Zapisnik drame v Drami

Enkrat sredi mandata sem na Ministrstvu za kulturo slučajno dobila v roke zapisnik komisije, ki je opravila razgovor z Janezom Pipanom. Po 14 letih vodenja SNG Drama je kandidiral za ponovni mandat ravnatelja. Zapisnik mi je prišel v roke dve leti potem, ko Pipan ni bil več ravnatelj Drame, saj mu moj predhodnik, tedanji (in sedanji) minister za kulturo, ni podaljšal mandata, četudi se je prav v Pipanovem obdobju Drama ambiciozno dvignila v vodilno gledališko inštitucijo z mednarodno težo, saj je vseskozi vztrajal pri visokih umetniških standardih.

Po zavrnitvi mandata je Pipan odšel še s položaja predsednika Nacionalnega sveta za kulturo. Njegov umik je bil sicer razumljiv, a je za kulturo pomenil veliko izgubo, saj je za vsako vlado pomembno, da ima na drugi strani mize zahtevnega, konstruktivnega, argumentirano kritičnega in nikoli površnega sogovornika, pred katerim ne moreš zamahniti z roko češ, da se vznemirja zaradi forme, temveč ostri zaradi vedenja. In vedenja Janezu nikoli ni manjkalo. V bistvu ga je bilo preveč, kar sem med vrsticami razbrala tudi v zapisniku ministrove komisije. Naj ga s časovno distanco in po grobem spominu obnovim.

Najprej je zbodla v oči kritična opazka, da je kandidat prišel na pogovor z nekaj malega zamude, kar je bilo opaženo kot očitek, da kandidat ni dovolj spoštljiv do njemu nadrejene komisije, ki je bila sestavljena iz uslužbencev ministrstva.

Nekdo je kandidata vprašal, da naj pojasni sestavo državnega proračuna. Zapisnik je zabeležil močno začudenje, ali kar razburjenje nad odgovorom kandidata, ki je očitno odvrnil, da ne kandidira za finančnega ministra, temveč za ravnatelja Drame, poleg tega, da je po štirinajstih letih uspešnega vodenja hiše in ob rednem poročanju jasno, da mu finančne zakonitosti niso prav nič tuje. V zapisniku je bil zaveden njegov neprimeren cinizem, a vseeno je v nadaljevanju sledila opomba, da jim je kandidat kasneje pojasnil arhitekturo državnega proračuna.

Ne spomnim se vsebinskih vprašanj glede programa, če so sploh bila. Spomnim pa se, da je bil njegov program, ki je bil shranjen v dosjeju, dolg kakšnih 25 ali še več strani z briljantnim razrezom vizije tako na odru, kot v zaodrju, tako v odnosu do ansambla kot do repertoarja. Kot struna napet program, ki se je oziral v Evropo, z načrtom obnove, z uravnoteženimi kadrovskimi možnostmi gledališča in z iskanjem presežkov. Program, ki je ogromno pričakoval od zaposlenih, pravzaprav preveč, da bi ga kasneje tudi (vsi) podprli. Na drugi strani je bil protikandidat z nekaj skromnimi stranmi programa, ki je obetal mirno plovbo brez večjih vizij. Minister se je odločil za slednjega.

Na koncu zapisnika so bile ocene, ne prav visoke, a tudi ne nezadostne. Se pač ni prav spodobilo, da Pipan dobil cvek.  Nekatere številke so bile zradirane in na novo napisane. Ne vem, a možno je, da so jih popravljali zato, da se je ocena izšla po meri v naprej odločene igre.

Spomin na ta nesrečni zapisnik se mi je utrnil v dnevih, ko se taki scenariji najbrž ponovno v igri.

Prepričana namreč sem, da je močna, strokovno podkovana, sposobna, ambiciozna, izobražena in tudi poslovno vešča oseba na čelu kulturnih inštitucij največji možni kapital in jamstvo za preboj. Preboj, ki je potreben, ker je konkurenca v svetu nedvoumna, inertnost neopravičljiva, pričakovanja uporabnikov pa velika.

Skratka, na čelu inštitucij velja vedno iskati sposobne, ne naveličane, osebnostno močne vizionarje, vpete v dom in svet, raje zahtevne sogovornike kot kimavce, take, ki sredi noči vedo povedati kaj pomeni dan.

Takih ljudi ni na pretek, ker je tovrstno profiliranje težko, kritična masa skromna, strah pred izgubo nedolžnosti v stroki velik, zagotovila za varno prihodnost po koncu mandata pa ne največja.

Predvsem pa takih ljudi ni na pretek na terenu sedanje politične opcije, ki pa svet dojema predvsem na nivoju naši– vaši, za kar potrebuje kar nekaj svojih ljudi. Ampak, ko je treba seči v bazen, je le ta bolj prazen. Razumljivo, saj se v čakanju na oblast niso nikoli ukvarjali z njeno vsebino, ampak predvsem z njeno močjo.

Mislim, da je Janez Pipan zatem postavil okrog sebe visok zid, ki je bil od znotraj še bolj kot prej obložen s knjigami. Iz tega stolpa je občasno in zrelo pogledal v gledališče.

Ampak dozdevalo se mi je, da izkušnje z dramo v Drami, ni nikoli zares izbrisal. Takrat je dejal, da ustanova, ki je postavljena v središče nacionalne kulture, ne more biti predmet političnih, kaj šele nestrokovnih odločitev. »Nekako naivno sem verjel, da je tudi v Sloveniji tako in da se pravzaprav ne more zgoditi, da bi lahko kdo ogrozil avtonomijo politične neodvisne nacionalne institucije.«  

Bilo je nekoč. In je tudi danes.

O čudaštvu uspeha

Nedavno kratko pojasnilo ministra za kulturo, da je zavrnil kandidaturo Matevža Čelika za ponovnega direktorja MAO zaradi njegove »samopromocije, ki je pripeljala do nekih nevzdržnih stanj in lobiranja, ki so bila že do skrajnosti – kako bi rekel – čudaška in samopromocijska; in to se mi je zdelo prav nenavadno v slovenskem prostoru«*, bi morala vse močno zaskrbeti.

Trenutno prvi mož kulture pove, da je kandidata zavrnil zato, ker je bil predober – kar je prepoznala kopica avtoritet v evropskem in svetovnem merilu s tem, da mu je izrekla podporo. Ministra so očitno ta mnenja motila, še več, sosednji državi je menda zagrozil, da naj se s priporočili neha vtikati v kadrovske zadeve naše države. Ni bilo več pomembno kaj je MAO v teh desetih letih dosegel in kaj predstavlja v svetu in doma. Kot, da bi bilo bolje, če ga ne bi nihče opazil, da se ne bi bilo treba soočati s čudaštvom uspeha.

Kajti zato gre, a ne? Da se uspešne zgodbe umaknejo, ker niso del sedanje politične agende in njenih interesov. Ni važno, če bo – upam sicer, da ne – MAO v bodoče izpadel iz mednarodnega zemljevida, na katerega se je vpisoval desetletje in ni važno, kaj bo nacionalna institucija prinašala v prid domačega interesa.

Kajti gre še za nekaj več: MAO je pred desetimi leti nastal kot nacionalni muzej za arhitekturo in oblikovanje, saj je prej vrsto let deloval (mestoma zelo inertno) na nivoju mestnega muzeja in ni reprezentiral celotnega nacionalnega prostora. Večinoma se je posvečal Plečniku in izpuščal vprašanja, ki so jih posledično prevzemali drugi – od revij, društev, Dese, fakultete, do civilnih pobud itd. Da bi arhitekturo pripeljali v sfero kulture smo takrat šli v Državni zbor s spremembo Nacionalnega programa za kulturo in ustoličili nacionalno inštitucijo, torej jo prevzeli od MOL, pustili Ljubljani Plečnikovo hišo na Korunovi (ki so jo kasneje res zelo lepo obnovili), kot tudi Jakopičevo galerijo, ki se je v nadaljevanju dobro profilirala kot galerija vrhunskih fotografskih razstav. Vsi ti procesi prehajanja na višji nivo muzeja, so bili takrat pospremljeni v določenih vrstah s strašnim negodovanjem, a na koncu lahko rečem, da se je splačalo vztrajati. MAO je zaživel, postal sogovornik za številna vprašanja (arhitekturni dogodki v svetu, beneški bienale, iskanje konceptov povezovanja oblikovalcev z gospodarstvom itd.) in obljubljal, da bo naloge skrbstva za arhitekturo in krajino v nadaljevanju izpeljal do konca.

Ne poznam programa novega direktorja (prejšnji ga je javno objavil, kar mi je bilo zelo všeč) in ne bi rada karkoli prejudicirala. Ampak voditi inštitucijo, ki ti jo je država predala s popotnico in s podtekstom, da v inštituciji ne velja delati dobro (samopromocija je očitno druga plat razumevanja dobrega dela), je lahko tudi popoln hendikep za osebo, ki mora sedaj področje nacionalnega videnja arhitekture, arhitekturne krajine, oblikovanja in fotografije voditi na manj čudaški način. Kaj pa mu ostane?

*Osmi dan, 5.11.2020

Blokiranje filma

Saj je na dlani, da razumejo državo kot lastni plen, ampak vedenje, da je temu tako, ni v nobeno tolažbo, če ostane pri tem.

Že več kot pol leta se vlada s tistim »kaj-nam-morejo« pogledom ujede od zgoraj na mravljo od spodaj, otepa izplačil filmskim producentom za že opravljeno in s podpisanimi pogodbami dogovorjeno delo.

Najprej sem mislila, da gre za igro z živci do kje lahko gredo in do katere mere so prejemniki neizpolnjenih odločb še lahko strpni oziroma za preverjanje, kdaj se bodo začeli filmarji najedati med seboj in iskati krivce drugje. A kasneje je bilo jasno, da gre za več kot to. Jasno mi je bilo, da je bila razlaga, da je uveden nov postopek izplačil filmskim projektom oziroma producentom, s katero so mirili filmarje, plod napačnih odločitev, ki presegajo birokratsko logiko. Čudi me, da je bila sploh sprejeta kaj šele dopuščena v praksi (film je namreč avtorsko delo in ni investicija v vodovodno kanalizacijo ali infrastrukturo, ki bi jo moralo požegnati (ali pa tudi ne) ministrstvo za finance – in to za vsak naslov posebej. Pa še za druge hitro opravičljive razloge gre, ki bi jih morali že takrat raztrgati. Ampak, OK, sedaj je tako. Ni prav, je krivično, saj so ljudje ostali brez plačila za delo, ki so ga opravili po odločbah, ki so jih dobili. Izstaviti račune ministrom danes pa pomeni metati pošto v zapečatene nabiralnike.

Gre za drug problem: za izpodkopavanje filmarjev (ki jim gredo na živce tako, kot so jim šli na živce nekoč, ko sta ista protagonista – minister in premier, postavljala pod vprašaj avtonomijo strokovnih odločitev z zaznamovanjem filmov z nepravimi naslovi in neprimernimi igralci, z zapiranjem art kina in s popolno kadrovsko demontažo takratnega filmskega sklada.

Vse to alergijo na film pa je danes s primernim podcenjevanje potrdil oziroma odtvital minister za notranje zadeve, ki je po novem vpleten v postopke (ne)potrjevanja izplačil filmarjem za opravljeno delo z ignoriranjem umestitve gradiva na dnevni red vladnega odbora, ki ga vodi.

A minister Hojs, ki ne gre z vodnimi topovi le na ulice, temveč tudi nad film, ni sam v tej zgodbi.

Je le najbolj slonovski v tem porcelanastem scenariju, kjer je porcelan že davno razbit: na vprašanje kdaj bo dal zeleno luč postopkom obravnave gradiva je namreč izjavil, da hm, hm, niso še usklajena (!!!!). Ampak itak, take filme, kot jih snemamo Slovenci – vzor mu je bil včeraj predvajan film Izbrisana – se ne splača snemati, saj so slabi, nevredni financiranja in za vse velika SRAMOTA.