»Zanimivo je kako ti ljudje razumejo oblast. Razumejo jo kot priložnost za lastne privilegije, za potenciranje svojega ega. Za grabežljivost (…) in za samopovzdigovanje, pri čemer pa prihaja do poniževanja drugih.«
Tako je dr. Vasko Simoniti na strankarski televiziji govoril o »levičarjih« preden je postal minister za kulturo v vladi Janeza Janše.
Čez slab mesec bosta minili dve leti, od kar je na oblasti in od kar počne mnogo tega, kar je nekoč pripisal svojim nasprotnikom.
Kaj se je sploh zgodilo na kulturi v teh dveh letih?

1. Zaradi epidemije je bilo področje kulture v veliki meri blokirano, s strani režima pa poniževano. Kulturo je vlada sistematično instrumentalizirala in banalizirala javni diskurz o njej. Minister je podcenjeval Državni zbor, zapuščal razprave, se posmehoval javnosti, ustvarjalce nagovarjal sarkastično in podcenjujoče, češ, da nič ne vedo, še manj pa znajo, motril jih je s piedestala in v vlogi le roi c’est moi nekritično, predvsem pa brez kakršnega koli dialoga in samopovzdigajoče ustvarjal svet po svojih prioritetah.
   Tako je brez analiz ustoliči muzej osamosvojitve, katerega naloge že opravljajo dosedanji muzeji in arhivi; brez razumnih argumentov je zavrnil že potrjene načrte za obnovo Drame; s sarkazmom je na kolena postrojil filmske delavce, ki jim ni plačal za opravljeno in s pogodbami zavezano delo – da bi jim šele pet sekund pred novoletno dvanajsto odtalil že davno jim odobren denar in ob tem prihranil skoraj milijon evrov, ki so na koncu leta romali nazaj v proračun. Če ga je kdo kaj vprašal, ga je podcenjevalno poklopil s: SemBulan, Ne bom odgovarjal, Nič ne veste.
2. Ministrstvo za kulturo se rado pohvali z največjim proračunom doslej. Pa poglejmo bolj natančno ta rekord nad katerim se vsi raznežijo: za leto 2022 po rebalansu znaša (skupaj z organi v sestavi – Arhivom in inšpektoratom) 238,517,979 evrov kar predstavlja 1,7% delež znotraj celotnega državnega proračuna, ki pa je težak 13,940.337,572 evrov. Proračun za kulturo za letošnje leto je resda večji od dosedanjih, a povečal se je seveda tudi celotni proračun RS. Poglejmo dobrih deset let nazaj: leta 2010, je znašal državni proračun 10,473,705,647 evrov – torej 3.466.631.925 evrov manj kot je sedaj. Takrat je bilo za kulturo cca 208,919,338 evrov, kar pa je pomenilo 2% znotraj celotnega državnega proračuna – leta 2011 je namreč znašal celo 2,06% (proračun za kulturo pa po rebalansu 198,588,006 evrov).
   Če povzamemo: višji državni proračun v zadnjih dveh letih – povečan je bil predvsem z zadolževanjem – je po dvanajstih letih dvignil proračun za kulturo za cca 40 milijonov evrov (kjer so vključena tudi sredstva za kulturni evo). Gre res za tak rekord? Odvisno od pogleda: za nakup vojaške opreme naj bi šlo letos dobrih 400 milijonov evro, torej 10 krat več kot je kultura pridobila v dvanajstih letih.
3. Ampak, če gre za tako rekorden proračun, zakaj se potem kulturniki vseeno čutijo oropane, nekateri pa celo tako onemogočene, da so prisiljeni utišati svoje ustvarjalne moči?
   Kaj kmalu ko je prišel, je je minister dal vedeti, da ni vse umetnost kar kdo razume kot umetnost. Njegov kolega, minister za gospodarstvo je jasno zatrdil, da kdor ne dela, naj ne je in namignil, da so kulturniki prej lenuhi kot proizvajalci, zato sedijo na vagonu, ki ga vleče gospodarska in ne ustvarjalska lokomotiva. Arbitrarna selekcija med tistimi, ki so vredni in tistimi, ki so nevredni javnih sredstev je v teh dveh letih postala primerljivo drastična s sistemom, ki smo se ga pred tridesetimi leti znebili prav zato, ker ni bil dovolj svoboden.
4. Kultura znotraj nevladnega sektorja je bolj kot kdaj koli do sedaj podcenjevana in kaznovana. Tako so bili nekateri prodorni ustvarjalci z mednarodnim ugledom maščevalno zavrnjeni na razpisih, številni nevladniki pa izgnani na cesto iz skoraj edinega prostora (Metelkova 6), ki je bil namenjen ustvarjalcem in skupinam, ki nimajo varnega zaledja, kot ga imajo bolj varovani javni zavodi. Nevladni sektor je kreativen segment, sploh sodobne kulture. Je pomemben del v evoluciji samostojne slovenske države, ki ga vlada ob letošnji obletnici osamosvojitve seveda ni zaznala. A iz MzK dobivamo sporočila, da so nevreden strošek. Razmnoženi kot zajci. Potrebni selekcije.
5. Brutalni posegi v procese financiranja STA so bili kot prizori iz svinčenih časov, kjer je vlada – ob pomenljivem molčanju za medije odgovornega kulturnega ministra – upogibala zaposlene na najbolj pomilovanja vreden način: z neplačilom opravljenega dela. Pohod na RTV Slovenija je bil lažji, saj ga je postlal Grimsov zakon, ki dopušča vodenje javnega zavoda tistim, ki imajo oblast. Kritični mediji doživljajo pritiske, tožbe, preiskave in blatenja. Svobodni mediji so porok demokratične družbe. MzK, pristojno za zdravo medijsko krajino pa molči ali pa kolaborira.
6. Kompas razvoja – Nacionalni program za kulturo, ki ga je lani sprejela vlada naj bi določil smeri razvoja praktično do konca desetletja (2022-2029). In na kaj računa? Na kulturo za “oblikovanje domoljubne in državotvorne zavesti” in na “razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance.”
7. Prešernova Zdravljica nas vsaj za praznik kulture zmehča in zanosno prestavi v vzvišen čas in prostor pripadnosti, odprtosti in identifikacije s svobodnim svetom. Njen naboj je močan. Lani ob proslavljanju in predsedovanju Svetu EU je bila po naročilu vlade celo vizualizirana. Sestavljajo jo video montažni prizori iz vojn, izgnanstev, ustoličenj, protestov, demonstracij in okupacij – malo ali skoraj nič tega ni iz domačih arhivov. Prizorov uspehov iz slovenske kulture ni. Enkrat vidimo Prešerna z odrezano glavo, dvakrat pokojna papeža. Slovenci zaplešejo nekaj po domače in s harmoniko, malo pa kot kurenti. Za zanos pa poskrbijo športniki in vojaki. V kadru sicer lepo zapete Zdravljice ni niti enega slovenskega umetnika ali umetnice. Nič. Nula. Je pa skupina Abba.

Zakaj je to, kar se je dogajalo v zadnjih letih pomembno v luči tega, kar se mora dogajati v naslednjih letih? Zato, ker bo po odhodu zdajšnje vlade potrebno res veliko moči, temeljitega garanja in pametnega ravnanja za sanacijo vsega kar bo zapustil sedanji cunami. Tako v polju vrednot, kadrovskih in finančnih potencialov, sistemskih vizij in odprtosti do svobodnih prostorov kulture. Verjemite, tudi tokrat ne bo lahko.

Lani, ko je Ministrstvo za kulturo tako rekoč do silvestrovskega večera zadrževalo denar, ki je bil namenjen slovenskemu filmu, se je dolge mesece odvijalo kot v kriminalki. Ministrstvo je treniralo scenaristični suspenz, ki je z močno dramaturško napetostjo gradil na vprašanju kako daleč lahko gredo pri doseganju dna. Igralci, torej producenti in avtorji, ki niso verjeli, da so v tako trdem filmu, so zastavljali svoje premoženje in misleč, da je kultiviran dialog edina pot do razbremenitve melodrame pazili, da jih še bolj ne dobijo po prstih, kot so jih že dobili. Do zadnjega so zadrževali up – vse dokler je vlada brez opravičila, a z moralko žugajočega kazalca, sprostila denar, a ob tem 700 000 filmskih eur stisnila nazaj v svoj žakelj, vedno propusten za bližnje prijatelje.

Lani smo rekli, da se ministrstvo za kulturo poigrava s filmarji tako kot mačka z mišjo. Z razliko od  RTV Slovenija, ki pa sofinanciranja slovenskega filma ni zamrznila. Je namreč edina, ki kot izvenproračunska sofinancerka odvaja na leto cca 1 700 000 eur za različne filmske žanre. To je njena zakonska dolžnost, ki jo je – z razliko MzK – spoštovala.

A letos je drugače. Z novim vodstvom je sedaj tudi RTV (začasno?) blokirala podporo celovečernim filmom. Ker je nespoštovanje zakonov postala obča in samoumevna praksa, se ob dejstvu, da direktor že od sredine poletja ni podpisal odločitve komisije o izidu razpisa o sofinanciranju AV produkcije, nihče ne pretirano sekira. Ali pa se boji sekirati, kaj pa vem. Kajti težko je razumeti zakaj direktor nasprotuje predlaganemu izboru. Mu niso všeč izbrani naslovi, avtorji, teme, komisija, koprodukcije, sredstva, ali bi želel preusmeriti denar po svojem okusu, pa – vedoč, da nima več (tudi pravnih) argumentov čaka, da čas postoril svoje.

Ampak čas bo res postoril svoje. Filmarji bi morali danes že snemati, ali vsaj vedeti kaj bi že včeraj lahko snemali. Kajti razpis je bil objavljen že lani v decembru, torej pred letom dni.

Če delate projektno, teamsko in v odvisnosti od tisoč dejavnikov, morate planirati čas. Ta čas danes lahko po svoje obračajo zdravstvene okoliščine. Ne smejo pa ga ne pravne in tudi neetične.

Tema slovenskega projekta na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah, ki ga odpirajo te dni, se navezuje na zadružne domove, ki smo jih gradili na podeželju po koncu druge vojne. Takrat jih je nastalo oziroma so jih načrtovali več kot 520. S prostovoljnim in udarniškim delom, samo-prispevanjem, s posojili in iz rezervnih skladov, so jih samo leta 1948 skoraj dokončali več kot 180, popolnoma končanih pa je jih bilo kar 38.

Tema, ki sem jo za doku film raziskovala pred mnogimi leti in nedavno obnovila – tudi v kontekstu delavskih in kulturnih domov – je za bienale, ki si je postavil za izhodišče vprašanje HOW WILL WE LIVE TOGETHETR? genialna.

Zadružni domovi so bili večnamenski prostori za gospodarske, kmetijske, družbene in kulturne interese – za zadružne prodajalne, posojilnice, trgovine s kmetijskim materialom, knjižnice, dvorane za kulturne prireditve, za druženje, izobraževanje, sestankovanje – tu so bile mlekarne, skladišča, lesni odseki in podobno.Največji graditeljski zagon je bil v letu 1948 po ločitvi s Stalinom in v času kolektivizacije in ljudskega zadružništva.

Zadružni domovi so postali središče dogajanja na vasi, nekje so celo predpostavljali, da bodo za ljudi mikavnejši od cerkva. Med bolj zanimivimi so domovi v Iški vasi, Prvačini, Sežani, Komnu, v Cvenu in v Predmeji. Prvi zadružni dom je bil odprt na Cvenu pri Ljutomeru 18. aprila 1948 (obnovljen je bil 2012). Zgradili so ga v 55 dneh. Za nagrado so dobili 200 knjig, radio, sejalni stroj in motorno škropilnico. Posamezniki so prejeli osem zlatih, 18 srebrnih in 28 bronastih značk. Na dom so zapisali »Mi gradimo zadružne domove, zadružni domovi gradijo nas«.

Istega dne je bil odprt tudi dom v Predmeji, kjer so dobesedno tekmovali s konkurenco in dom dokončali v mesecu in pol!Tisti, ki se še spominjajo takratnih časov komentirajo, da je bilo takrat navdušenje veliko in, da so ljudje res živeli za to, da si z lastnimi močmi zgradijo boljšo prihodnost. Vzemimo to seveda z rezervo. Takratna ljudska oblast je pač videla prav v zadružništvu najprimernejšo gospodarsko organizacijsko obliko za socialistično preobrazbo vasi.

Na območju današnjih občin Bovec, Kobarid, Tolmin je bilo predvidenih 55 domov. V Kanalu, Brdih, Novi Gorici, Mirnu, Kostanjevici, Ajdovščini in Vipavi je bilo zgrajenih skoraj 40 domov. Danes težko dojemamo, da je po končani vojni, ko marsikdo ni imel rešenega lastnega stanovanjskega problema in je ljudi pestilo vsesplošno pomanjkanje, večina z zanosom dan za dnem delala na gradbišču za skupno dobro.

Zadružni dom v Lancovem pod Jelovico so zgradili so ga v 42 dneh. Otvoritev je bila 16. maja 1948. tam je izstopal 77 letni zidar, ki se je sam prostovoljno vključil v delo. Na vprašanje, kako da kljub svoji starosti pomaga graditi, je preprosto odgovoril: »Vidim, da vsi delajo in sem nekaj slišal, da se mudi, pa sem še jaz prišel.« Enako pohvalo sta zaslužili tudi Zobec Angela in Ješe Neža, ki sta bili obe že čez 60 let stari, a sta tedensko dvakrat hodita iz Radovljice na gradilišče v Lancovo.

Poročilo o gradnji zadružnega doma na Srednji Dobravi pri Kropi navaja: Posebno požrtvovalno se je izkazal tovariš Luznar Jože, ki je v soboto, 24. julija vozil pesek z avtomobilom nepretrgoma do druge ure ponoči, Podobnih primerov je naštetih še kar nejkaj. (Vir: Jeseniški kovinar, 28. 8. 1948)v Trebnjem so dom odprli 25. julija 1948. Na gradbišču se jim je še posebej mudilo, ker so hoteli svoj dom odpreti v čast V. kongresa KPJ. Les in pesek so dali kmetje sami, sami so tudi žgali apno. Značko je dobila tudi Marija Žigon, «članica AFZ, ki je kljub svoji starosti opravljala tudi težka dela na gradbišču«Sodeč po različnih poročilih pa ni bilo povsod spodbudno.

V Prestranku je bil dom odprt 25. julija 1948, pri zidavi je sodelovalo »le 280 ljudi, kar kaže, da mnogi prebivalci gradnji zadružnega doma niso bili dovolj naklonjeni«, so poročali. Seveda sem omenila le nekaj primerov. Zanimivo je spremljati kasnejše gradnje, ko so se zadružni domi, namenjeni agro-kulturni dejavnosti osamosvojili v kulturne. Ali pa delavske. Vsekakor nekaj drži: na podeželju tako nekoč kot tudi danes ni izostala infrastruktura, ki je nudila povezovanje in druženje. Le nameni in konteksti so se spreminjali.