Zločin in kazen

V Drami se je ravnokar končala Ajshilova Oresteja. Nekaj malega smo še poklepetali in po peturnem komadu previdno zbirali vtise. Strašno me je vznemirjalo kako jo bo Lorenci izpeljal. S hvaležnostjo “ex” Janezu Pipanu, ki jo je uvrstil v program (sam pravi, da je izjemno užival v Berlinu v ensjturni Oresteji!) in s hvaležnostjo Marku Marinčiču, ki je poskrbel za izjemen preod….sem v bistvu vseh pet ur ždela v zasedi, kako bo ljubljanska Oresteja priskrbela odgovor na to, kako se je rodila demokracija.

Zgodba je seveda večna. Kaj pa niso ti Grki naredili, kar ne bi bilo zabetonirano v večnosti?

Če na pregrešen in grob način obnovim zgodbo: Klitajmestra, žena argoškega kralja Agamemnona, ubije moža, ker je le ta v trojanski vojni žrtvoval njuno hčer Ifigenijo in ker se je med Agamemnovo odsotnostjo spetljala z Ajgistom. Orest, Agamemnov in Klitajmenstrin sin, mašuje očeta tako, da ubije mater in njenega ljubimca, Ajgista, ker mu tako “naročil”  Apolon. Maščevanje kaznujejo boginje teme Erinije, ki Oresta preganjajo in mu naložijo občutek krivde. Tako smo vrženi v zločin in kazen, ki sploh ne domuje v meču, s katerim kosi Orest, temveč v usodi, kjer en zločin pogojuje drugega.

“Mrtvi ubijajo žive”, je ključna mantra, ki jo izreče Tantal – mrtvi prapraded Oresta (in že spet virtuozni  Igor Samobor). Ampak, ker uboji producirajo vest in kazen, se Orest – vzpodbujen s temačnimi silami vesti – sprašuje vse do zadnje instance, ki jo uteleša boginja Atena.

In tu smo pri tisti točki, ki je Pasolinija (pa ne le njega), ko je posnel izjemen dokumentarec o tem, kako naj bi posnel celovečerec o Orestu, pripeljala do trditve, da je Ajshilova Oresteja prelomna točka, kjer lahko rečemo, da se je rodila demokracija.

Torej, Orest se – potem ko blodi od templja do templja in išče odgovor na to, ali je kriv za svoje dejanje, ali ne – znajde pred Ateno. Boginja naj bi opredelila njegovo ravnanje, ki je zanj seveda travmatična točka njegovega bivanja in tudi porekla tega sveta. 

Sodnica Atena je v frki. Pravi, da vprašanju ni kos. Jasno, bogovi ne morejo soditi bogovom. Lahko pa bi. A se odloči, da ne bo. In  odstopi vprašanje ljudstvu.

Ko božanstvo preda sodbo smrtnikom pomeni, da se odpove svoji oblasti. In tu je ključno presečišče ( v predstavi sicer premalo eksponirano), ki  je motiviralo mojo budnost v teh peturnih teatrskih trudih.

Že, že, Atena se reši odločanja in odstopi rešitev sodnikom iz mesa in krvi. A ti odločijo fifti-fifti. Je kriv, a hkrati ni. Mater je ubil z razlogom, saj je ubila moža oziroma očeta. A hkrati je oče žrtvoval hčer. A mati je v trebuhu nosila sina. Toda oče jo je pustil samo. A ona je želela oblast. Itd.,itd…

Je lahko sodba brez dvoma? Je lahko odločitev brez rezerve? Je lahko odgovor sploh končen?

Ni.

Zato je že spet na Bogu in boginji, da ima zadnjo besedo. Presekala je fifti-fifti s kocko, ki jo je na koncu vrgla sama. Oresta je oprostila. V bodoče, bo sodbe izrekalo ljudstvo.

Tako je to z demokracijo. Izreki so lahko last  demosa, a nad njimi ostaja pra-sodba, ki je last pra-pravil sveta. Bog nima z njimi nič, imamo pa sami (pre)več z bogom.

Sedela sem s predsednikom Turkom, ki je – btw – zadel v smiselno vprašanje: kdo je prvi potegnil meč? Meč, ki  rojeva vse ostale reze?

Dober teden je za mano. V slovenskem gledališču v Trstu sem videla predstavo Sama Strelca, ki je razvil zgodbo Fulvia Tomizze o mladoporočencij iz ulice Rossetti.

Tudi prejšnji teden ni bil slab. Na Viču sem  v družbi treh ali petih – mogoče sem v temi spregledala še koga – videla Kozoletov film Za vedno. Malo sem pogrešala casavetovskega prijema – a vseeno je bilo v redu.

Eden od redkih, ki zaide na strani tega bloga, je zadnjič komentiral, da bi rad kaj bral o ministrovanju. Tudi tokrat ga (vas) nisem zadovoljila, ker je ministrska celodnevka – od jutranje do večerne teme (in še čez) – na drugačen način teatrska (in filmska) kot so predstave, ki jih za nas delajo drugi.

Lahko noč in srečno!

Na moji dooolgi mizi so trije računalniki. Ob njem drseči stol s katerim potujem od enega do drugega. Zraven tega, pri katerem sem se ustavila sedaj,  je skoraj že izpraznjena škatlica čokolatinov. Kriva je, da sem se spomnila na moj že dokaj opuščeni blog. Me zadržuje, da pobašem še zadnja dva čokolatina, ki sta toliko grenka kot tudi sladka.  Grenkoba resda prevladuje, saj užitek mlaskanja po čokoladi ni vreden slabega počutja, ki ni le v želodcu, temveč predvsem v glavi. Tako je to z užitki, ki običajno domujejo v grehu. Ne bom primerjala čokolatinov z jabolkom, po katerem je segla Eva, pa čeprav je učinek krivde, ki ga ji je naložil bog naravno povezan s pokoro in kaznijo. Sadež spoznanja pač ni bil čokolada, temveč vednost, ki bi jo moral bog deliti z žensko.  Pa jo je raje izgnal, naložil tisto trpljenje, ki se ga ne bo zlepa znebila itd, saj nadaljevanje vemo.

Ta bombonjerca je izginila predvsem zato, ker je nadomestila neko tesnobo, s katero se srečujem zadnji mesec. Da se razumemo: ne gre za stisko, ki bi me pehala v praznino, potrebno zapolnitve z  nadomestki. Gre prej za kaos, kako v novi funkciji spraviti čimprej raztreščene delčke, raztrgane kose, spraznjene naloge, dobre projekte…. v produktiven in učinkovit red. Kako vse to, kar je kristalno jasno pred očmi, pognati v tok, ki ne bo zamujal tako hitro bežečega časa…

A ni problema. Čokolatina sta ostala, računalnike bom zaprla, jutri pa sestavljala red. …

Tako je na začetku leta. Malo kaosa mora biti, da je pospravljanje v užitek. Lahko noč in srečno!

Leto Zorana Mušiča

Danes v Narodni galeriji in v TR3, včeraj v Pilonovi galeriji, enkrat jeseni v Moderni. Ko bo prenovljena.
Spoznala Mušičevo  potomko. Krasna ženska.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Tako je enkrat dejal Zoran Mušič, ko  je za nazaj vrednotil svoje delo. Govoril je o čiščenju pogledov, o brisanju nepomembnega in o ohranjanju bistvenega, torej tistega, kar je v tebi – tistega, kar nosiš v sebi.
To  umikanje redundantnega – tistega kar megli bistvo – je skoraj tako lepo kot sam Mušič, opisal  Veno Pilon.
V knjigi »Na robu«  ob  nekem pariškem srečanju utemeljuje  razvoj Mušičevega slikarstva:
»V prvi fazi je slikal dalmatinske pejsaže z jezdeci in sončniki nad glavo, konjički so bili z obeh strani obremenjeni s težkimi, slikovitimi tovori. Kmalu je izpod sončnika odbil glavo jezdecu, ki je še vedno strmel zasanjan v pokrajino,…nato je zbil jezdeca s konja, v tretji fazi pa je spodil še konja in spremenil pokrajino v abstraktno barvno ploskev, tako da so ostali na zemlji samo kupi slikovitih tovorov, ki jih je prekladal po platnu kakor kepe sena na polju.«
Mušič se je ob tem menda le blagohotno smehljal, ugovarjal pa mu ni.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Čas očiščevanja je nujno in hkrati tudi čas učenja. In Mušičevo bivanje v Španiji je bilo nedvomno intenzivno spoznavanje drugih in sebe. Šel je tja ne zaradi Goye, pravi, temveč zato, da bi videl od kod izvira Manet, preden bi videl Maneta. Stal bi cel dan pred Valesquezom, ne da bi se odmaknil, piše. Kaj je večje darilo za mladega fanta, ki mu Zagreb in  Ljubljana nista dovolj?
Čeprav je bil v Španiji le tri mesece, je prinesel s seboj dela za celo leto, zraven pa je še polnil s članki časopis Slovenec. Bogat postdiplomski, torej. Tam je utrjeval vzporednice med kraško, dalmatinsko in toplo špansko krajino, si potisnil  Goyo v podzavest, – a njegovo temno obdobje dejansko razumel – sprejel po Dachaau, kopiral Oblečeno Majo in se prepričal, da so las Meninnas ena od zadnjih končnih slik evropskega slikarstva – kar je posredno izrazil v kasnejših svojih Dvojnih portretih.
Fascinirale so ga bikoborbe in vez med Zupanovim Menuetom za kitaro je tudi Mušičev spomin. Delal je raje zase, tudi na prostem, kot da bi kopiral brez svobode, kot pravi v pismih Sedeju.

Več galerij je te dni, sploh pa danes, posvečenih stoletnici rojstva enega najbolj znanih in cenjenih umetnikov, Zoranu Mušiču. Narodna Galerija, ki je v najbolj kriznih časih štipendirala mladega Mušiča in ga poslala v svet – tudi v Španijo, utrjuje danes to vez s poglobljeno in urejeno predstavitvijo njegovega španskega obdobja. Kraljuje ji  Kastiljska krajina, ki je v tej hiši že več kot 70 let.