Ennio

Ennio

Bi imeli prizori hrepenenja, odpovedi, zadržane erotike, eksplozivne strasti, zatiranih želja, izgubljenih priložnosti in odsotne ljubezni tako močan čustveni naboj, če jih ne bi podložila, podkrepila in sploh osmislila Morriconejeva Deborah Theme v filmu Sergia Leoneja Once Upon a Time in America?

Ne, ne bi. Zdi se, da njegova glasba režira vsak kader, da diktira reze, narekuje tempo in usmerja naše oko mnogo dlje čez polje vidnega – v polje čutnega.

Scena, ko Robert De Niro zakupi hotel Excelsior na Lidu, ga sprazni, vanj postavi le orkester in Deborah, ki jo v beli praznini bleščečih lestencev povabi na večerjo in ples je antologijska in vrhunec čutnega zapeljevanja v vsej filmski zgodovini. Deborah (Elizabeth McGovern) postopoma opušča zamere, se vrača v njuno neločljivo otroštvo, De Niro je na robu, ko je ohranjanje distance komajda še možno.

Ko gresta nato na plažo pred hotelom s scenografijo v morje zaritega pomola, se do konca priigrana nežnost samo še stopnjuje. A kasneje eksplodira in Deborah tema gre k vragu. V avtomobilu se erotika sprevrže v to, kar se ne bi smela, v mesenost, ki ju bo dokončno oddaljila.

Glasba se bo vračala v De Nirovih spominih, v njegovem mladostnem kukanju skozi špranje in lovljenje pogledov na zanj usodno mlado baletko. V starosti bo poglede skozi kukala, vrata, luknje, špranje in vogale podvajal z mladostjo. Deborah se bo vračala skozi oddaljeni pogled okna na vlaku, ki jo bo odpeljal stran od njega.

Bi brez glasbene spremljave razumeli njegov obraz, njegove zadrege v očeh in ambivalence njegovega dolgo, zelo dolgo prisotnega obličja v kadru? Bi se mu lahko sploh sprožili vsi tisti spomini, ujeti v kukala pogledov? Ne. Zvok jih ne le podčrtuje, jih oživi.

Na terasi hotela Excelsior, prav tam, kjer se je odvijal prizor dvorjenja, sem se z Morriconejem pogovarjala. Intervjuja, ki ga je nadzorovala vedno prisotna žena, se niti ne kaj dosti spominjam, dvomim, da je shranjen, vem pa, da je bil v zgodnjih jutranjih urah in obtežen s skrbjo, ali bo kamera zamudila.

Ampak, Ennio ni bil človek, ki bi glasbo razlagal, ampak jo je magično ustvarjal.

V življenju mi je mnogokrat pomagala.   

Ženska na kolesu

Konec 19. stoletja gredo na kolo tudi ženske. To sproži plaz očitkov o njihovi nespodobnosti in pregrešnosti.

»V napačni poziciji telesa pri kolesarjenju – nagnjeno je naprej – naj bi imel posledični pritisk na klitoris v vsakem primeru zaznaven stimulativni efekt. Poleg tega pa naj bi naporno poganjanje pedal kolesarko še bolj razvnemalo, povečal naj bi se dotok krvi v območje spolnih organov«.

Tako je v Slovenskem narodu (1898) zapisal Anton Aškerc, ki se je podpisal kot »vaš vdani Antikolesarjevič«.  

»Četudi bi izločili vse tiste primere, kjer je bil prednji konec sedeža namenoma (!) navzgor ukrivljen, naj bi že sama pozicija sedenja žensko silila v vzburjenost. Sedenje z razširjenimi stegni naj bi po mnenju nekaterih že samo zase nudilo zadovoljiv stimulans«.

foto: Tehnični muzej Slovenije

Aškerc je najbrž sledil tudi tujemu tisku, kjer so se ravno tako odvijale moralistične polemike o škodljivosti kolesarjenja. Zdravniki so svarili pred okvarami dihal, če se kolesari z odprtimi usti, kolesarkam pa so svetovali, naj se o morebitnih škodljivih učinkih posvetujejo z zdravnikom, če nočejo postati sterilne. Nekateri so zatrjevali, da bo kolesarska manija, ki je zagrabila ženske, pripeljala do masovnega samomora, kolesarjenje pa so celo primerjali z učinki hašiša, češ, da se zaradi enoličnega vrtenja pedal lahko ustvari pritisk na možgane, ki pahne v posebno psihično stanje. Da ne govorimo o razkrivanju ženskega telesa!

»Če pade moški s kolesa – prava reč!«, nadaljuje Aškerc

»Kaj pa, če pade dama s kolesa! Če pridejo njena krila v najfatalnejši nered, če se na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi?«

Avstrijska pisateljica in borka za pravice žensk Rosa Mayreder je 1905. zapisala, da je kolo k emancipaciji ženske prispevalo več kot vsa prizadevanja ženskih gibanj skupaj. Seveda je malo pretiravala, ampak v odnosu do telesa in odprtega duha je bilo to, da se je ženska smela povzpeti na kolo, za takratni čas velika zmaga.

Kajti spomnimo, leta 1893 je dr. Anton Mahnič v Rimskem katoliku še suvereno razlagal, da je »žensko narava obdala s čutom sramežljivosti; le dokler jo pustimo mirno in tiho cvesti pod nje zagrinjalom, ohrani ženska svojo čast, svojo mičnost in lepoto, le do tedaj ostane — ženska ; kaker brž pa ji damo priložnost, da jame stopati izza ograje naravne sramežljivosti, ko jo napeljujemo, da začne pred tovarišicami, posebno pa pred možkimi ude pretegovati in nategovati, kaker jih ni še nikdar, da začne dele telesa, katerim je narava odkazala bolj skrito mesto, pred drugimi stegovati in izstavljati, čedalje bolj gine iz nje tista nežna boječnost in sramežljivost, ki je ženske najlepši kinč, pa tudi najzanesljivejša varuhinja njene poštenosti«.

Prevzem

Večino nadzornih funkcij je že počiščenih in jasno je, da je sedaj na vrsti RTV Slovenija. Da je večen predmet poželenja vemo že od takrat, ko ji je pravila natančno, z vejicami vred, zapisal človek desnice* na način, ki še danes omogoča uporabo t(r)umpastega recepta, da je za njeno ozdravitev in prelevitev potrebno pogoltniti pravo količino dezinfekcijskih sredstev, ki učinkovito sperejo vse njene notranje organe.
Recept danes pišejo tisti, ki vsak dan aktivno diagnosticirajo njen status in jo predstavljajo kot kužno – od tega, da je potratna, bevskajoča, prevelika, da zaposluje prostitutke in da ne sledi njihovemu interesu. Dezinficirati jo ne bo težko, ker zakon ni poskrbel le za vse vejice, temveč predvsem za politično premoč v obeh ključnih organih, ki omogočata njen prevzem in tudi možnost, da jo lahko vodi nekdo, ki se spozna na prodajo avtomobilov, o hiši pa nima pojma.
Ampak te dni, ko je RTVS opravila še vidnejšo vlogo kot sicer – vlogo v službi javnega interesa, ko je vstopala v izolacijo z maksimalno povednostjo in odgovornostjo vseh svojih programskih vsebin, je prej omenjeno čiščenje postavilo sedanjo brezkompromisno politično posadko v zagato.

Kajti potem, ko je RTVS doživela kolesarski poklon, večjo gledanost in izraze javnega zaupanja, jim je vseeno nekoliko težje prevzemati vajeti nad njo.
Ampak ne si delati utvar, da bo v bodoče zadrega prevelika in da bo cunami umanjkal. Sporočila iz kleti in zunaj nje postajajo vse bolj zgovorna in rokovanja s takimi situacijami jim niso tuja. Konec koncev, predčasno so že razrešili nekaj nadzornikov in postavili tudi nove svetnike/svetnice.
Hm, so pa vseeno v zamudi, kar jih zagotovo močno grize – kar se da prebrati iz zadnjega glasu, ki vre iz njih. Namreč, v vmesnem času, je RTVS naredila marsikaj, kar bi težko, če bi jo že prej premontirali – tudi tako, da bi ji odrekli RTVS prispevek. Poziv k neplačevanju prispevka je pač njihova najboljša in najpreprostejša mantra za širjenje nezaupanja do hiše.
Se spomnite referenduma o grimsovem zakonu z geslom: »Za boljši in cenejši RTV program!«?
Poziv k bojkotu plačila delovanja javnega zavoda, ki tako mehko pade v vsako uho, je namreč všečna strateška pot k prevzemu zavoda. Na vrhu te povorke je sam predsednik vlade, ki redno agitira k bojkotu plačila osrednjega kulturnega, izobraževalnega in informativnega medija.
Ampak, pomislimo: če bi bil prispevek premeščen na vlado, bi bila RTV Slovenija popolnoma prepuščena njeni dobri volji in okusu (zato tega modela tako rekoč ni). To je najbolj neposredni način njenega obvladovanja. Če sem bolj konkretna: bi TVS po oddajah Tarča in drugih informativnih programih, ki so opravili več raziskovalnega dela kot ga bosta preiskovalni komisiji v DZ (ena ustanovljena zato, da bi blokirala delo drugo), skratka, bi sedanja vlada še financirala javno službo? Jasno, da ne. Financirala bi pač tisto, ki bi podaljševala programe v tako imenovani službi ene resnice/desnice.

Ne sprašujte se sedaj zakaj je temu tako že desetletja, ker je odgovor preveč enostaven in nujno zadene na vsaj malo samorefleksije. Kajti, ko je bila na mizi drugačna možnost, torej v nadzornem in programskem svetu apolitična zastopanost, strokovna preglednost delovanja, tematskost programov, neizenačitev novinarjev z javnimi uslužbenci in bolj strokoven način organiziranja, je ob botrovanju kimavih in kilavih det z lahkoto padla.
V tem smislu smo ostali na tistem: zakon o RTVS ni slab za tistega, ki je na oblasti.
Zato je bil le en zares resen poskus, da se ga spremeni.

Priti in ostati na oblasti je brez medijske podpore izjemno težko. Boj za nadzor nad mediji je boj za nadzor nad pozornostjo, ki jo ne nadomestijo niti novi kanali komuniciranja.
Ampak dajmo že enkrat videti v javni službi tudi to, kar je tudi izven ciljanega programa. Dajmo videti v njej tudi največjo kinodvorano, koncertno in gledališko dvorano, najbolj obsežen digitalni arhiv v državi, izobraževalno inštitucijo, podpornico slovenskega filma, producentko večinskega deleža dokumentarcev, klepetalnico, prepoznajmo programske vsebine za manjšine, verske skupnosti, invalide in še marsikaj, za kar ne bo nikoli nihče v tako širokem smislu skrbel kot lahko to počne avtonomna javna služba.
Ne trdim, da je optimalna. še zdaleč ne. Trdim pa, da je potrebna.
*Branko Grims, 2005: «Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo naklepa, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred«.