Ker govorimo o kreativnosti in inovacijah, napredku, družbi znanja in vlogi kulture v njej, moramo najprej v puščavo.

(sekvenca 2001: Odiseja v Vesolju, Stanley Kubrick, 1968)

Tam se skupina opic bori za preživetje. Nekega jutra se ob njih pojavi črn, skrivnosten, pravokoten monolit. Izziv. Opice se vznemirijo. Prazgodovinski človek iznajde prvo orodje ko dvigne kost mrtve živali. S to kostjo lahko zdrobi druge kosti. Lahko potolče druge do smrti, lahko se brani, lahko udari in  lahko lovi. Ko zagrabi kost, poveča svojo moč. Z izumom postane dobesedno zmagovalec: kost vrže v zrak in film na tej točki preskoči v prihodnost. Po tem kadru človek osvoji vesolje in postane gospodar sveta.

Smiselno je, da vas pozdravim s podpisom Arthurja Clarka, Stanleyja Kubricka in – v letošnjem letu častnega gosta – Charlesa Darwina. Smiselno je, da razmišljanja o družbi znanja usmerimo  na točko, ki spoji  prazgodovino s postzgodovino. Da potujemo od kosti do vesoljske ladje. 

To je pot  prehajanja od nature h kulturi. Pot, ki jo tlakuje izum.
IZUM je ZAVEDANJE, da je kost več kot kost. Da je  lahko orodje in orožje. Orodje uničevanja in hkrati napredovanja.
Nisem po nemarnem izum enačila z zavedanjem. Vsaka novost je rezultat napora misli, da je nekaj lahko drugačno kot vemo, da je.
Za – vedenjem je vedno zavedanje (intuitivno ali pa tudi ne). In  zavedanje nosi   spremembe. Recimo temu evolucija, če smo že v Darwinovem letu.
Danes mogoče  pričakujete, da vam bom govorila o tem, ali kultura prispeva k temu zavedanju. Ali je spremljevalka razvoja, ali celo njegova pogojevalka.
Z lahkoto vam naštejem, da je kultura močan agens gospodarstva, da pomembno  motivira trg, da so današnje romarske poti – poti kulturnega turizma in, da je kreativnost močan predpogoj prebojev industrije in kvalitete bivanja.

A, če smo odkriti – nikoli ni bilo drugače. Nekoč so bili za kulturo drugi meceni in  drugi naročniki – morebiti bolj kultivirani in osveščeni kot dandanes, morebiti tudi ne. Tudi nekoč so intelektualno lastnino kradli (tako Resllu kot Tesli), tudi nekoč so nastajale katedrale, kot nastajajo danes spektakularni muzeji.
Tudi nekoč je  premikom v glavah botrovala drzna genialnost: Da Vinci je slikal kot znanstvenik, saj je telo opazoval tako, da se je spraševal o funkciji telesnih organov. Na skrivaj je seciral trupla in s tem prebijal togost tedanje znanosti. Primerjal je zgradbo sesalcev s človekom, kar je pomenilo rojstvo primerjalne anatomije – vede, ki je še danes v biologiji zelo pomembna. Preučevanje človeške anatomije ga je vodilo k zasnovi prvega zabeleženega robota v  zgodovini. Ob opazovanju ptic je izdelal načrt za letalne stroje – celo helikopter….itn. Vse do sončnih kolektorjev, avtomobila, zobnikov, strojnice, kasetne bombe  – kljub temu, da je sovražil vojno.

Skratka, kreativnost je  stalnica tega sveta. Mogoče tudi garant tega sveta. Spreminjajo se okvirji, konteksti, družbeni sistemi. Izum fotografije ni uničil slikarstva, le realizem  je  odgnal iz platna. Izum televizije ni spravil filma na kant. 

Ne spreminja se gon po stvaritvah, spreminjajo se zgolj njegove pojavne oblike. Spreminjajo se  naši zapisi – tja od rokopisa do elektronske pošte. In upravičeno nas te spremembe fascinirajo – bodisi, da gre za v samostanu izrisane inicialke rokopisa, bodisi za bliskovit zapis na facebooku.

Preveč enostavno je govoriti o tem, kar vsi vemo: da je kultura v družbi znanja – ali znanje v družbi kulture – dejstvo »sine qua non«.

Zato hočem govoriti o kulturi, ki reflektira. Ki zna  ustaviti naše misli, ki ukalupljeno drvijo po nekih tirnicah, katerih se  mogoče niti ne zavedamo. O kulturi, ki nam sporoča drugo plat nas samih in razlaga drugo plat sveta. Ki nam svet dela lepši. Ki nudi užitek in trezni naše bivanje. Ki nudi bolečino, ki ne boli. Ki prinaša zadovoljne solze. Ki vnaša nemir. Ki pomaga razumeti odnose. Torej o kulturi kot vrednoti. Ki ni industrija, temveč anomalija.

Ni lepšega primera za to tezo, kot je slika Hansa Holbeina mlajšega. Dešifriral jo je Federico Zeri – ne jaz. Kot umetnostna zgodovinarka sem s to detektivsko interpretacijo le očarana. Pri tej sliki »Poslanika« (Tate) so se vsi spraševali, kaj pomeni podolgovat predmet v ospredju. Na sliki sta upodobljena veleposlanika francoskega kralja. Sprva so ta predmet razumeli kot podolgovat list papirja. Čuden madež v nekem skladnem redu. Obe osebi sta pravilno vključeni v prostor in globino polja, ta spaka v ospredju pa je zgrajena v povsem drugačnem perspektivičnem pogledu.
In kaj je ? Anamorfoza.  Človeška lobanja. Razpotegnjena zaradi spremenjene perspektive. Spoznana je zgolj skozi neko luknjico okvirja  na desni strani. Slika je očitno imela izbočen okvir, v okviru je bila luknja in če si pogledal skozi njo, je podoba dobila pravilna sorazmerja: podobo lobanje.
Toda v čem je »finta« te lobanje? Zakaj je postavljena pred ta dva mlada, samozavestna moška, ki sta na vrhuncu svoje kariere, bogastva, svetovljanstva?
Razlog je v opominu. V tistemu, čemur pravimo »memento mori« Tudi onadva sta končna:  čas ima svojo moč. Pogost renesančni motiv, a v svoji sporočilnosti  streznitven še danes.

Kultura tudi v znanosti trezni. Jo podpira, se z njo oplaja in jo tudi stimulira. Pa veste zakaj?
Zato, ker ne temelji zgolj na razumu in na izračunljivih dejstvih.  Kultura vedno »prodaja« vrednote, vedno je v njej nek »momento (mori)« in neka sila, ki nas zaustavlja, da bi pogledali skoz kakšno špranjico (kukalo) in v tem pogledu ujeli stvari, ki so povsem drugačne kot takrat, ko jih gledamo brezčutno in  prav nič preračunljivo.

Govorila sem o kulturi kot anomaliji realnega. S primerom – s katerim želim zaključiti svoje razmišljanje – želim tudi utemeljiti v čem so prednosti te anomalije pogleda, v katerega je vpeta umetnost.

Spominjam se knjige (ki me je usmerila k izboru moje diplomske teme!) Viktorja Papaneka o Designu, ki v glavnem govori o tem kako ljudje kupujejo stvari, ki jih ne rabijo za denar, ki ga nimajo. Gre za new ageovskega  (bi rekli danes) teoretika in praktika designa, ki je ustvarjal protiimperialistično in antikolonjalno oblikovane  predmete (npr. radio iz kravjakov za Afričane, uporabljal je naravne plodove za osemenjevanje in oplojevanje puščave…) Skratka, Papanek opisuje nek primer, na katerem utemeljuje kreativnost:

Različni mladi  ljudje iz različnih krajev so morali povezati z eno potezo točke, ki so bile določene v krogu. Ni jim šlo, minute so tekle, oni študirajo …a nič se ne zgodi. Je pa v enem zamahu uspelo Eskimskemu dečku, ki je črto potegnil takoj. Zakaj? Zato, ker je mislil izven kod, ki so Zahodnemu očesu in umu ušle. Šel je v prostor izven kroga, izven črte, izven meje. Mislil je drugače – ne v službi znanega, temveč v luči danega: čutenega in čutnega.

Prepričana sem, da je dobro, ko bi tako odprto mislili tudi mi. Bodisi kot politiki, bodisi  kot ustvarjalci, znanstveniki ali gospodarstveniki……

*Bled Forum on Europe: Vloga kulture v družbi znanja

6.03.2009

ps.
križanje bloga in mojega nagovora na konferenci je posledica časovne stiske, ki mi ne dovoljuje več blogorolavstva.

V slabem mesecu od prešernove proslave se še vsak dan najde kdo, ki odmeva na račun prireditve ob podelitvi prešernovih nagrad.Večinoma so komentarji negativni, češ kakšna bebavost je sedaj to, če se na odru obmetavajo s tortami v času, ko je vse več ljudi lačnih. Na facebooku se je ravnokar nekdo spraševal kako so bili  ljudje neki tako neumni, da so nas volili, ko pa delamo tako slaboumne zadeve. Ok, skoraj še ni bilo proslave, ki ne bi sprožila razburjanja. Tiste, ki so šle mimo neopazno, so bile pravzaprav še najslabše. Proslava je pač ritual, ki tako ali drugače ziritira, saj gre za čaščenje, namenjeno bogovom.
Toda prav božanskost je bilo tisto, kar so komentatorji letošnje podelitve prešernovih nagrad spregledali.V video predstavitvi nagrajencev prešernovega sklada in obeh velikih nagrad so bili prejemniki inštalirani v panteon – v najbolj idealno in skladno zasnovano arhitekturno stvaritev, ki smrtne  popelje v nesmrtnost.
Domislica se mi je zdela fajn (resda je bila povsem spregledana) tudi zato, ker smo se umetnosti  poklonili s priznanjem njenega “zlatega reza”, njene možne popolnosti v introvertiranem panteonskem zaprtem prostoru, ki ga zasedajo bogovi – medtem, ko zunaj njega divjajo (pre)živetju nenaklonjene bitke.

Režiser in scenarist sta na drugo stran projekcije, kjer so v nišah panteona domovali nagrajenci – postavila zarezo/vodo in s tem naredila črto med svetom onstran in tostran realnosti. Ta stran realnosti, ki ji pravimo vsakdanje življenje, je bila karikirana s komedijskimi skeči, ki pa sploh niso bili nedolžni. Škofovo in Šugmanovo rezanje torte v pričakovanju slavnostne pojedine (torej, priznanja ustvarjalnega dela) je resda potekala počasneje, kot bi to naredila Stanio & Olio. Je pa nakazala vse to, kar se v zakulisju običajno dogaja – tudi na področju kulture: nevednost, nespoštovanje, pogoltnost, tekmovanje, nasičenost, kljubovanje, preobjedenost, foušija….

Jasno, da je kolač, ki je bil na mizi obeh “služabnikov” predstave, predmet razdiranja in skomin. Toda jasno tudi je, da je torta na koncu vendarle prišla tja, kamor je bila namenjena. In prav lepo je bilo gledati nagrajene ustvarjalce, ki so na koncu spravno sedli za mizo, ki rada spre in redko spravi.

Seveda sem sporočilo, ki mi ga je frcnil Feri, da je moral Vojnović na policijski zagovor, razumela kot prvoaprilski štos. Lainšček se sicer ne pogosto heca, a vseeno sem ga vzela z rezervo. Celo potem, ko sem kliknila na zeleno stran Dnevnika, sem dvomila, da gre zares. Dvomi so bili resda nekoliko šibki, saj je knjiga Čefurji raus menda že pred tretjim ponatisom, kar pomeni, da kakšne posebne reklame – tudi pred osmim februarjem – ne potrebuje. No ja, po preverbi je bilo jasno, da je bila moja narava pozitivnega razmišljanja  izdana. Ostal je zgolj  besen zaključek: “Represija raus!”

“Ne me hecat s takimi prvo aprilskimi!” pravim danes Maji, ko mi pove, da je skoraj pol Programskega sveta RTV Slovenija  – od Grande, Mmiča, Požarnika, Štuheca do Hribernika, Kosa, Matoha in drugih – s prvopodpisanim Jožetom Snojem vred – poslala Odprto pismo najvišjim državnim inštitucijam ter vsej slovenski javnosti s sporočilom, da je zaradi nesprejemljive komercializacije na RTVS potrebno ukiniti oglaševanje. Iz Majinega pridušenega pogleda je bilo jasno, da se ne heca – da pa je stvar še bolj dramatična je bilo razvidno  potem, ko mi je pismo prišlo  pred oči.

Halo?! Gospodje iz plonk listka! Ali si izrekate nezaupnico? Si perete roke?

Kje ste bili do sedaj, ko vam je o izgubljenih vrednotah, o katerih danes pišete, pred leti pridigalo več kot ducat novinark in novinarjev, ki so zapustili hišo? Kje ste bili pred kratkim, ko ste imeli pred seboj več kot trideset podpisov ustvarjalcev programa Ars in njihovo prošnjo, da je nekaj vendarle potrebno storiti? Zakaj je bil takrat vaš pogled prazen, ušesa gluha in roka mirna?

In ker  nikoli ne velja brati iz gladke dlani temveč predvsem iz drugega plana, pričnem razmišljati kaj je vrle gospode – ki jih je v Državnem zboru imenovala teža moči – navedlo k pozivanju, da naj “RTV Slovenija ostene – beri: postene – tisti medij, na katerega objektivno presojo dogajanj in pojavov v naši nacionalni skupnosti ne bodo  – beri: ne bi mogli – vplivati razni kapitalsko-politični pritiski” (iz pisma).

Zakaj jih sedaj nenadoma skrbi, da “RTV Slovenija izgublja bitko s komercialnimi hišami, ker z vrednotami, h katerim jo zavezuje njen nacionalni značaj, ne more dobičkonosno konkurirati njihovim tržno naravnanim projektom” (iz pisma), ko pa so vendarle temu početju posredno botrovali sami, saj svoji hiši  niso osporavali niti tedaj, ko je imela na menuju Piramido, Na zdravje, Strasti in podobne zadeve.

Dvomim v razsvetljenje. Ne dvomim pa v sporočilo, ki ga med vrsticami programski svetniki podajajo naslovnikom. Eno sporočilo je naslovljeno na proračun, drugo na vodstvo, tretje na njih samih. Nezaupnica vodstvu pomeni  poziv k njihovemu predčasnemu odhodu. In verjamem, da bi vodstvu to ustrezalo, saj ga v prihodnje čaka le pogled v pogorišče, v katerega so se pustili speljati z grimsovimi pravljicam, janšovo brezsramno prepovedjo  povišanja prispevka pred volitvami in  z Virantovo nonšalanco, da lahko zrihta denar za plače pa čeprav je vedel, da se na legalen način to ne da.

A kar v tem pismu skrbi je poziv, ki je naslovljen na proračun – češ, da “je treba v duhu teh pričakovanj RTVS razbremeniti nekulturne, v kateri so reklame samo vrh ledene gore – in sicer tako, da preide njeno financiranje na skrb državnega proračuna neodvisno od te ali one vladajoče politične garniture” (iz pisma). Z drugimi besedami: ukine naj se RTV prispevek in javni zavod naj se priklopi na državni proračun.  Tu pa ni več zgolj nezupanica Grimsovemu avtorskemu delu. Tu smo že pri lobiranju v prid komercialnim televizijam – predvsem pa pri načrtu, ko bi RTV vrgli v naročje vlade oziroma politike, ki bi tako postala nedvoumna odgovorna urednica.

Oh ja.  Bi bilo za povprašati, kaj so gospodje obkrožili na referendumu.