Dileme niso nove. In nimajo vedno pravih odgovorov. Letošnji nagrajenci so mešanica tistih, ki jo dojemajo fleksibilno in tistih, ki jo znajo interpretirati. To je v redu.
Steletova nagrada
Slovensko konservatorsko društvo, Narodna Galerija 30.03.2009.
Zagotovo ni nič drugače kot nekoč. A vendarle se mi zdi, da nas današnji čas vse bolj poriva pred brutalne odločitve kaj varovati in kaj ne. Kaj dedovati in kaj ne. Kaj predelati in kaj ne. Kaj shraniti in kaj ne. Kaj zamrzniti in kaj ne.
Pred ta vprašanja nas poriva rastoča in spreminjajoča družba, ki je željna novih oblek, praktičnega bivanja in hitrega obrata kapitala.
Mogoče res ni nič drugače kot nekoč oziroma kot vsakič, ko je – in, če je – obstoječe oviralo nastajanje novega.
Oviralo? Je prav, da se pred konzervatorji in ostalimi vestalkami kulturne dediščine lahko uporablja ta pojem »ovirati«. Je skrb za spomin na že vzpostavljeno sploh lahko dojeta kot ovira?
A nimam prav, če pred podelitvijo Steletovih nagrad in priznanj postavljam kot iztočnico vprašanje o tem »Kaj konservirati in kaj ne. Kaj restavrirati in kaj ne. Kaj varovati in kaj ne.«
Tukaj in zdaj – v 21. stoletju in ob tem svečanem trenutku – lahko postavljam zgolj in edino prava vprašanja: »Kako (in ne kaj) dedovati, kako (in ne ali sploh) konzervirati, kako (in ne zakaj) shranjevati, kako (in ne ali sploh) varovati.«
In tu imate, spoštovani strokovnjaki, ki varujete kulturno dediščino veliko front.
Očitajo vam, da skrbite za hrastove kozličke in s tem ovirate turistični razvoj.
Očitajo vam, da ščitite metuljčke in s tem onemogočate prometni konvoj.
Očitajo vam, da pretirano ohranjate gabarite in s tem hromite ekonomski razvoj.
Očitajo vam, da ste pikolovski in s tem ohranjate konzervativni naboj.
In: tožijo vas, da ste izdajalci, če na lipicancu ne dovolite pogubnih eksperimentov in na mestu kulturnega spomenika postavljajo raje golf.
Po drugi strani vam očitajo liberalnost, ki menda lahko hitro rani nedolžni raj.
Očitajo vam modernizem, ki menda ranljivo prekinja s kontinuiteto včerajšnjega dne.
Očitajo vam popustljivost, ki menda duhu preteklosti nalaga preveč duha sodobnosti.
Ni ene resnice in ni le enega »prav«. Je primer do primera, ki mu mora botrovati prava senzibilnost, pametna odprtost in visoka stopnja strokovne odgovornosti.
Spoštovane vestalke in skrbniki kulturne dediščine!
Vsem tem frontam boste kos, če vas ne bo spodnesla nobena sla drugega (in drugih) po neprimernem brisanju spomina.
Stalna razstava v Pokrajinskem muzeju Maribor, 16. marec 2009
Postavitev stalne razstave lahko razumemo kot najboljšo predigro evropski prestolnici kulture in kot smiselno iniciacijo leta 2012, ko se bo Maribor skupaj z drugimi mesti predstavil širši evropski javnosti.
Zakaj je ta razstava pomemben zidak pri gradnji prestolnice kulture in pri utrjevanju samozavesti mesta?
Zaradi temeljev. Zato, ker je vsak subjekt – vsaka osebnost, vsak (nad)jaz in vsaka identiteta razumljiva šele takrat, ko je videna znotraj konteksta svoje zgodovine.
Če s to zgodovino ne razčistiš ali če jo potiskaš v (pod)zavest, se ti vedno vrača kot travma, simptom ali celo očitek amnezije, torej izgube spomina.
Je srednji vek v kolektivnem spominu travma ali je lahko tudi blišč?
Prevladuje namreč dojemanje, da je srednji vek temno in mračno obdobje, ki je izvrglo kugo, mučilne naprave, barbarstvo, epidemije, …skratka vse tiste (danes bi jim rekli) naravne katastrofe, ki jih izpostavlja tudi ta razstava. Izpostavlja pač takratno družbeno danost – od mreženja verstev do mreženja vojsk – turških, madžarskih in drugih osvajalcev, zaradi katerih je tu toliko sodobnih »patrij« – helebard, oklepov, ščitov, stolpov in raznoraznega strelnega orožja.
Toda ni teme brez svetlobe.
Zato je poimenovanje razstave Med bliščem in bedo srednjega veka edina prava »etiketa« stoletij, ki se v primeru Pokrajinskega muzeja začenjajo leta 1164 s spočetjem – torej z omembo gradu Marchbuch in končajo tam okrog leta 1799, ko Maribor dobi bolnišnico in župana.
Na tej časovni premici je mnogo razumnega/razumljivega blišča: od vina, do mlinov na veter, od reke, ki je »naplavila« mesto, do obrtnikov, ki so ga hranili.
Srednji vek je ustvaril univerze in s tem intelektualne delavcev, ki jih je prinesla renesansa mest. Bil je barbarski, a ne zgolj uničevalski. Pomorska trgovina mu je prinesla vonj po eksotiki, razkošju, izumih in uživanju. Hranila ga je zemlja (ruralna kultura) in hranile so ga roke (obrtnikov), ki jim je kasneje industrijska revolucija odvzela primat.
Mnogi med vami boste ob tej razstavi vzeli v branje Le Goffovo knjigo Za drugačen srednji vek, v kateri Jacques Le Goff poskuša uravnotežiti črno in zlato legendo o srednjem veku. Med drugim ublaži razpon med srednjeveškim intelektualnim (duhovnim, univerzitetnim, teološkim) in ročnim (obrtniškim, kmečkim, ruralnim) delom. Da bi to podkrepil, si sposodi Rimbaudovo besedilo o solidarnosti med enim in drugim:
»Roka s peresom je vredna roke s plugom«.
Drži. Lahko le dodamo, da roka s peresom in s plugom ni vredna roke z orožjem. In tega je bilo v srednjem veku veliko.
Vrag je le v temu, da bodo generacije za nami, ki bodo morebiti enkrat pripravile razstavo o blišču in bedi postindustrijske, postimperialistične in postkapitalistične družbe ugotovile isto: da so roke vedno umazane s krvjo. In da ljudstvo – še tako genialno, odprto in inovativno – v katerem koli veku – ne zmore ohraniti čistih rok brez madeža krvi in moči.
Naj nam bo v poduk.
Ker govorimo o kreativnosti in inovacijah, napredku, družbi znanja in vlogi kulture v njej, moramo najprej v puščavo.
(sekvenca 2001: Odiseja v Vesolju, Stanley Kubrick, 1968)
Tam se skupina opic bori za preživetje. Nekega jutra se ob njih pojavi črn, skrivnosten, pravokoten monolit. Izziv. Opice se vznemirijo. Prazgodovinski človek iznajde prvo orodje ko dvigne kost mrtve živali. S to kostjo lahko zdrobi druge kosti. Lahko potolče druge do smrti, lahko se brani, lahko udari in lahko lovi. Ko zagrabi kost, poveča svojo moč. Z izumom postane dobesedno zmagovalec: kost vrže v zrak in film na tej točki preskoči v prihodnost. Po tem kadru človek osvoji vesolje in postane gospodar sveta.
Smiselno je, da vas pozdravim s podpisom Arthurja Clarka, Stanleyja Kubricka in – v letošnjem letu častnega gosta – Charlesa Darwina. Smiselno je, da razmišljanja o družbi znanja usmerimo na točko, ki spoji prazgodovino s postzgodovino. Da potujemo od kosti do vesoljske ladje.
To je pot prehajanja od nature h kulturi. Pot, ki jo tlakuje izum.
IZUM je ZAVEDANJE, da je kost več kot kost. Da je lahko orodje in orožje. Orodje uničevanja in hkrati napredovanja.
Nisem po nemarnem izum enačila z zavedanjem. Vsaka novost je rezultat napora misli, da je nekaj lahko drugačno kot vemo, da je. Za – vedenjem je vedno zavedanje (intuitivno ali pa tudi ne). In zavedanje nosi spremembe. Recimo temu evolucija, če smo že v Darwinovem letu.
Danes mogoče pričakujete, da vam bom govorila o tem, ali kultura prispeva k temu zavedanju. Ali je spremljevalka razvoja, ali celo njegova pogojevalka.
Z lahkoto vam naštejem, da je kultura močan agens gospodarstva, da pomembno motivira trg, da so današnje romarske poti – poti kulturnega turizma in, da je kreativnost močan predpogoj prebojev industrije in kvalitete bivanja.
A, če smo odkriti – nikoli ni bilo drugače. Nekoč so bili za kulturo drugi meceni in drugi naročniki – morebiti bolj kultivirani in osveščeni kot dandanes, morebiti tudi ne. Tudi nekoč so intelektualno lastnino kradli (tako Resllu kot Tesli), tudi nekoč so nastajale katedrale, kot nastajajo danes spektakularni muzeji.
Tudi nekoč je premikom v glavah botrovala drzna genialnost: Da Vinci je slikal kot znanstvenik, saj je telo opazoval tako, da se je spraševal o funkciji telesnih organov. Na skrivaj je seciral trupla in s tem prebijal togost tedanje znanosti. Primerjal je zgradbo sesalcev s človekom, kar je pomenilo rojstvo primerjalne anatomije – vede, ki je še danes v biologiji zelo pomembna. Preučevanje človeške anatomije ga je vodilo k zasnovi prvega zabeleženega robota v zgodovini. Ob opazovanju ptic je izdelal načrt za letalne stroje – celo helikopter….itn. Vse do sončnih kolektorjev, avtomobila, zobnikov, strojnice, kasetne bombe – kljub temu, da je sovražil vojno.
Skratka, kreativnost je stalnica tega sveta. Mogoče tudi garant tega sveta. Spreminjajo se okvirji, konteksti, družbeni sistemi. Izum fotografije ni uničil slikarstva, le realizem je odgnal iz platna. Izum televizije ni spravil filma na kant.
Ne spreminja se gon po stvaritvah, spreminjajo se zgolj njegove pojavne oblike. Spreminjajo se naši zapisi – tja od rokopisa do elektronske pošte. In upravičeno nas te spremembe fascinirajo – bodisi, da gre za v samostanu izrisane inicialke rokopisa, bodisi za bliskovit zapis na facebooku.
Preveč enostavno je govoriti o tem, kar vsi vemo: da je kultura v družbi znanja – ali znanje v družbi kulture – dejstvo »sine qua non«.
Zato hočem govoriti o kulturi, ki reflektira. Ki zna ustaviti naše misli, ki ukalupljeno drvijo po nekih tirnicah, katerih se mogoče niti ne zavedamo. O kulturi, ki nam sporoča drugo plat nas samih in razlaga drugo plat sveta. Ki nam svet dela lepši. Ki nudi užitek in trezni naše bivanje. Ki nudi bolečino, ki ne boli. Ki prinaša zadovoljne solze. Ki vnaša nemir. Ki pomaga razumeti odnose. Torej o kulturi kot vrednoti. Ki ni industrija, temveč anomalija.
Ni lepšega primera za to tezo, kot je slika Hansa Holbeina mlajšega. Dešifriral jo je Federico Zeri – ne jaz. Kot umetnostna zgodovinarka sem s to detektivsko interpretacijo le očarana. Pri tej sliki »Poslanika« (Tate) so se vsi spraševali, kaj pomeni podolgovat predmet v ospredju. Na sliki sta upodobljena veleposlanika francoskega kralja. Sprva so ta predmet razumeli kot podolgovat list papirja. Čuden madež v nekem skladnem redu. Obe osebi sta pravilno vključeni v prostor in globino polja, ta spaka v ospredju pa je zgrajena v povsem drugačnem perspektivičnem pogledu.
In kaj je ? Anamorfoza. Človeška lobanja. Razpotegnjena zaradi spremenjene perspektive. Spoznana je zgolj skozi neko luknjico okvirja na desni strani. Slika je očitno imela izbočen okvir, v okviru je bila luknja in če si pogledal skozi njo, je podoba dobila pravilna sorazmerja: podobo lobanje.
Toda v čem je »finta« te lobanje? Zakaj je postavljena pred ta dva mlada, samozavestna moška, ki sta na vrhuncu svoje kariere, bogastva, svetovljanstva?
Razlog je v opominu. V tistemu, čemur pravimo »memento mori« Tudi onadva sta končna: čas ima svojo moč. Pogost renesančni motiv, a v svoji sporočilnosti streznitven še danes.
Kultura tudi v znanosti trezni. Jo podpira, se z njo oplaja in jo tudi stimulira. Pa veste zakaj?
Zato, ker ne temelji zgolj na razumu in na izračunljivih dejstvih. Kultura vedno »prodaja« vrednote, vedno je v njej nek »momento (mori)« in neka sila, ki nas zaustavlja, da bi pogledali skoz kakšno špranjico (kukalo) in v tem pogledu ujeli stvari, ki so povsem drugačne kot takrat, ko jih gledamo brezčutno in prav nič preračunljivo.
Govorila sem o kulturi kot anomaliji realnega. S primerom – s katerim želim zaključiti svoje razmišljanje – želim tudi utemeljiti v čem so prednosti te anomalije pogleda, v katerega je vpeta umetnost.
Spominjam se knjige (ki me je usmerila k izboru moje diplomske teme!) Viktorja Papaneka o Designu, ki v glavnem govori o tem kako ljudje kupujejo stvari, ki jih ne rabijo za denar, ki ga nimajo. Gre za new ageovskega (bi rekli danes) teoretika in praktika designa, ki je ustvarjal protiimperialistično in antikolonjalno oblikovane predmete (npr. radio iz kravjakov za Afričane, uporabljal je naravne plodove za osemenjevanje in oplojevanje puščave…) Skratka, Papanek opisuje nek primer, na katerem utemeljuje kreativnost:
Različni mladi ljudje iz različnih krajev so morali povezati z eno potezo točke, ki so bile določene v krogu. Ni jim šlo, minute so tekle, oni študirajo …a nič se ne zgodi. Je pa v enem zamahu uspelo Eskimskemu dečku, ki je črto potegnil takoj. Zakaj? Zato, ker je mislil izven kod, ki so Zahodnemu očesu in umu ušle. Šel je v prostor izven kroga, izven črte, izven meje. Mislil je drugače – ne v službi znanega, temveč v luči danega: čutenega in čutnega.
Prepričana sem, da je dobro, ko bi tako odprto mislili tudi mi. Bodisi kot politiki, bodisi kot ustvarjalci, znanstveniki ali gospodarstveniki……
*Bled Forum on Europe: Vloga kulture v družbi znanja
6.03.2009
ps.
križanje bloga in mojega nagovora na konferenci je posledica časovne stiske, ki mi ne dovoljuje več blogorolavstva.
