo najboljše orodje je bilo brisanje meja. Kamera je letela v zrak in lovila trenutke svobode. Leče so bile difuzne, filmski trak je zgorel ali bil enostavno prazen. Svet pod in pred očesi alternativno zajetih podob se je lomil v jeziku, ki ni poznal klasične kontinuitete pripovedi in tudi ne meril filmskega jezika. Enostavno: svet je dobival mavrico, kazal madeže in rezal v vsakdanjo percepcijo bivanja.

Kaj je ostajalo in ostalo za alter produkcijo tega časa? To vas danes najbrž še najbolj zanima.

Mnogo in nič. Nič za tistega, ki ni videl in tudi za tistega, ki ne more videti, saj se ta »žanr« enostavno ni dobro (ali sploh) arhiviral. Mnogo za tiste, ki so eksperiment integrirali v »klasiko«,  ga posvojili in skozi črni film, avtorski film ali »odraslo« produkcijo spojili v nekaj, kar lahko rečemo, da je »Vse to film«.

Priznam, da je še največji rez med eksperimentom tistega in današnjega časa naredila tehnologija. Ko je superosmičko, ki jo je poganjal mehki in droben filmski trak z velikim srcem in debelim zrnom izrinila digitalka, je postalo vse to, kar je bilo ekskluzivno in avantgardno dostopno vsakemu v vsakem trenutku in v vsakem prostoru. A tudi levitev tehnologije eksperimenta ni ubilo, mu je le – kot vsaka demokracija, ki nam daje in  hkrati vzame – odvzelo krila.

Danes se lahko prešetevamo, merimo in predvsem spoznavamo. Tako nekdanje republike, tako nekdanji ustvarjalci in oboževalci, kot vsi tisti, ki o dejstvu, da je nekoč nekdo na poseben način ljubil kamero, ne vedo nič. Zato je ta razstava – sploh prva na to temo – dobrodošla možnost odkrivanja skritih zakladov.

Kinoteka

Kinoteka, poimenovanje dvorane po Silvanu Furlanu

13.dec.2010

So stvari, ki segajo preko.
Eni jim rečemo dodana vrednost.
Drugi presežek
Tretji pripadnost, zavezanost, predanost, moralnost,pokončnost, probojnost….
V bistvu pa gre preprosto za ljubezen
Kaj poganja ljubezen? Želja. Želja imeti. Brez cene. Brez strahu pred izgubo.
Brez misli na davek. Brez zadreg pred odpovedjo.
A z neobvladljivo strastjo po doseganju vedno izmuzljivega predmeta poželenja.
Da, Ljubezen poganja predmet poželenja.

Ampak: Zakaj se v takorekoč erotičnem odnosu do dela lahko ohranja in vzpostavlja ta predmet poželenja?
Na to vprašanje Silvan najbrž ne bi takoj odgovoril. Ali pa bi se pri odgovoru zatekel k Bunuelu. 

A odgovor obstaja. Je pompozen in lahko tudi patetičen. A v bistvu, je resničen.
Poganja jo ideja.
Za ljubeznijo stojijo vedno ideje.

Dosegljive ali ne – važno je, da so. Da poganjajo svet naprej, da drugim omogočajo nove
ideje, da stvari, svet in dom …. spreminjajo. 

Zaradi idej, ki jih v strastni obliki takorekoč ni več, ali jih skoraj ni, je nastala Slovenska kinoteka. Najmlajša kinoteka na svetu, se avtomatično še danes pridoda.

A ni nastala le institucija. Nastalo je mnogo več kot to.

Nastalo je vse to, kar se povezuje z ljubeznijo: zvestoba (do filma), predanost (do zgodovine), srčnost (do Domačega vrta), zavezanost (do pisanja),  nežnost (do oplojevanja misli), trdnost (do graditve novih prostorov) …..nastala je  dobesedno: zvestoba do groba.

Ljudje, ki so zvesti do groba, pustijo vsem, ki ostajajo/ostajamo, ogromno zavez.
V tej stavbi so se tem zavezam v zadnjih letih izneverili.
Z  napisom  nad vhodom v to dvorano je teh  izneverjanj  in izdaj dokončno  konec.

Srečna sem, da se danes konec spoji z začetkom – torej s filmom velike ljubezni, neprekosljive subtilnosti, ubijalske nežnosti – predvsem pa s filmom, ki ga je imel rad Silvan  in vsi mi z njim.

LiFFe

Ko se filme stisne v prešo – filmski festival je res neke vrste stiskalnica filmov, katere sok ne pomeni le ocenjevanje letine, temveč tudi družbe – ,skratka, ko imamo toliko filmov na »novembrsko enoto«, kot jih prikažete na LIFFE, ostane vernemu gledalcu nujno vprašanje:

»Kaj prinaša čas, kaj spreminja film in kaj se spreminja v filmu?«

Toda, ko stopamo iz kinodvorane – običajno še »topli« od filmskih podob in intime temnine, se ne ravno sprašujemo o problemih sveta. Običajno smo takrat problem mi sami.

Ko ni več snopa svetlobe v filmskem projektorju in ko se prižgejo luči se nam prereže popkovina s svetom, ki nam ga je ustvarjal nekdo drug, sami pa smo se v njem tako ali drugače iskali. Odhodi iz kinodvorane so običajno polni zadreg in pogledov v tla. Prerezana popkovina zahteva dihanje z lastnimi pljuči. In če je film dober – ob odhodu iz dvorane itak znamo reči le to ali je dober ali slab – začnemo dihati z njim. In šele tu nastane gledalčevo glavno samospraševanje, ki praviloma zadene na neizogibno: na stvarnika, ustvarjalca, avtorstvo, Avtorja, avtorski film..

Ni enega avtorja pri filmu, boste dejali. Res je, a kolektivni spomin običajno ohrani enega.

»Resnaisu sem dal goro špagetov, on pa jih je sortiral« je na vprašanje kako sta sodelovala pri filmu Providance odgovoril dramatik in scenarist David Mercer, rekoč da je Alain Resnais pač mojster strukture in da ima glasbeni konstrukcijski čut.

Prav je, da se še vedno obračamo k avtorskemu filmu – danes pa sploh, ko bo festival inavguriral Alain Resnais, avtor, ki je pričel delati filme pred novim valom, preden so zgradili Berlinski zid, preden je atomska bomba padla na Hirošimo in preden so nemški bombniki bombardirali Guernico.

Zgodovina/družba  daje/dela goro zapletov (špagetov, bi dejal David) in avtor jih sortira. Zato je Resnais snemal avtorske dokumentarce o nacističnih taboriščih, antifrankistične filme, o tem, da je mir še vedno nemir, čeprav Vojna je končana….zato je nastala Hirošima, mon amour, avtorjev traktat o spominjanju in pozabljanju – Lani v Marienbadu (A. Robbe-Grillet) ….. do današnjih Divjih trav.

Dolga pot najbolj imenitnega modernista. Toda, ko govorimo o avtorskem filmu vemo, da bistvo ni v sortiranju tem, ki jih naplavlja družba (dom, družina), temveč v izboru (dramaturške) konstrukcije, ki strukturira film. Naj bo to film-esej ali film verizma….avtorsko tkanje pomeni prepričljivo kovanje podvojene realnosti: kako se oblikuje značaj osebnosti, kako osebe reagirajo na porušen red v družbi, kako spodnašajo harmonijo sveta ali kako izstopajo iz porušenega ravnotežja.

Zakaj z zadovoljstvom pozdravljam filmski festival, ki ga tako skrbno in vešče pripravljate že dvajset let? Zato, da se prilepite (prilepimo) bolj disciplinirano kot sicer v kinodvorane, ki nas – če ponujajo creme de la creme (in LIFFE to ponuja) – prestavljajo v svet vsakdanu nevidnih podob. Podob, ki se ne odpoveduje želji, da bi spreminjale in izboljševale realni svet. Film realni svet namreč nikoli ne zgolj  registrira – tudi v neorealizmu ga ni. In četudi v ta svet še tako dvomi, verjamem, da ohranja vanj zaupanje. Tudi takrat, ko najbolj razgalja njegovo ničevost. In kar je najbolj pomembno: film prepoznava strašno protislovnost čustvenih stanj. Naših in tujih. Saj slika frepenenja in padce, srečo in poraz.

Verjamem, da bo tudi letošnji obisk festivala dober. Da bodo zanimiva srečanja, pogovori, obiski. Edino kar je pri tem festivalu nerodno, je dejstvo, da si moraš zanj vzeti tako rekoč dopust. V tem smislu je LIFFE res stiskalnica in časovna preša (ne pa presija).

Ampak glede na dejstvo, da število kinematografov v Sloveniji upada (2004 – 2007 iz 64 na 54, iz 1153 na 960 celovečernih filmov) in glede na to, da upada tudi število gledalcev (od 3 milijonov leta 2004 na 2,4 milijona leta 2007) boste te dni zagotovo popravili statistiko. Ne le po kvantiteti seveda!