Po mojem okusu je enega najlepših dokumentarnih portretov posnel Maximilian Schell, ko je portretiral Marlene Dietrich. V dokumentarcu z naslovom Marlene (1984) slišimo zgolj glas Dietrichove, kamera jo včasih rahlo začuti, mogoče kdaj malenkostno oplazi njene zlate kodre. Maximillian je v drugi sobi med trakovi in kabli, Marlene pa za vogalom ob klavirju z globokim, povednim, akuzmatičnim, mogočnim in močnim glasom, ki popolnoma nadomesti sliko, razlaga o sebi in filmu. Ženske, ki sem jih v preteklosti res želela pred kamero (Metka Gabrijelčič, Jovanka, Herta Haas) – a so se očesu kamere vztrajno izogibale – sem vedno prepričevala, da je lahko kamera tudi slepa in da je to dobro vedela že Marlene (Maximillian jo je zgolj ubogal). No, ni padlo prav na plodna tla, ker so bili problemi tudi drugje, ne le v podobi.Malo sem zašla. Kajti začela sem zato, da pustim tu neverjetno lepe posnetke iz avdicije leta 1929 za film Plavi angel (1930), kjer je zaslovela kot Lola Lola. Na avdiciji je s sproščeno in naravno igro brezčutne in zapeljive kabaretne pevke, ki “uniči” in razoroži profesorja, presunila režiserja Josefa von Sternberga, s katerim je potem nadaljevala kariero v ZDA.Marlene Dietrich je umrla 6. maja 1992 v Parizu.

Hm, v roke mi je prišel fenzin Hommage Hongkongu: Pet udarcev Shaolina. Bil je to eden bolj simpatičnih projektov iz osemdesetih s projekcijami filmov, kjer so bile borilne veščine v glavni vlogi. Berem zakaj smo se to takrat šli: zaradi žanra hongkonške urbane džungle, ki je producirala močnejše spektakle kot Hollywood, ker se je temu žanru zaradi pop(ularne) kulture marsikdo brez pravih razlogov posmehoval, češ, da ni dovolj poduhovljen, da so karate, kung-fu filmi in filmi vrhunskih borilnih veščin samo komercialne zgodbe in zato neumetniške, pa tudi zato, ker je bil v teh filmih direktor borilnih veščin vsaj toliko pomemben kot režiser, predvsem pa zato, ker tradicija shaolinskega templja ni bila od muh in triki na filmu marsikdaj sploh niso bili triki.Hm, naklada posebne edicije Filmske redakcije ŠKUC »Kino Slavica« je bila 400 izvodov (za ročni tisk, kar OK), na naslovnici je bil mix Martina Krpana in samuraja (naredila z Dušanom Mandičem), pisali pa smo od Štrajna, do Francozov (iz Chaiers du Cinema), ki jih je prevedla Tanja Pučko, še brez L. Vse je bilo super, le izbor filmov v retrospektivi je bil bolj švoh, saj je bilo treba vzeti, kar je bilo na razpolago. Ampak Bruce Leeja je bilo dovolj.

Sodeč po zapisniku zadnje seje Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) je bil minister za kulturo zelo zaskrbljen, ker je NSK omenjen v interpelaciji. Izrecno je zahteval, da se člani NSK opredelijo do zapisanega, torej ali tudi oni mislijo, da je epidemija uničujoče vplivala na kulturo in da so bili ukrepi napačni, da niso ublažili posledic epidemije itd.. Pa tudi, ali člani NSK menijo, da je pri snovanju politike minister marginaliziral NSK. Češ, da so to zelo pomembna vprašanja, na katera mora imeti odgovor. Zahteval je njihovo pojasnilo glede omemb NSK v dokumentu, ki so ga zaradi zaskrbljujočega stanja v kulturi vložile opozicijske stranke.

Zanimivo, namesto, da bi NSK zahteval od ministrstva vsaj pojasnila glede (tudi) v interpelaciji mu očitanih stvari, saj vsaka interpelacija pomeni hud alarm, je minister zahteval od njih opravičilo (?), ki naj bi ga seveda vnesel v svoj zagovor v DZ.

Nacionalni svet za kulturo je bil vedno zelo resna stvar. Kot neodvisno telo, ki bdi  nad kulturo in jo usmerja, je vedno kritično, nemalokrat zelo ostro in polemično spremljal in ocenjeval vpliv kulturne politike na razvoj, obravnaval zakone in se promptno odzival na trenutne zagate v kulturnem utripu. Predsedniki so s svojo avtoriteto (zadnja leta Janez Pipan, Miran Zupanič, Metod Pevec) dajali takt diskusijam, ministri pa so NSK jemali precej resno in zavezujoče. Vsaj jaz dojemam tako. Je pač en tak plašč nad vsemi stanji kulturnega prostora, njegova ključna skrb naj bi bil zdrav in perspektivni kulturni razvoj.

V zadnjem letu je kultura še posebej potrebovala ta plašč in angažiran pogled na njene stiske, na njeno podcenjevanje, krivičnosti, odsotnosti dialoga krize, stagnacije,  in slabih zakonodajnih ter vsakodnevnih rešitev. Problemov je bilo (in je še) toliko, da bi se NSK lahko sestajal tedensko, a se je, kot kaže, štirikrat. Ni se ukvarjal z zakoni, ki so blažili posledice epidemije, z medijskim lomastenjem (zakon o RTV in STA), z namero po ustanovitvi muzeja osamosvojitve, s poniževanji in z metanjem nevladnikov iz Metelkove na cesto, s kadrovskimi prepihi, statusi razpisov, odsotnosti Nacionalnega programa za kulturo in s filmskimi blokadami.

No, kar se tiče filma, ga je NSK obravnaval na zadnji seji v februarju in podprl pobudo, da se popolnoma prenovi filmsko zakonodajo, ki naj bi med drugim omogočala tudi izvenproračunske vire. Mimogrede, sedanji zakon, ki so ga sooblikovali filmski delavci, že ima pomemben izvenproračunski vir (cca 1,7 mio eur) iz rtv prispevka. Je pa res, da ga pravzaprav nihče ne prav obrajta, četudi je od 2011 – 2019  RTV vložila v slovenski film cca 15 milijonov Eur. Dvomim, da bo to rešitev prihajajoči zakon ohranil, četudi gre za izpeljavo edine evropske direktive na področju kulture.

Ampak dobro, če bo zakonodaja boljša kot je sedaj, so spremembe dobrodošle. Ampak največji problem filmarjev lani oziroma do 31. decembra 2020 sploh ni bil zakon, temveč nedostojna operacionalizacija sofinanciranja, ki jo je sedanja vlada podedovala, ni pa sploh imela toliko volje, da bi jo odpravila, temveč je puščala filmarje v krču do zadnjega dne, do silvestrske noči, ko je prišlo do sprostitve sredstev za že opravljeno delo, a hkrati tudi do odvzema 700 000  Eur, ki so romali nazaj v proračun. 

V odzivu MK na razpravo o medijih v evropskem parlamentu, ki sta jo predsednik vlade in minister za kulturo zavestno špricala beremo, da imajo na MK z RTV nov načrt. Ni se izšlo, da bi RTV Slovenija spojili s STA – in s tem agencijo tudi  končno zlomili, niso odpravili RTV prispevka, odlepili oddajnikov itd., ampak bodo – tako po pošti poročajo v EU – na nacionalki povečali količino oglaševanja.  Za nacionalni medij z opredeljenim javnim poslanstvom je seveda to nehigijenično in škodljivo.

Če kaj, bi lahko prav sedaj predlagali možnost povečevanja in ne zmanjševanja vsebin. Lahko bi vzpodbudili nastanek posebnega programa, ki bi v teh hudih časih prevzel težo spletnih prenosov iz gledališč, koncertov, festivalskih dogodkov, razstav, debat, srečanj ipd., Če kaj, bi občinstvo, ki je sedaj nekako prilepljeno na računalnik lahko razširili tudi med tiste kulture željne odjemalce, ki tega »spltenja« ne zmorejo ali pa nočejo.