Laibach Kunst

Laibach Kunst, UMG Maribor, 24.02.2011

Najprej drobna a ključna opazka: razstava se NE »raz-stavlja« pod imenom: LAIBACH KUNST RETROSPEKTIVE 1980 – 2011 temveč nosi naslov PERSPEKTIVE 1980 – 2011
To prehajanja »retra« v prihodnost, to besedno poigravanje pogleda za nazaj s pogledom v naprej zagotovo ni brez razloga.
Kajti po veličastnih tridesetih letih – v svetovnem merilu zagotovo edinstvenih tako po roku trajanja kot po intenziteti dogajanja – bi vsakdo pričakovano »štartal« na obračun, na hommage, na bilanco, na izplen in na presek seštevkov vloge in pomena fenomena Laibach (Kunst) za nazaj.

Toda ne: če se reče, da gre za perspektivo, se nas obrne, da ne rečem usmeri v interpretacijo, ki temelji na enostavnem dejstvu, da se je tistega, sedaj že davnega leta 1980 s prvim pojavom/koncertom Laibacha in njihovimi sporadičnimi zažigalnimi vrvicami v resnici zgodila perspektiva.

Perspektiva v vseh smislih: v kulturnem, socialnem, vizualnem in – seveda – v političnem. V bistvu nam Laibach jasno kaže, da druge realnosti kot politične pravzaprav ni.

Bolj ko je YU izgubljala rdečo barvo, bolj so jo NSKajevci živeli. Patetično a resnično povedano – z njo so ji dobesedno spuščali kri.

Perspektiva NSK in seveda Laibach Kunst-a je bila takrat dobesedno določena s pomočjo retrospektive (=postaviti na ogled, na sramotilni in hkrati kraljevski steber) tedanje (in ne le tedanje) družbene scene, ki jo je ikonografsko in motivno tako potencirala, da jo je v nadaljevanju na obroke tudi ubijala

Ni nujno, da smo za to perspektivo takrat tudi vedeli – pa čeprav so bile (vsaj zame) prve rdeče-revirske zgodbe in prvi koncerti nedvoumna potrditev, da je enega poglavja – pa še zdaleč ne zgolj na glasbeni sceni – definitivno konec. Konec in pika.

Govorica je bila jasna. Artikulacija zaostrena. Konflikti podčrtani. Odgovorni za javni red in mir so povedali svoje. Mlajša teorija je na račun konfliktov dobila meso. Črni križi so povzročali moralno paniko. Nelagodje je begalo. Laibachovska estetika totalitarne geste je zmedla, še posebej zato, ker ni bila medla. In tudi zato, ker je bila izvedena tako kot, da bi v njej ne bilo nobene parodije. Na eni strani fascinacija s podobo. Z močjo in spektaklskim učinkom. Na drugi strani nelagodje in potujitveni, askeze polnii učinki.

Pred tednom je bila pred Laibachi in projektom EVROPA DANES v SNG v Mariboru dvorana na nogah in polna ovacij. Naslednji dan mi jo je v parlamentarni razpravi hvalil celo poslanec Jerovšek in ob tem dejal, da bi se na tako izvrstni predstavi lahko kaj naučila, ne pa v mačistični preobleki branila arhive!

S perspektive tistih prvih let, še posebej med 1983 in 1987, ko je bilo skupini prepovedano nastopanje pod njihovim imenom, je pravzaprav to dejstvo zanimivo.
Ali so danes Laibachi v predstavi Harisa Pšića in Krležinega videnja Evrope drugačni kot so bili v osemdesetih? Kdo se je sploh transformiral: govorica umetnosti ali tisti, ki si to govorico prilaščajo, ukleščajo in prilagajajo?

Rekla sem, da nam Laibach Kunst jasno kaže, da druge realnosti kot politične v bistvu ni. Zato je sprehod skozi redizajne industrijskih, socrealističnih, impresionističnih … motivov, nacionalnih slovenskih simbolov, ki segajo od biserov do kiča in še skozi mnogo tega, kar se je zgodilo in rodilo v tem dolgem obdobju odprto polje številnih razumevanj, branj in razlag. Prepuščam vam užitke v interpretaciji, ki ga v naslednjih tridesetih in več letih – verjemite – ne bo mogoče izčrpati. In prav je tako, saj nam NSK ozir. Laibach Kunst tudi s to razstavo govori, da so še vse perspektive pred nami.

Ps.
Zadnja inštalacija, ki je narejena prav za to – zagotovo monumentalno razstavo – je morbidna in že spet šokantna, med drugim tudi zaradi človeških organov v formaldehidu in krsto v temnini dvorane. Smiselno je zavrteti vprašanje kako skupina detektira čas t.i. varljive demokracije, ko naj bi bila oblast v rokah ljudstva. Je ljudstvo v rokah oblasti?
Ne boste verjeli, a v tej zadnji in novi sobi laibachove inštalacije, so pred risbami muzejev sveta v steklenih posodah človeške roke. V oblasti znanosti.

Slavnostna akademija ob kulturnem prazniku

Slavnostna akademija ob slovenskem kulturnem prazniku, 8.02.2011 Portorož

Na današnji praznik, ki ima častitljivo, več kot pol stoletja dolgo tradicijo, ni prazno. Dobesedno sončno je. Kulturne institucijo so odprle svoja vrata, mi pa smo za hip zastali in potisnili ob stran naš pragmatični vsak dan.
Včeraj smo podelili Prešernove nagrade našim najboljšim umetnikom. Na sami podelitvi je odmevalo vprašanje: Čemu praznik poezije v kriznem času?
Pa tudi misel, da je kultura in umetnost večstoletno službo narodu in državi že opravila in da je napočil čas, da se iz družbene arene vrne sama k sebi – v intimni prostor, ki mu pripada. Skratka misel, naj se umetnost ne meša v državo, država pa ne v njo.
Misel seveda sproža dvom: ali je odnos med državo in družbo, kamor umetnost nedvomno spada res incestuozen?
Naj bi zardevali, če v Sloveniji podeljujemo državne nagrade najboljšim zato, ker so državne?
Naj mencamo, če v lokalnih skupnostih podeljujete nagrade priznanim zato, ker je to v vaši moči in volji?
Ustvarjalci – v njihovi največji intimi ali/in kritiki, v njihovi kreaciji ali/in reakciji – s tem, ko jim država jasno pove, da so dobri, nedvoumno utrjujejo našo samozavest, potrjujejo našo osebno izkaznico in tvorijo državo (dobesedno delujejo državotvorno) na mestih, kjer je naša skupnost že po definiciji trda in nesamozadostna in tudi nesamozavestna.
V tem priznavanju ni nič spolzkega – obratno, dejstvo, da ima Slovenija – kot edina država na svetu – kulturni praznik naj ne bo očitek (za nek relikt), temveč poklon zrelosti družbe, ki zmore priznati, da brez vizij, ustvarjalnega zamaha, širine besede in globine podob….enostavno ni cela in zadostna.

Tako priznanje je največja nagrada, ki si jo lahko družba podeli.
Zato ima tudi vprašanje, čemu praznik kulture v kriznem času, jasen odgovor: prav čas krčev, tesnob, dilem, stisk in omejevanj je tisti, ki potrebuje pomoč v svetovih, ki ne mislijo pragmatično in samo matematično.
Ki ne mislijo v mejah, temveč meje podirajo..
Ki ne netijo nestrpnosti, temveč postavljajo vprašanja.
Ki ne zapirajo, temveč odpirajo..
V teh ranljivih časih, v katerih se je znašel takorekoč ves (postkapitalistični) svet, zaslepljen, zapeljan in opit od nalaganja, prilaščanja in jemanja drugemu, nam odpiranje polja duha lahko zapira marsikatero vprašanje kako do boljšega sveta.
Zato je potrebno ustvarjalcem pustiti in dajati priložnost.
Nedavno od tega, ko smo še živeli obdobje debelih krav, se je prepogosto poslušalo, da je kultura strošek. Da bi z denarjem, ki si ji ga namenja, lahko naredili kaj drugega. Da so umetniki svete krave.
Danes, kljub težavam, ki jih živimo, je takih prisluhov manj. Pa tudi: v tistem času, je bilo sredstev za kulturo manj kot jih je danes.
In v tistem času tudi ni bilo toliko iniciativ, dogajanj, idej in ustvarjalnega nemira kot danes.
Ne rečem, da je danes idealno in dobro – te pravice in te resnice nimam – a dejstvo je, da ostajamo prvaki: izdamo največ knjig na svetu, v naših knjižnicah je letno deset milijonov obiskovalcev, po celi Sloveniji so razpršene briljantne arhitekture, marsikatere lokalne skupnosti prepoznavajo prioritete v kulturnih in ne le v komunalnih infrastrukturnih objektih itd…., kar priča, da ni vse v moči naročja matere države, ampak vseh nas.
Lokalni nivo kulturnega življenja je vse prevečkrat podcenjen. Zato je prav, da ga povzdignete tudi sami.
Obala ima za tak »dvig « na razpolago široka jadra.
Ne le zaradi vašega pogleda in okna v svet, ki nam ga dajeta morje in sapa mediterana. Ampak tudi zato, ker je vaše sidro globoko in bogato zakopano v preteklosti.
Tu so sadili, prinašali, trgali rože ljudje iz vsega sveta, ki so Portorož, Piran in ostale prekrasne prostore sprejeli za naravne filmske kulise, tu je briljirala violina in tu so fantje in dekleta drugače brenkali na kitaro kot tisti v svetu Alp.

Tu je ena najmočnejših umetnostih galerij v Sloveniji z izjemnimi in potentnimi ustvarjalci (sploh pa likovniki) in sem prihajajo umetniki, znanstveniki in družboslovci bolj pogosto kot so mlade, poroke godne dame in oddiha zahtevni premožni gospodiči prihajali v avstroogrskih časih.
Care signiore, cari signori,
Umetnost ne domuje le v podobah, besedah, izrazih in glasu. Kultura v širšem pomenu besede – kot je bilo danes že rečeno – je speta v vizije, eruptivne poteze, neskromne zamahe… in predvsem v odprte ljudi.
Mi vsi jo delamo, mi vsi jo živimo. Toda zgolj in takrat, ko se spoštujemo, ljubimo, ko ne pozabljamo in ko se priznavamo.
Tudi z uradnimi priznanji, ki so zgolj druga beseda za to, da vidimo nekaj, kar je potrebno videti in za to tudi glasno reči: hvala.

Na sredi

GEOSS, 6. februar 2011

Povabili ste me v središče Slovenije, v presek matematično izmerjenih silnic, na »oder«, ki dobesedno narekuje razmisleke o tem, kaj je danes res v središču, kaj ostaja na obrobju, kaj zastaja v ozadju in kaj je sploh še resnično v srcu.
Kajti prav srce je tisto, ki je bilo in bo zares vedno v središču našega bivanja.
Na srce, torej na toploto, ljubezen, solidarnost, dialog, vzajemnost, na prijateljstvo in bratstvo se ni težko obrniti. Srčnost je naš večni predmet poželenja, sreča je naša večna želja, ki jo z največjo lahkoto izrečemo, zapišemo in si jo zaželimo, a z največjo težavo živimo. Nemalokrat se je zavedamo takrat, ko jo izgubimo.
Zakaj nam tako na videz preprosta stvar, kot je srčnost, nenehno uhaja in zakaj ostaja hrepenenje po njej središčno polje, dobesedno srčika ustvarjanja? Marsikdo bi dejal, da zato, ker gre vedno za iluzijo. Ker nikoli ne moremo zagotovo zatrditi, da živimo res trenutek sreče, popolnosti in lepote. Ker je vedno še neki dodaten, drug, vzporeden prostor, ki ima to, česar mi nimamo. Ker mislimo, da je nekje drugje bolje, bolj popolno, bolj zadovoljno.

Umetnost je tista, ki tako rada – ali sploh edina – zna ubesediti, upodobiti in živeti to iluzijo.
Riše jo s pogledi podob na platnu, piše jo z besedami, ki nam – v vsakodnevnih pogovorih ne znajo in zmorejo iz ust. Slika jih s potezami, ki jih ne moremo z lahkoto izrisati s svojimi očmi, temveč jih vidimo skozi priprte oči ali skozi poglede drugih.
Umetnost je tista, ki nas poriva v paralelne svetove, v labirinte vprašanj, v drzne, nikoli živete ideje in v eruptivne misli, ki jih ne zmoremo udejaniti znotraj vsakdanjega pragmatičnega bivanja nujnih, stresnih, konfliktnih, ponavljajočih se, utrudljivih opravkov.
Ampak vendarle, umetnost ni iluzija, ki bi nas umikala pred vsem zemeljskim, materialnim, realnim in bremenilnim. Umetnost tudi ni le polje hrepenenja, kot sta jo definirali romantika in tudi prva zaveza (geneza), ki je Bogu pripisala to, kar smrtniku ni dovoljeno.
Umetnost je polje odpiranja, spoznavanja drugačnega, prešernega ali širnega …, je polje streznitve, je prostor razumevanja meja in tudi naše omejenosti v morju sveta.
In četudi se sliši oguljeno, drži: umetnost nam lepša življenje. Tudi tako, da nam pomaga videti in spoznavati, kako je v realnosti v resnici težko.
Ko govorim o »teži življenja«, se vračam na začetek in na prej izpostavljeno vprašanje, kaj je tisto, kar ostaja izven središča, kaj je tisto, kar danes ostaja na obrobju, in kaj je tisto, kar nas iz središča sveta in srca sili v središče teme.
Ob tem vprašanju se obrnimo na področje kulture. Kulture v širšem smislu, kot se običajno razumeva oziroma še najbolj pogosto na kulturni praznik, ko je prikladen čas za inventure in (samo)refleksije. Kajti, če ne razumevamo kulture zgolj kot polje umetniške produkcije, je prav, da se ozremo po tistih njenih širinah, ki so najbolj pogosto spregledane. Vzemimo v precep Dialog. Imamo, gojimo, ohranjamo kulturo dialoga? Ga ohranjamo v uličnih, medsebojnih, vsakdanjih, parlamentarnih, medijskih nastopih? Če npr. »surfate« po spletnih komentarjih, kjer ni treba izpisati svojega imena in kjer je vaša identiteta zakrita – pa tudi, če ni –, se spustite v brezno sovražne in nestrpne govorice, kjer je brat bratu sovrag, sosed sosedu pa zoprn mejak. Kot da bi se žolč prelil čez telo in kot da bi se virusi zgrnili na drugo telo. A to, ali »surfate« ali ne, je vaša stvar, kot je tudi vaša stvar, kdaj uporabite daljinca.
Ni pa več tako preprosto, če na sovražnost naletite za mizo, v lokalu, na ulici, v dvorani, v javnosti ali celo v prostorih, ki bi že po definiciji morala biti svetišča kultivirane besede.
Predsednik države laže, se sredi hrama demokracije navrže s tako lahkoto, kot da bi bila v aktovki gora fasciklov, ki bi odvetniško utrjevale tako rekoč niti malo domnevno laž.
Predsednik vlade nima kaj pametnega povedati, se sliši v osrednjih nacionalnih poročilih potem, ko taisti predsednik pove, da je v težkih časih recesije zagotovljenih več kot sedemdeset milijonov evrov za središčni evropski kulturni projekt. Itd., itd., vse tja do teroristov, ki so med nami, in apokalipse, ki je pred nami.
Besede so težke, pomenljive, naše orožje in orodje.
Ne velja pozabiti, da se je pred tisočletji zapisalo, da je na začetku bila beseda. Vsi smo prenosniki in prevodniki misli in sporočil, ki so stkane iz besed in uokvirjajo naš nazor, našo samopodobo in tudi naš odnos do drugega in sebe. Če so te besede brez glave in brezglave, sprožajo večje razsežnosti zla, kakor se zavedamo takrat, ko jih izrekamo. Rojevajo, podžigajo in netijo katastrofe.

Problem je, da se neznosna lahkost izrekanja danes opravičuje s časom, ki ga živimo. Res je, ne gre nam najbolje in svet je v krču. A ta krč, ki ga je zanetila zenitna točka (post)kapitalističnega razvoja, na žalost ne odpira vrat razmislekom, kako naprej na drugačen način, kako artikulirati nove vrednote in kako speljati svet v boljše tire.
Ta krč reproducira nove histerije in nervoze, ki se utapljajo v splošnem negativizmu, zavračanju in nevrozah. Na prvi pogled ne bi bilo s tem načeloma nič narobe, če bi negativizem – kot način zanikanja obstoječega – rojeval svoja nasprotja in iskal rešitve.
Ampak ne. Ostaja na površinskem in površnem zanikanju danega, ki blokira skoraj vse, kar nam pride na pot.
Ne kličem po kvoti dobrih novic, ki bi na silo ali celo z iluzijo popravljale stvarnost.
Kličem pa h kvoti dobrega razuma, ki bi znal probleme analizirati in jih usmerjati k luči na koncu krča, ki ga bivamo, in blokad, ki si jih ustvarjamo.

Površnost in pristranost rojevata nove okope in nova sovraštva. Če koga, velja nedvomno tudi danes brez fig v žepu citirati Prešerna, ki nas že vrsto let zdravi s svojo zdravljico, s katero nagovarja k razumu in k ljubezni hkrati.
In na koncu: Komu narpred veselo zdravljico, bratje, čmo zapet’?
Nazdravimo obči kulturi bivanja in tisti ustvarjalnosti, ki ostaja v dobri kondiciji, ki v teh težkih časih ohranja dobro oziroma v primerjavi s preteklimi leti še boljšo finančno trdnost in ki nam s svojo močno in vsak dan bolj razvejeno dejavnostjo daje upanje v bolj odprta obzorja duha.