Programski sporazum

Mogoče bi bil že čas za ozemljitev in spozabo nad perfekcionizmi, da ne rečem celo ideali, ki me ponavadi zavrtinčijo v  zavzeto delo. No, brez tega vrtinčenja itak ni zanimivo. Toda ni nujno, da je potem zanimiv tudi konec. 

Mogoče bo kdo rekel, da so programski dokumenti itak sami sebi namen, ki jih potem življenje udejani čisto po svoje. A vendarle smo Zaresni kulturniki in Zaresni medijci kovali naš program skoraj čez celo leto; zame počitnic itak ni bilo – no, ja sploh ne prvič – in ponovno se je delalo kot za magisterijsko parafo. Piliš, misliš, iščeš, kombiniraš, brišeš, kukaš čez plot, projeciraš svet v dom…skratka tuhtaš, kaj je v tej danosti lahko v prihodnosti boljše. Resda prebere potem malokdo, še kolegom je večinoma odveč, toda sam si na koncu vendarle nekako spravljen s stvarmi, ki polnijo tvojo danost. Continue reading

Slavje radia in televizije

Če se ozrem nazaj moram priznati, da sem se najbolj identificirala s svojim delom takrat, ko sem ustvarjala  na televiziji.  In to delo je bilo dobro.  Do onemoglosti naporno sicer, a napor ni bil breme, temveč zadovoljivo in pretirano čekiranje same sebe in lastnih meja.  Biti zadovoljen s svojim delom pomeni v bistvu to, da si stalno nezadovoljen z njim – torej s pragom doseženega, kar te motivira k iskanju presežkov. Stvar postane nevarna takrat, ko presežeš presežke, zaradi česar nastopi frka in se začneš spraševati: “kaj pa sedaj?”.

Prav zaradi tega vprašaja, ki mu nisem našla dobrega odgovora, sem se poslovila od televizije in jo s tem ohranila v sebi kot večen predmet ustvarjalnega poželenja. Če bi takrat ostala in si površno odgovorila na tisti “kaj pa sedaj?”, bi morebiti nehala iskati presežke. Mogoče bi se tako kot večino drugih zarila v mirno gnezdo in bila ena taka muca, ki brezbrižno prede.

Continue reading

Recept za državne novinarje

Dobili smo odgovor na vprašanje kako povečati pluralnost slovenskih medijev.

Gre po sledečem receptu:

1.izbor recepta: avtonomija novinarjev je v največji meri odvisna od njihovega zaposlitvenega statusa.

Ali so novinarji zaposleni preko študentskih napotnic, za določen čas ali s statusom svobodnjakov zares svobodni? Niso. Zato jim je – vsaj nekaterim – svobodo treba dati.

2. priprava : rešitev je v državi, ki ima moč in denar. Prav zato lahko vpliva na strukturo novinarjev v posameznih medijskih hišah. Kajti le te so vedno v realni nevarnosti, da podležejo enoviti strukturi novinarjev, ki imajo podobno vrednostno orientacijo.

To nevarnost lahko reši država. Continue reading