Kot, da bi stopila v film

V Italiji vse bolj raziskujejo zakaj je bil korona virus tako uničujoč v Bergamu in okolici. Prej kot v obisku nogometne tekme vidijo razloge v interesih kapitala – tudi pri mnogih podjetjih, ki so povezane s Kitajsko. Marsikje so delavce puščali, da so nadaljevali z delom, četudi so že zelo zgodaj imeli očitne znake obolelosti.

Kmalu potem, ko smo tudi pri nas videli film Ime mi je Li (Io sono Li, režija Andrea Segre), sem se odpravila v Chioggio, kjer je bil ta film posnet. Šla sem tja zato, ker rada obiskujem filmske lokacije in jih potem primerjam s filmom, predvsem pa zato, ker mi je bil film izjemno všeč. Spomnimo: gre za nežno prijateljstvo med dvema tujcema: prišlekom iz Istre, ribičem in Pesnikom, kot mu pravijo (igra ga Rade Šerbedžija) in Kitajko, ki je ena izmed tisočih Kitajk, ki je dela v italijanskih fabrikah. V človeka nevrednih pogojih. Prišla je zato, da bi zaslužila denar s katerim bi omogočila odplačilo dolga in tako dobila nazaj svojega sinčka. Delodajalec jo je prisilil, da je podpisala skrajno izkoriščevalsko pogodbo, a zaradi sina je pristala na najbolj ponižno izsiljevanje. Ko so jo iz Rima preselili v Chioggio, majhno mestece v beneški laguni, se je zaposlila kot natakarica v tamkajšnji taverni.

Zgodba je ganljiva, Rade izjemen, film pa učna ura iz sužnje- kapitalizma.

Ko sem hodila po Chioggi me je presunilo, kako so prizori iz filma identični prizorom iz tega ribiškega mesteca. Našla sem betulo (Paradiso!) v kateri je delala Shun Li in kjer so snemali prizore z domačini. Tu sta se dekle in Rade tudi spoznala. Kot, da bi vstopila v film: za mizami so bili stari domačini, ki so igrali briškolo, za šankom je bila Kitajka, po stenah so viseli kitajski in italijanski izveski, iz kota je brbotala televizija.

Pa enega tipičnega za mizo previdno vprašam, če so si ogledali film in kako je bilo na snemanju. Namreč spomnila sem se obrazov. Zgarani so bili prav toliko kot tisti Kitajci za stroji v tovarni. Le časa so imeli več. »Pa ja, smo snemali, nič posebnega, naš vsakdan, eni so film videli, bil je menda na televiziji«, so nadaljevali, ne da bi jih ganil velik uspeh filma.

Njihovo življenje je bilo tam in ne na filmu. Kitajka za šankom je bila vljudna tako, kot je bila krhka Shun Li v filmu. Opazovala sem jih in tudi meni se je zdelo, da še nisem doživela tako tanke črte med filmsko in realno podobo. Prvič se mi je zdelo, da lahko film čutim z isto močjo kot v temnini filmske dvorane.

Danes so prazne dvorane in prazna je betula Paradiso. Tovarne najbrž pripravljajo že nove pogodbe.

Kaj ima televizija s filmom?

V javnosti so informacije o sofinanciranju slovenskega filma večkrat predstavljene necelovito, saj se omenjajo le številke (in politike)  subvencij  Slovenskega filmskega centra, ki je resda ključna filmska inštitucija, a pri participaciji ne edina. Določen delež ima namreč tudi televizija. Ker učinki podpor, ki jih slovenskemu filmu ponuja RTVS niso dovolj prisotni v javnosti, ne škodi, če jih  vasj na kratko povzamem.

Namreč Zakon o filmskem centru, javni agenciji RS (17. člen), ki je stopil v veljavo leta 2011 določa, da mora RTVS vsako leto nameniti najmanj  2% zbranega prispevka za kinematografsko produkcijo neodvisnih producentov. V ta namen RTVS izvede javni razpis preko katerega izbere filmske projekte, ki jih prijavijo neodvisni producenti. Od leta 2011 do letošnjega leta  je v okviru tega ukrepa RTV vložila v slovenski film približno 13.432.000 Eur. Vsota, ki je bila razdeljena letos za lansko leto znaša približno 1.700. 000 Eur.

Delež RTVS za filmsko produkcijo  se  – bodisi zaradi neinformiranosti, bodisi zaradi inercije ali nekakšne  samoumevnosti – izpušča. Prav bi bilo, če bi  proračun SFC dopolnjevali tudi s podporami, ki jih RTV (Viba film in drugi) namenjajo slovenski kinematografiji.

Namreč nacionalne televizijske hiše so zgodovinsko povezane s filmom. Zagotovo so tv ekrani  največji kinematograf – zato ni čudno, da je rojstvu televizije botroval strah pred tem, da bodo domači sprejemniki požrli kinematografe. A to je druga zgodba, ki zgolj potrjuje, da industrija vedno najde svoje evolucijske poti.

Vseeno moram poudariti, da je tudi  RTVS od rojstva dalje tesno sobivala s filmom. Bodisi kot ustvarjalka filmskega TV programa (nadaljevank, TV iger, dram, filmov vseh žanrov in dolžin), bodisi kot tista, ki je to umetniško zvrst  kritiško reflektira skozi svoje filmske oddaje. Filmska revija Ekran npr., je nekoč redno in poglobljeno pisala o televiziji.

V našem TV arhivu, za katerega suvereno  trdim, da je najbolj dragocena banka narodovega spomina in neprecenljiva vrednost naše hiše, so shranjena pričevanja kakšno vlogo je na področju filma odigrala RTV – od dramske, študentske, eksperimentalne in druge produkcije, do nadaljevank in celovečercev. Zanimivo bi bilo, če bi v kakšnih smiselnih kontekstih kaj od tega ponovno predvajali. Precej kopljem po tem in prepričana sem, da bi npr. nadaljevanko Genij in genialci iz 80-ih danes že iz kulturološkega vidika gledali vsi z veseljem. Tudi projekt obnove in rehabilitacije projekta  Devet krogov nekega raja Jožeta Pogačnika je bil po 50-ih letih za RTVS velik izziv– tudi iz vidika  digitalizacije filmskega traku in uredniških odločitev v 70-ih..

V kontekstu 17. člena velja  izpostaviti še eno »evolucijsko« dejstvo, ki združuje TV in film. TV je kar nekaj let po osamosvojitvi dobesedno  reševala slovensko filmsko produkcijo. Sofinancirala je ne prav poceni povečave tv filmov, da so lahko prišli v kinematografe in tudi sama  (ko)producirala ogromno kinematografskih del (npr. Outsider, Krizno obdobje, Operacija Cartier, Prerokbe ognja, Stari most, Socializacija bika …..) Namreč ob rojstvu države je bil slovenski filmski servis popolnoma na tleh in šele v drugi polovici 90-ih je prišlo z ustanovitvijo Filmskega sklada do delne normalizacije. Brez TV bi bili filmski delavci takrat dokaj izgubljeni.

Dobro bi bilo, če  bi enkrat na RTV izdelali in ovrednotili lastno filmografijo igranih, dokumentarnih, kratkih in drugih filmov, pa tudi nadaljevank in serij. Zgodovinski spomin se z upokojitvami in časovno distanco namreč počasi briše.

Po vsem tem kar sem na hitro povzela je razumljivo, da RTV z zakonsko zavezo sofinancira slovenski film. V kontekstu omenjene evolucije in  javnega dobra, ki je ključni genski faktor nacionalne televizije, je to nekje logično.

Norma ni vsem všeč zato jo je presojalo tudi ustavno sodišče. Kdor je bral pojasnilo US, ki ni nasprotovalo 17. členu oziroma 2%, se zagotovo spomni njihovih  argumentov: zapisali so, da gre za naloge, ki pomenijo javno dobro (utemeljene v zakonu o RTV), da gre za samostojno odločanje zavoda kaj izbere in kaj ne, predvsem pa – kar je zelo pomembno – poudarijo da je pred tem ukrepom vlada odobrila povišanje RTV prispevka za 1 eur (9,1% povišanje, kar je takrat na letni ravni znašalo 8 milijonov eur več sredstev). To je bil pomemben podatek, ki je tudi olajšal uvedbo te dajatve. Res pa je, da je naslednja vlada ta evro umaknila. RTV prispevek je – dokler ne bo avtomatično vezan na inflacijo tako ali drugače politično kontaminiran.

Razpisna področjaiz 17. člena ZFC so bila letos podobna kot v prejšnjih letih in sicer za: celovečerne dokumentarne filme, za celovečerne igrane filme in za kratke animirane filme. Pri celovečernih filmih je bil posebej izpostavljen mladinski film.

Razpisana vsota za celovečerne dokumentarne filme je znašala letos približno 420 000 eur. 

Za celovečerne igrane filme (za odrasle) je bilo letos namenjenih 500 000 eur, pri celovečernih filmih za mladino in otroke je bila letos  najvišja možna vsota za film omejena na 410 000  Eur (od približno 600 000). TV se je namreč smiselno odločila, da bo dala prednost mladinskemu filmu, kar je dobro. In tu so še animirani filmi s cca 280 000 eur.

Na Festivalu slo filma v  Portorožu je bilo v tekmovalnem programu letos prikazanih 15 projektov, ki so nastali v koprodukciji s TV iz naslova 17. člena – med njimi ključno nagrajeni  film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, Igor in Rosa, Vprašanje identitete, Polsestra.  Seveda so bili tudi drugi, predvsem dokumentarni filmi čiste hišne produkcije, a o tem je bilo bolj malo govora. Naša lastna produkcija se namreč ne pretirano izpostavlja, življenje filmov po filmu je bolj skromno  oziroma brez prodorne promocije.

Če povzamem:  kateri javni interes zasleduje RTV s tem mehanizmom?  Kakšen je torej tu izplen javnega dobra  –  o katerem se v javnosti bolj malo sliši, ker je v percepciji javnega zavoda vidna in zaznavna predvsem informativna, športna in razvedrilna vloga. Menim, da so tu pozitivni učinki zato, ker gre za:

  • Razvoj, utrditev, kondicijo in  pomoč slovenskemu filmu na sploh. Filmi, ki jih TV sofinancira namreč niso omejeni le na TV ekran, temveč tudi na kinematografsko predvajanje. Imamo dobro razvito art kino mrežo, ki rešuje tudi ta zahtevni pogoj kino predvajanj
  • Gre za direktno pomoč razvoju AV industrije. Filmski delavci imajo več možnosti za kontinuirano produkcijo, za osebno rast, možnost dela in  konec koncev tudi za preživetje.
  • TV s tem mehanizmom bogati svoj program, lažje zadosti kvotam lastne in evropske  produkcije, ki jih zahteva Evropa. Naj poudarim, da na področju kulture ne obstaja direktiva, ki bi konkretno usmerjala ali zakonsko diktirala pogoje delovanja. EU je kulturo namreč  prepustila samo regulaciji. Seveda jo regulirajo druga področja – finančna, digitalna, avtorska etc.  Ampak vseeno: le javni RTV zavodi imajo jasno določilo, ki jih zavezujejo k predvajanju določenih odstotkov lastnih del in del  neodvisnih producentov (med drugim tudi zaradi bojazni, da bi se TV hiše preveč zaprle vase in ustvarjale nekakšen monopol nad AV produkcijo). Pa tudi – saj vemo:  lažje in bolj poceni je kupiti en tuj dokumentarec ali film, kot ga ustvariti sam. Tudi uvožena hrana je bolj poceni kot slovenski bio produkt. In obleka iz tretjega sveta, izdelana v sužnjelastniških razmerah nadvlada domači produkt. Ne obvlada pa identitete, ki jo predstavlja lastna produkcija.

Velja pa dodati, da  ni to edini ukrep, ki ga na področju filmske produkcije izvaja zavod. Že po zakonu o RTV  (9. člen ) TVS z vsakoletnim razpisom odkupi dela neodvisnih producentov. Med leti 2010 in 2018 je za te odkupe AV del  porabila  nekaj manj kot 7 mio Eur. Tu so  nanizanke, serije – npr. o sodobnem plesu, oddaje o vključevanju invalidov v družbo, dokumentarni filmi o gorništvu, o knjigah, serija mladinskih, izobraževalnih, otroških in drugih oddaj… od dokumentarnih portretov do obravnav različnih zgodovinskih ali družbenih/družabnih pripovedi.

Imamo še  koprodukcijsko sodelovanje, ki ga  RTV izvaja od leta 2014. Tu TVS večinoma sodeluje z evidentiranim vložkom v storitvah (produkcijske storitve, izposoja iz fundusov garderobe in rekvizitov, uporaba arhivskega gradiva,…).

Če površno seštejem vse mehanizme, ki sem jih omenila, je RTV za filmsko produkcijo in reprodukcijo namenila v obdobju 2011 in 2018 skoraj 21 milijonov Eur.

Kdo bi dejal, da je to ogromno, drugi pa premalo sredstev. Sama menim, da je to kar nekaj zelo pomembnih prispevkov.

Če sem omenila pozitivne učinke 17. člena, naj opozorim še na en problem, ki se zna v prihodnosti še zaostriti. Namreč dejstvo, da se redna oziroma lastna hišna produkcija igranega, izobraževalnega, kulturnega, mladinskega in ostalega programa nevarno krči, češ, saj dajemo že denar zunanjim producentom in ne potrebujemo »čiste« produkcije. 17. člen pa ni bil napisan v tem duhu, temveč kot dodatek že uveljavljene hišne produkcije TVS. Na tej točki pa bi se morala začeti za javni interes pomembna diskusija.

Boter

Boter slovenskega filma

Ob letošnji Štigličevi stoti obletnici z lahkoto ponovim, da je bil France boter slovenskega filma. To sem mu rekla pred mnogimi leti, ko sem delala film o njem, pa s to oznako ni bil zadovoljen. Prosil je, da ta izraz umaknem, češ, da ima slabšalni pomen, ki povozi mojo sicer iskreno misel, da je naš filmski oče, saj je posnel prvi pravi igrani celovečerni film in še nešteto drugih, poleg tega je pomembno sooblikoval našo kinematografijo. Boter diši po mafiji, naši začetki pa so dišali po strasti, ki je iz nič rodila največ kar se je dalo, je rekel.

Ponovno sem si ogledala to najino celovečerno filmsko seanso, podloženo z vsem razpoložljivim arhivom, spomini in mislimi o njegovem opusu. Danes jo ne morate več videti, četudi je portret nastal na javni tv, saj so avtorske pravice menda prevelik angažma in zalogaj.

Ampak bolj kot celovečerni filmi mi danes stopajo pred oči njegovi redko videni dokumentarci. Takoj po koncu vojne sta s snemalcem Ivanom Marinčkom v zaporu sledila Leonu Rupniku (Vojni zločinci bodo kaznovani, 1946). Hacina, Rupnika in SS generala Rösenerja sta snemala v zaporu na način, ko so kadri govorili tudi takrat, ko omenjeni niso bili v sliki. Bele stene, ključ v ključavnici, pogled skozi kukalo v vratih celice, veliki plani čevljev, rok, pogledov, zadreg, pobite samozavesti…vse to v montažni kombinaciji zločinov, ki so jih storili. »Hotel sem pripovedovati skozi sliko in s čistim zapisom tega, kako se obnašajo za zapahi…na kar sem montažno vstopil s posnetki njihovih zločinov. Niso vedeli, da bomo snemali in so mislili, da smo njihovi zasliševalci«, pripoveduje France. »Rupnik je kot vojak stalno telovadil, Rösener si je želel generalski suknjič. Z dokumentom sem želel prodreti v njih – v luči čudne usode ljudi, ki so bili malo prej še strašno močni. O zločinih belogardističnega generala Leona Rupnika je kot scenarist spregovoril tudi v Povhovem dokumentarcu Maščujemo in kaznujemo (1946). Oba filma sta vključena v retrospektivo, ki ravnokar poteka v Kinoteki in ju zelo priporočam.

Seveda vsakdo ob teh njegovih dokumentih še danes frcne, da gre za propagandne filme in, da je Štiglic, ki so ga takoj po koncu vojne poslali na snemanje sovjetsko-jugoslovanskega koprodukcijskega filma V gorah Jugoslavije, pač podrobno prebral ruske knjige o režiji. Res je, da je bila tam zajeta vsa filmska abeceda, a res tudi je, da jo še danes marsikdo ne obvlada.

V kratkem filmu Mladina gradi (1947, bronasti lev v Benetkah) je vsak kader v službi pričakovanja, zanosa in veselja, da se po letih morije lahko – kljub vsem takratnim konfliktom – vendarle lahko svobodno diha. Lopato prilepi na žareč obraz, kamero prisloni na tla, da človek zraste v njenem pogledu, brigadirji so na tračnicah, ki jih na novo polagajo kot v baletniki v zanosni koreografiji. Vse skupaj pa žari kot nestrpno čakajoči na postaji, ki se vzpodbujajo k odrešujoči prihodnosti.

Zanimiv je tudi kratki reportažni film Slovo od Borisa Kidriča (1953). »Odločil sem se, da ne bom uporabil nobene naracije, nič off-ov, nič patosa, le odmev govorcev, ki so bili na pogrebu«, pripoveduje. Za čisti film, torej. In dokument je več kot reportaža. Uvodna sekvenca parne lokomotive posnete iz ptičjega pogleda, zaviranje koles na tračnici, para ki izzove slow motion efekt, odmev pesmi v tihožitnih kadrih…Dobro, res gre za detajle, ki se vam danes zdijo mogoče samoumevni. Ampak ne, niso. Tudi v luči dokumentarne forme današnjega časa, ki nas pač  mora – če je pripoved kaj vredna – emocionalno premestiti v filmski prostor in v čas dogajanja. Pa ni nujno, da ji uspe. Četudi je danes na razpolago tisočkrat več orodij, kot jih je imel na voljo takrat France Štiglic – Tugo.