Zaresni klepet – Majda Širca in Spomenka Hribar

Majda Širca in Spomenka Hribar v četrtek, 18. septembra, ob 18.uri v Domu krajanov Dravlje, Draveljska ulica 44 v Ljubljani.

Majda Širca, kandidatka v volilni enoti 3, okraj 9 in Spomenka Hribar, dr. sociologije, ostra kritičarka družbenih razmer in hkrati topla sogovornica bosta v odprtem pogovoru spregovorili o tem, zakaj so Zares potrebne sprememebe.

Ob tej priložnosti bo Majda Širca predstavila projekcijo fotografij, ki jih je posnela v okraju kjer kandidira. Z njimi poskuša ujeti vsakdanjemu pogledu nevidne poglede in izostriti razlike, ki jih razvoj manj ali bolj zadovoljivo vnaša v naše okolje.

Moč in nemoč podob

Danes je bil en tak mračen dan. Telefoni znancev so »potrkavali« kot cerkveni zvonovi, češ, da v mojem in njihovem okraju nikjer ne visim, in da je skrajni čas, da volivcem skuham kakšen golaž.
Da imajo v Kosezah, Podutiku, Dravljah in sploh v zgornji Šiški dost jumbo fantov rdeče, modre in še kakšne barve in naj se že neham hecat s to svojo odsotnostjo.
»A niso bolj potrebne denarja odkrite strehe po ptujskem, kot stene z mojo sliko po ljubljanskem?« sem se vadila, a hkrati ne čisto verjela, da nimajo prav.

Ne več povsem mirna, sem nadaljevala s slikanjem zvonikov cerkva in opuščenih fabriških stolpičev v mojem volilnem okolišu. Že dlje časa iščem prave poglede in primerne povečave, da bi jih zbrala v foto-album in ga v četrtek, 18. septembra predstavila javnosti, kamor sem povabila tudi Spomenko Hribar.

S fotoaparatom iščem prostore razlik, detajlov in blow-upov predmestnega prostora. Opažam, da je to okolje prepolno anahronizmov, značilnih za vas, ki se bolj ali manj organsko spreminja v spalno, industrijsko in trgovsko naselje.
V kader mi padajo kozolci, ki jih v drugem planu dopolnjuje novodobna arhitektura.
Naletim na krave, za katerimi se odpira “hajtek” naselje.
Kristusovo razpelo odkriva za seboj čebelnjakast spalni blok.
Cerkveni zvonik se spaja s pokvečenimi strehami.

Med fotografiranjem se mi dogajajo presenečenja. Danes – med tistimi, zgoraj omenjenimi pritrkavanji telefonov – srečam prav prijetnega duhovnika v Draveljski cerkvi. Primorec – seveda, prav nič vsiljiv a ne pretirano zadržan, načitan. Dobim njegovo knjigo. Beseda, dve, fajn.
Uf, težje je bilo zadnjič v Litostroju. Jaz prav veselo škljocam, sonce pa to…, sploh pa mir…, pa še rampa je bila odprta. Pa pride varnostnik, tak ves nobel, s prav finimi sončnimi očali, sem ga takoj pogruntala, da ima čas in veselje na delu.
»Kaj pa je tukaj zanimivega, za vas, gospa….zakaj vi to tukaj slikate, a bi kakšen dokument…« pa smo bili tam.
Ne bo šlo to na en, dva tri, si rečem in me že zvija pogled na uro.

Kajti on lepo z mojo osebno v kučico in traja in traja…Ko pa pride v taki drži, kot bi jo morda želeli imeli kriminalisti ob preiskavi finskih poslov, vidim, da bo moj plan za tisti dan šel po logiki prevrnjenih domin.
»Bova kar počakala direktorja«, sporoči skrbna vestalka litostrojskih hal, ki se jih seveda spominjam le iz arhivskih filmov, ko se je po njihovem skeletu sprehajal še maršal Tito.

Direktor se pripelje z aktovko, papirji letijo od njega, več kot prestrašen je možakar, ker misli, da sem novinarka, ki že spet ničesar ne razume. Odkrije mi žalostno zgodbo moči kapitala – teren ni kar tako danes v Ljubljani – in prav je, da mi je fotka prinesla pogled, ki tiči za njo.

Ja, kje sem začela? Z mojimi volilnimi plakati, ki jih nikjer ni in prijatelji, ki pravijo, da brez podobe ni zmage.
Jaz pa podobe delam, sama pa podobe nočem.
Res nočem?
Ker nisem prepričana, se grem iskat. In se ne najdem. Iz smetnjakov in kant, stebrov in dreves, jumbotov in city lučk visi kapital, in vsi kot je treba oziroma večinoma kot ni treba.

Sem kar šla domov in se obesila na ta splet. Še prej prečekirala fotke in si rekla, da niso slabe.
Golaž sem skenslala, sem pa zato spekla kruh. Jutri ga nesem na pokušino.

Če nimam besede v Državnem zboru, mi ostanete vi

Ta mandat se je začel z napovedjo vojne medijem.
Nadaljeval se je z vojno z mediji in za medije. In končal se bo v najbolj umazani bitki na račun medijev.

Drži, kar je nekoč dejal republikanski senator Tom Coburn v komentarju o razlogih za poraz republikancev na volitvah: “Eden največjih paradoksov politike je ta, da je vladanje z namenom ohranitve moči gotov garant njene izgube!”

Danes Janez Janša ne zmore razumeti Fincev, ko mu sporočajo, da spoštujejo svobodo medijev in da se vlada ne bo nikoli vpletala v njihovo delo.
Kako naj bi razumel, če to ni v njegovi krvi? Zanj so bili mediji vedno – ne le tokrat – zarotniki proti lastni državi.
Naročilo finski televiziji, da naj objavlja popravke, nasprotno mnenji in drugačna dejstva in da naj kar posname nadaljevanko – Patria drugi del – je v luči vladnega dojemanja medijev seveda skrajno sramotno. Kiks. Zmota. Žalitev. Kot, da smo pozabili svoj evropski status in da se vedno na novo vračamo v preteklost, kjer so bile cenzurne in politkomisarske komisije logična realnost.

»Preganjanje Romov kvari podobo Slovenije, Preselitev romske družine sproža vprašanje človekovih pravic …«je pisalo na prvih straneh New York Timesa, Herald Tribune in Le Monda. Bilo je v času, ko romska družina ni mogla več ostati na svoji zemlji in ko se je premier jezil na medije, češ, da posvečajo romskemu problemu preveč pozornosti.

Na moje, takrat postavljeno poslansko vprašanje glede internacionalizacije dogodkov in dejstva, da so državljani začeli pravico jemati v svoje roke, je Janez Janša javno odgovoril, da so članke v tujih medijih pisali slovenski novinarji.
Dejal je: “Kar se tiče teh vesti, ki ste jih brali, veste, je tako, kar nekaj poročevalcev ali dopisnikov tujih tiskovnih agencij hkrati novinarjev slovenskih medijev ….in te vesti, ki jih objavljajo tuje agencije o tem dogodku, so napisane najprej v slovenščini in potem gredo takšne v svet” (22.redna seja DZ, 20.11.2006)

Članek Hounding of Gypsies Contradicts Slovenia s Image v New York Timesu je podpisal novinar z imenom in preimkom (Nicholas Wood), za katerega bi težko trdili, da je bodisi poročevalec, bodisi dopisnik tujih agencij in hkrati novinar slovenskih medijev.
Spomnim se, da je časopis Dnevnik naslovil vprašanje na uredništvo tujega osumljenega časopisa kaj je sedaj z njihovimi v Sloveniji napisanimi članki. Povsem so znoreli, kako lahko pride komu kaj takega sploh na pamet … in ponovili zlato pravilo o svobodi medijev.

Tudi minister Rupel je rad postavil pod vprašaj verodostojnost dela slovenskih in tujih novinarjev. Tako je pisanje ugledne revije The Economist označil za smešno in neverodostojno.

Kdo torej pljuva po starih časih, ko so bile besede preštete, misli pa ukročene? Tisti, ki se v njih najbolje znajde in jih ne more zapustiti.