Festival Sanje

Ljubljansko poletje zaznamuje tudi Festival Sanje. Organizatorjem s kakovostnimi vsebinami z vseh področij kulture in znanosti  uspeva popestriti večere in dolge noči v mestnem jedru.

Veselim se ponedeljka,  prvega septembrskega dne, saj se bom v sklopu festivala v parku Zvezda ob 20. uri pogovarjala z Janom Cvitkovičem, diplomiranim arheologom, ki je svoje življenje posvetil filmu, sprva kot igralec in scenograf, nato kot režiser. Njegovo mojstrstvo na tem področju dokazujejo številne nagrade, ki so si jih njegovi filmi prislužili po Evropi in širše.

Pridite, preživimo večer skupaj.

Pipova čolnarna

Mladi združeni v Zavodu Enostavno prijatelji z delavnicami, ki potekajo ob sobotah in nedeljah pred Čolnarno v parku Tivoli spodbujajo ustvarjalnost otrok, ekološko ozaveščenost in zdrav način življenja.

Kot sami pravijo, s svojim delom širijo pozitivno energijo, ki nas vse druži in povezuje.

Zato bom ta vikend ( sobota, 30. 8. in nedelja, 31. 8. med 11. in 13. uro)  vsekakor tam.

Se vidimo?

Obramboslovec o seksu

Seks seveda zdrami. Logično je, da se je tisto Janševo citiranje Woodya Allena, »ne poznam vprašanja, vendar vem, da je seks definitiven odgovor nanj« zavrtel sto na uro.
Toda razlog, da je ta misel izrečena na strankarskemu shodu v Stični tako zaokrožila, ni bil seks, ki je po Woody Allenovi filmografiji in tudi filozofiji gibalo vseh naših porušenih ravnanj.
Razlog je bil v presenečenju, da lahko obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek pripisal erekcijo le v primerih, ko se mu izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega, sposodi misli režiserja, ki ni iz njegovega miselnega kotla. Iz jezika mu je itak šla tako, kot če bi s sirkovo krtačo drgnil po dojenčkovi ritki.

Tu je najbrž spodletelo svetovalni mašineriji iz tujih logov, ki naj bi na prevzetno drag način tlakovala esdesovo pot do zmage. Fantje so slabo ocenili domače razmere, saj ne moreš polagati po nemarnem Woody Allena na usta tistega, ki si je v celotnem mandatu javno ogledal le en film – pa še ta ni bil slovenski – in, ki s subtilnostjo freudovega zasledovalca nima niti trohice skupnega.
Je bil Janša kdaj na Festivalu slovenskega filma v Portorožu? Je prišel na premiero Esterlite, Petelinjega zajtrka ali Hita poletja? Ne.
Zanimal pa ga je film o princu Kaspijanu Zgodbe iz Narnije, ki si ga je Janša premierno ogledal v bovški dolini.
V filmu je dovolj bitk in vojskovanj.
Svoje k svojemu, bi lahko rekli.

In ne prvič.
Ko se je Janez Janša zavrtel v vladne sobane na Gregorčičevi, si je takoj zaželel novih slik. Naročil je, da naj mu poiščejo take, na katerih bo kakšna velika bitka, dramatično dogajanje in čimveč herojskih spopadov.
Jasno, slovenska likovna hranilnica ni založena s takimi prizori – razen iz partizanskih časov, kar pa zagotovo ni prišlo v poštev. Se najdejo seveda slike dramaturško napetih prednevihtnih krajin in še kaj meščanskih in cerkvenih slikarij, toda herojskega mečevanja za Janšev kabinet – sploh pa takega, ki bi ga lahko izpostavili nemuzejskim razmeram – preprosto ni bilo.
Nimam pojma, s čim se je potem zadovoljil, to mi lahko pokomentirate vi, če ste hodili kaj k njemu.

Kakorkoli že, za Janšo, ki si tik pred zdajci lepi obliže na dosedanjo generalsko podobo bi bilo bolje, če bi si sposodil Arnolda Aloisa Schwarzeneggerja, kot pa Woodyja Allena.
Arni jih ima zagotovo dovolj na zalogi.

Namreč prva asociacija na seks, ki pride iz premierovih ust je tista, ki vključuje zaroto. Ali, prosto po Freudu, če Janša govori o seksu, vemo, da te vedno nekje čaka vagina dentata.