Milan Pajk, Samota, Moderna galerija, razstava, 12. oktober 2010

Se spominjate rezov Lucia Fontane v čisto površino platna? Imate pred očmi tiste njegove nedolžne, bele, neskončne in dovršene površine, v katere neusmiljeno zareže skalpel?
Ob pogledu na fotografije Milana Pajka, ob pogledu na njegovo samoto, ki si najde dom v puščavi – torej tam, kjer je samota zares doma –, so moja prva asociacija prav »živi rezi« Lucia Fontane.
Zakaj? Zakaj je lahko senca v praznem puščavskem prostoru tako boleče lepa?
Zato, ker naredi red v čistem pečenem polju?
Zato, ker je ta red minljiv? Spreminja ga namreč veter, ki spotoma, po svoji volji in vsakič na novo oblikuje pokrajino!
Zato, ker ostra in temna senca peščene beline govori, da tudi v puščavi ima svet meje?

Milan Pajk ni turist, ki bi nam pošiljal razglednice s potovanj. Milan Pajk je voajerist, ki v prostorih išče zanj še ne videno, a njemu vseeno prepoznavno.
Ni dvoma, da se s temi prostori, ki jih uokvirja njegovo oko, identificira, rine v njih, zdravi z njimi in jih hkrati premešča iz danega v neskončni čas.

Milan Pajk v svoji fotografski »Samoti« govori o prostorih, ki nimajo meja.
Vsi mi, s fotografskim očesom vred, smo obdani z mejami, ki bi jih radi brisali in izgubljali. Izgubimo pa jih pravzaprav takrat, ko jih okvirimo – bodisi, ko brezmejnost stlačimo v kader, bodisi, ko naše življenje spravimo s samoto.
Samota – povedano dobesedno, da si »sam« in da je svet »samo ta« (= samota) – je lahko tudi pot, ki ozavešča naše meje.
Meje tistega starega pokopališča, ki ga je v puščavi izginulega naselja našlo Milanovo oko, so jasne: pesek ni izbrisal skale nagrobnikov, četudi se je tam čas že davno ustavil.
Tudi rjavečim in odpisanim ladjam, ki jih je odplavilo v Atlantski zaliv na pokopališče ladij, se je čas že davno ustavil. A tudi njim je oko fotografa podaljšalo življenje – v življenje brez meja.
V kontekstu videnega misel, ki jo v katalogu izpostavi avtor fotografij, namreč da v
samoti/Sahari podvomimo o našem sprejemanju sveta, zagotovo drži.
Hoja po samoti, po brezčasnem in brezmejnem je hkrati tudi hoja po naših robovih.
Je rezanje v naše lastno tkivo, kot ga je taktilno, brutalno, a hkrati tudi sladko izvedel Fontana, ko je zarezal v čiste površine svojih platen.
Mogoče zato, da bi pokukal v steno za njimi, v podzavest za nami ali v bolečino, ki je pred nami potem, ko veter zjutraj zbriše stopinje v puščavi.

24. slovenski glasbeni dnevi
Maribor, 10. 03. 2010

Po štiriindvajsetih letih se marsikdo utrudi. Se naveliča, izgubi naboj, se poleni, ga vznemiri kaj drugega, ga odmakne čas….

Dnevom slovenske glasbe pa leta ne pridejo do živega. Obratno – kaže, da se z leti »medijo« in da znajo v tem zorenju vsako leto poiskati novo vznemirjenje. Vznemirjenje, ki je prvenstveno usmerjeno v refleksijo sodobne slovenske glasbe, pa tudi v spominjanje – letos se namreč spominjamo 150 letnice rojstva Rista Savina, sto letnice rojstva Boga Leskovica, desete letnice smrti Primoža Romovša. Hkrati pa praznujemo 75-letnico skladatelja Lojzeta Lebiča, dirigenta Antona Nanuta in skladatelja Vinka Globokarja.

A ne gre zgolj za refleksijo in vrednotenje naše glasbene preteklosti in njenega današnjega utripa.
Pri glasbi gre vedno za nekaj več:
Glasbeno delo nas – kljub svoji precizni logistiki – postavlja in prestavlja v svet emocij. Prestavlja nas iz vsakdana v čisti svet abstrakcije.
Je moč, ki nas vodi v absolutno podrejanje čutenju.
Je čar, ki nas iztrga iz oklepov samokontrole.
In je ključ, ki nas odpelje iz ujetosti racionalnega.
Skratka, je tista fascinantna možnost, ki nam mehča trdost vsakodnevnega bivanja s tem, da nas zmore pahniti v čisti užitek.
Užitek, ki zdravi rane in hkrati rane tudi povzroča.
Užitek, ki zmore solze in hkrati solze tudi briše.

Mnogokrat sem se spraševala, ali je užitek – torej spust, zdrs, potopitev…v glasbo – pogojena s tem, koliko o njej na »šolani način« vemo, koliko smo jo naučili, prevzeli in privzgojili. Spraševala sem se tudi ali:
Je nujno, da ob gledanju slike vemo, kakšna je njena perspektiva, globina polja in struktura barv?
Je nujno, da ob gledanju filma vemo, kakšna je struktura sekvence, kakšno je očišče kamere in zakaj je veliki plan mravlje lahko grozovitejši kot srednjega plana slona?
Je nujno, da ob opazovanju arhitekture vemo, kako so uokvirjeni gabariti hiše, kako hiša »sede« v kontekst okolja in s kakšnimi materiali operira?

Mnogokrat se mi je zdelo, da ne smem(o) soditi, če ne vem(o) zakaj – če ne poznamo ozadja in če ne prepoznamo vsega na čemur umetniško delo sloni – bodisi, da je to nota, bodisi, barva, bodisi luč, struktura, tehnologija… bodisi zgodovinski in družbeni kontekst.

A hkrati sem si ob takih vprašanjih odgovarjala, da za našo percepcijo ni ključna zgolj racionalna vednost, temveč tudi izkustvena in čutna dojemljivost.

A vendarle, ni lepšega in boljšega, če razpolagamo z obojim: z vednostjo in vidnostjo. Z racionalnostjo in čutnostjo. Z užitkom in razumevanjem.
Eno in drugo (pri)dobivamo z vzgojo. S tem mislim na senzibilnost, ki ti jo lahko da zgodnji vstop v svet drugačnega, lepšega, nevsakdanjega – v svet umetnosti.
Zato pozdravljam glasbeno delavnico za otroke, ki jo – kot novost – prirejate v okviru Slovenskih glasbenih dni. Pomembna dodana vrednost, ki se brezpogojno obrestuje.
Pozdravljam tudi izbor teme za letošnji muzikološki simpozij: Mediteran – vir glasbe in hrepenenja evropske romantike in moderne. Mediteran – kot prostor pogleda v svet – je že po definiciji vir navdiha.
In ne dvomi,da se ta vir čuti tudi v operi Zlatorog skladatelja Viktorja Parme, ki jo pričakujemo danes. Če ne drugače zato, ker je Viktor Parma prišel v stik z glasbo v rodnem Trstu in se preko Dunaja ustalil v Mariboru.