Letošnja obletnica zaprtja logorja na Golem je bila medijsko še posebej odmevna. A vsem se je zgodil isti spodrsljaj, da ne rečem izbris, saj so se spomnili zgolj zapora na Golem, ne pa tudi sosednjega  Grgurja, kjer so bile v ravno tako hudih,  ali celo v še hujših razmerah zaprte ženske.

Pred petnajstimi leti sem posnela tri dokumentarne filme o obeh taboriščih. Povod za filme (ki so sodili v širši sklop taborišč – od Raba, Ljubelja do Francovega izvotlenega hriba v Španiji) je bilo dejstvo, da ni nikoli nihče govoril o ženskih zapornicah na otoku Grgurju, ki je čisto zraven Golega. Našla sem nekaj nekdanjih zapornic, ki pa – z razliko od moških – niso hotele javno spregovoriti. Ob kavi že, v kamero pa ne.

Pregovori z Emo Logar npr. so trajali leto dni. Na Golem je imela moža, kar seveda ni vedela, čeprav mu je mogoče celo kuhala.  Po dolgem čakanju in pregovarjanju, je spregovorila. Kot tudi druge, ki so vse do tedaj ostale v tišini.

Zgodbe so bile divje, žalostne in polne krivic.

Zakaj so jih prav ženske s tako zadržanostjo podale javnosti?

Rekle so, da zaradi emocij. Odpiranje ran…. nelagodje pred okoljem… poskus zbrisa preteklosti….skromnost…trdnost v preživetju….in vztrajanje na danes in jutri. Ženske (pre)živimo raje z dejanji kot spevi o njih.

Danes ima Vinko Globokar 75 let. Dogovorili smo se, da mu grem čestitati v Žužemberk, saj nisem mogla priti na njegov ljubljanski koncert.

Spili smo en šampanjec, pivnala sem njegove zrele misli, kukali smo v knjigico, ki so mu jo glasbeniki in prijatelji v tujini napisali za ta dan in poslušali zvok dežja.

Uf, koliko zdravih idej, gonilnih napotkov in mladostne nagajivosti! Ne bom izdala ničesar, a vendar ne morem zamolčati paradoksa, s katerim sva v smehu s Petrom Tomažem odšla domov.

Navržem, če je njegova pokojnina ok, pa pravi, da je kar uredu (hm, za marsikoga sploh ne bi bila, a marsikdo tudi ne bi pol Prešernove nagrade dal za obnovo tuje kulturne dediščine…); navržem ali mu je kdo v Sloveniji sploh naročil kakšno »skladbo«, pa ugane kam merim in zanika možnost za jutri, če že ni bilo nič včeraj….

In ko tako plujemo po Langu (»njegov mandat je bil izrazit zato, ker je odrezal majhno, razdrobljeno, šibko… in pustil  zamah velikemu…. podpirati je potrebno rizike«), njegovih rudarskih koreninah, Stockhausenu, materi, župnikih in slovenski utesnjeni naravi …pravi, da nekaj pa bi vendarle želel od mene. In sicer, da mu povem, ali obstoja kakšen pravilnik, ki bi lahko omejil, omilil ali kakorkoli že pač reguliral zvonjenje cerkvenih zvonov. Da ima pred nosom en turn, ki zjutraj točno ob sedmih tako reže živce, da bi bil vesel, če bi se vsaj malo utišal.

Jasno, bušnem v smeh, ko slišim da avtor najbolj kontroverznih zvočnih struktur reče, da ga zvok drugega razburja! Mu svetujem, da povabi Marka Breclja, ki bo z veseljem »tapeciral« zvonove…vsekakor me ta Vinkotova težava – tako kot tudi njega – spravi v dobro voljo.

In ko se vračamo v Ljubljano je sonce že spralo  nebo, ki je sedaj povsem jasno. Tudi meni je jasno. In sicer to, da si je Vinko določil najbolj logično darilo. Bomo prevetrili pravilnik o zvočni zaščiti, ki so ga predhodniki sprostili v prid donečih zvonov?