Besno je zvonil telefon. Klicali so me sodelavci iz poslanske skupine DZ, ker je na moje ime prispel paket, ki je bil na rentgenskem posnetku parlamentarnega detektorja nekam sumljiv. Paket je bil zelo lepo zavit in skrbno zavezan z barvnim darilnim trakom. V škatli je sredi lično narezanega belega resja ležala crknjena podgana.

Ob gnusnem prizoru, ki je bil zaradi brezhibne urejenosti darilnega paketa še toliko bolj perverzno grozljiv, smo vsi odskočili. Stvar se je popisala in prijavila, kaj več od tega se ni zgodilo. A vseskozi me je hudo razjedal motiv pošiljatelja oziroma pošiljateljice. Izkazalo se je namreč, da gre za konkretno žensko s konkretnim naslovom v Ljubljani. Čeprav mi je bilo zaradi njenega morbidnega dejanja kar precej nelagodno, sem se z dvema mlajšima strokovnima sodelavcema in mojim večnim optimizmom, da dialog lahko marsikaj reši, odpravila do nje.

Stanovala je v meščanski vrstni hiši z vrtom. Stanovanje je bilo polno spominskih artiklov, slik in naloženih izrezkov, revij ter časopisov desne provinjence. Moj prvotni strah se je počasi razblinil, ker je gospa delovala normalno, ponudila je sok, pripovedovala o travmah, o pokojnem možu in nekih varanjih in se obnašala, kot da gre za samoumeven obisk. Kot, da je med nami vse normalno. Kot, da je bilo njeno pošiljanje paketa najbolj logična stvar, ki jo je treba postoriti. Domoljubna dolžnost, skratka.

»Ampak zakaj ste mi poslali podgano? Nikoli se nisva srečali, nič ena drugi povzročili, zakaj torej?« vprašam.

»Zato, ker ne marate Janše!« je odločno odgovorila. In nadaljevala, da se ji je jeseni med grablje zataknila podgana, na katero je naletela pri urejanju vrta. Da jo je lepo odnesla v zmrzovalnik in počakala na priložnost, ko jo bo odposlala.

Vsakdo bi pošiljateljici na osnovi zunanjega videza, obnašanja in urejenega bivanja lahko pripisal povsem sprejemljivo stopnjo obnašanja. Ena izmed nas, skratka. Na prvi pogled.  A v njej je nekaj tlelo, se skrivalo, tlačilo. Zagotovo tudi travme, zagledanost v partijskega vodjo, iskanje možnosti realizacije nekega poslanstva in tlečega sovraštva. Kot sem se na začetku bala obiska, ki sem si ga sicer sama zadala, mi je ob odhodu za trenutek odleglo, češ, da gre pač za osebnostni problem.

Napaka. Kajti zgodovina je polna »osebnostnih problemov«, ki so z izključevalno, nacistično, fašistično in proti človeškemu dostojanstvu uperjeno retoriko pomendrali civilizacijo.

Enkrat sredi mandata sem na Ministrstvu za kulturo slučajno dobila v roke zapisnik komisije, ki je opravila razgovor z Janezom Pipanom. Po 14 letih vodenja SNG Drama je kandidiral za ponovni mandat ravnatelja. Zapisnik mi je prišel v roke dve leti potem, ko Pipan ni bil več ravnatelj Drame, saj mu moj predhodnik, tedanji (in sedanji) minister za kulturo, ni podaljšal mandata, četudi se je prav v Pipanovem obdobju Drama ambiciozno dvignila v vodilno gledališko inštitucijo z mednarodno težo, saj je vseskozi vztrajal pri visokih umetniških standardih.

Po zavrnitvi mandata je Pipan odšel še s položaja predsednika Nacionalnega sveta za kulturo. Njegov umik je bil sicer razumljiv, a je za kulturo pomenil veliko izgubo, saj je za vsako vlado pomembno, da ima na drugi strani mize zahtevnega, konstruktivnega, argumentirano kritičnega in nikoli površnega sogovornika, pred katerim ne moreš zamahniti z roko češ, da se vznemirja zaradi forme, temveč ostri zaradi vedenja. In vedenja Janezu nikoli ni manjkalo. V bistvu ga je bilo preveč, kar sem med vrsticami razbrala tudi v zapisniku ministrove komisije. Naj ga s časovno distanco in po grobem spominu obnovim.

Najprej je zbodla v oči kritična opazka, da je kandidat prišel na pogovor z nekaj malega zamude, kar je bilo opaženo kot očitek, da kandidat ni dovolj spoštljiv do njemu nadrejene komisije, ki je bila sestavljena iz uslužbencev ministrstva.

Nekdo je kandidata vprašal, da naj pojasni sestavo državnega proračuna. Zapisnik je zabeležil močno začudenje, ali kar razburjenje nad odgovorom kandidata, ki je očitno odvrnil, da ne kandidira za finančnega ministra, temveč za ravnatelja Drame, poleg tega, da je po štirinajstih letih uspešnega vodenja hiše in ob rednem poročanju jasno, da mu finančne zakonitosti niso prav nič tuje. V zapisniku je bil zaveden njegov neprimeren cinizem, a vseeno je v nadaljevanju sledila opomba, da jim je kandidat kasneje pojasnil arhitekturo državnega proračuna.

Ne spomnim se vsebinskih vprašanj glede programa, če so sploh bila. Spomnim pa se, da je bil njegov program, ki je bil shranjen v dosjeju, dolg kakšnih 25 ali še več strani z briljantnim razrezom vizije tako na odru, kot v zaodrju, tako v odnosu do ansambla kot do repertoarja. Kot struna napet program, ki se je oziral v Evropo, z načrtom obnove, z uravnoteženimi kadrovskimi možnostmi gledališča in z iskanjem presežkov. Program, ki je ogromno pričakoval od zaposlenih, pravzaprav preveč, da bi ga kasneje tudi (vsi) podprli. Na drugi strani je bil protikandidat z nekaj skromnimi stranmi programa, ki je obetal mirno plovbo brez večjih vizij. Minister se je odločil za slednjega.

Na koncu zapisnika so bile ocene, ne prav visoke, a tudi ne nezadostne. Se pač ni prav spodobilo, da Pipan dobil cvek.  Nekatere številke so bile zradirane in na novo napisane. Ne vem, a možno je, da so jih popravljali zato, da se je ocena izšla po meri v naprej odločene igre.

Spomin na ta nesrečni zapisnik se mi je utrnil v dnevih, ko se taki scenariji najbrž ponovno v igri.

Prepričana namreč sem, da je močna, strokovno podkovana, sposobna, ambiciozna, izobražena in tudi poslovno vešča oseba na čelu kulturnih inštitucij največji možni kapital in jamstvo za preboj. Preboj, ki je potreben, ker je konkurenca v svetu nedvoumna, inertnost neopravičljiva, pričakovanja uporabnikov pa velika.

Skratka, na čelu inštitucij velja vedno iskati sposobne, ne naveličane, osebnostno močne vizionarje, vpete v dom in svet, raje zahtevne sogovornike kot kimavce, take, ki sredi noči vedo povedati kaj pomeni dan.

Takih ljudi ni na pretek, ker je tovrstno profiliranje težko, kritična masa skromna, strah pred izgubo nedolžnosti v stroki velik, zagotovila za varno prihodnost po koncu mandata pa ne največja.

Predvsem pa takih ljudi ni na pretek na terenu sedanje politične opcije, ki pa svet dojema predvsem na nivoju naši– vaši, za kar potrebuje kar nekaj svojih ljudi. Ampak, ko je treba seči v bazen, je le ta bolj prazen. Razumljivo, saj se v čakanju na oblast niso nikoli ukvarjali z njeno vsebino, ampak predvsem z njeno močjo.

Mislim, da je Janez Pipan zatem postavil okrog sebe visok zid, ki je bil od znotraj še bolj kot prej obložen s knjigami. Iz tega stolpa je občasno in zrelo pogledal v gledališče.

Ampak dozdevalo se mi je, da izkušnje z dramo v Drami, ni nikoli zares izbrisal. Takrat je dejal, da ustanova, ki je postavljena v središče nacionalne kulture, ne more biti predmet političnih, kaj šele nestrokovnih odločitev. »Nekako naivno sem verjel, da je tudi v Sloveniji tako in da se pravzaprav ne more zgoditi, da bi lahko kdo ogrozil avtonomijo politične neodvisne nacionalne institucije.«  

Bilo je nekoč. In je tudi danes.

Nedavno kratko pojasnilo ministra za kulturo, da je zavrnil kandidaturo Matevža Čelika za ponovnega direktorja MAO zaradi njegove »samopromocije, ki je pripeljala do nekih nevzdržnih stanj in lobiranja, ki so bila že do skrajnosti – kako bi rekel – čudaška in samopromocijska; in to se mi je zdelo prav nenavadno v slovenskem prostoru«*, bi morala vse močno zaskrbeti.

Trenutno prvi mož kulture pove, da je kandidata zavrnil zato, ker je bil predober – kar je prepoznala kopica avtoritet v evropskem in svetovnem merilu s tem, da mu je izrekla podporo. Ministra so očitno ta mnenja motila, še več, sosednji državi je menda zagrozil, da naj se s priporočili neha vtikati v kadrovske zadeve naše države. Ni bilo več pomembno kaj je MAO v teh desetih letih dosegel in kaj predstavlja v svetu in doma. Kot, da bi bilo bolje, če ga ne bi nihče opazil, da se ne bi bilo treba soočati s čudaštvom uspeha.

Kajti zato gre, a ne? Da se uspešne zgodbe umaknejo, ker niso del sedanje politične agende in njenih interesov. Ni važno, če bo – upam sicer, da ne – MAO v bodoče izpadel iz mednarodnega zemljevida, na katerega se je vpisoval desetletje in ni važno, kaj bo nacionalna institucija prinašala v prid domačega interesa.

Kajti gre še za nekaj več: MAO je pred desetimi leti nastal kot nacionalni muzej za arhitekturo in oblikovanje, saj je prej vrsto let deloval (mestoma zelo inertno) na nivoju mestnega muzeja in ni reprezentiral celotnega nacionalnega prostora. Večinoma se je posvečal Plečniku in izpuščal vprašanja, ki so jih posledično prevzemali drugi – od revij, društev, Dese, fakultete, do civilnih pobud itd. Da bi arhitekturo pripeljali v sfero kulture smo takrat šli v Državni zbor s spremembo Nacionalnega programa za kulturo in ustoličili nacionalno inštitucijo, torej jo prevzeli od MOL, pustili Ljubljani Plečnikovo hišo na Korunovi (ki so jo kasneje res zelo lepo obnovili), kot tudi Jakopičevo galerijo, ki se je v nadaljevanju dobro profilirala kot galerija vrhunskih fotografskih razstav. Vsi ti procesi prehajanja na višji nivo muzeja, so bili takrat pospremljeni v določenih vrstah s strašnim negodovanjem, a na koncu lahko rečem, da se je splačalo vztrajati. MAO je zaživel, postal sogovornik za številna vprašanja (arhitekturni dogodki v svetu, beneški bienale, iskanje konceptov povezovanja oblikovalcev z gospodarstvom itd.) in obljubljal, da bo naloge skrbstva za arhitekturo in krajino v nadaljevanju izpeljal do konca.

Ne poznam programa novega direktorja (prejšnji ga je javno objavil, kar mi je bilo zelo všeč) in ne bi rada karkoli prejudicirala. Ampak voditi inštitucijo, ki ti jo je država predala s popotnico in s podtekstom, da v inštituciji ne velja delati dobro (samopromocija je očitno druga plat razumevanja dobrega dela), je lahko tudi popoln hendikep za osebo, ki mora sedaj področje nacionalnega videnja arhitekture, arhitekturne krajine, oblikovanja in fotografije voditi na manj čudaški način. Kaj pa mu ostane?

*Osmi dan, 5.11.2020