Na včerajšnjem družabljenju na Otočcu je bilo sproženih precej (samo)refleksij, ki so me spomnile tudi na moj dolg: analize postreferendumskega časa.
Analiza je pravzaprav zelo enostavna: zakon o RTVS je padel zato, ker si ni nihče zares želel sprememb. V bistvu si jih je želela predvsem Zares. Druge koalicijske stranke so vedele, da s tako strokovno/tehničnem zakonom na referendumu ne bodo pridobivale in da še največ pridobijo, če se parkirajo na RTV. Najbolj priročno in udobno bi bilo, če bi tako ležerno (pustimo stati), a hkrati agresivno vlogo (dajmo v najpomembnejšem mediju obstati) prevzela tudi Zares. Če. Če bi pozabila na načelnost in na samoomejevalno poreklo. In če bi se šla politikantske preračunljivosti.
Zakon o RTVS smo delali tako, kot je treba delati zakone. Detektiranje slabosti, iskanje novosti, preseganje liftinga, določitev najboljšega. Pogovori z več kot dvajset člansko raznobarvno skupino so bili dolgi in sploh ne enoznačni. Nam tudi mnogokrat zagatni, saj so člani – v kolikor jim sosedova malenkost ni prijala – takoj razglasili osnutek za tujega in se – v maniri žlahtne odprtosti, ki rada domuje na levi, do njega hitro distancirali. A ne glede na to, so bile diskusije dragocene. Ne toliko zaradi konkretnega zakona, temveč zaradi iskanja poti iz naftalinske rigidnosti trideset let starega načina delovanja javnih servisov, ki v celotnem javnem sektorju delujejo kot uniformirani javni zavodi. Kajti, čeprav koalicija nenehno govori o reformi javnega sektorja, ni zanjo še skoraj nič postorila. Zato je bila naša pot toliko bolj zahtevna, a je hkrati dajala odgovore na vse kaj več kot le na RTV zavod.
In prav spoznanje, ki je nastopilo z zavrnitvijo sprememb v RTV hiši – torej, da ne bo dovolj podpore tudi za druge spremembe v javnih zavodih – je zame večji udarec kot sam izid referenduma.
Ljudje se sprememb bojijo, ker postavljajo načelo varnosti pred načelo svobode. Politika, ki ji je všečnost pred načeli, pa se mnogokrat boji soočanj s spremembami in zato vse bolj tlači željo za razvojem. Ta namreč pomeni soočenje z odpori pred tem, da bi bilo lahko tudi drugače.
Vedela sem, da bo hiša, ki je po vsej sili hotela ostati javna, zakonu nasprotovala do zadnjega diha. Ne le zato, ker je kot pajkova mreža prepredena s kadri, ki so vplivno nadomestili po Grimsu odhajajoče ugleden novinarje in urednike, temveč tudi zato, ker se strašno boji drugačnih poti, saj jo porivajo pred preverbe. Kar nekaj strahu je nastalo tudi po Virantovi plačni reformi, saj se je plačni sistem na RTVS pred dvema letoma dobro popravil. Nedvomno je bila korektura potrebna, a zgodila se je bolj ugodno kot v drugih kulturnih inštitucijah, ki imajo danes bistveno (za cca 400 eur) nižjo povprečno plačo kot jo imajo na RTVS. Poleg tega je bilo na RTV ob prevedbi plačnega sistema kar polovico (od približno 2000 zaposlenih) brez ustrezne izobrazbe. To dejstvo je pri tako specifičnih poklicih, ki nimajo ustreznih možnosti šolanja sicer razumljivo, a vendarle: nekoč smo avtonomnost postavljali pred sigurnost.
In tako bodo novinarji še naprej javni uslužbenci, v marsičem odvisni od volje vlade in njenih plačljivih muh.
Strokovni sodelavec na MK, ki je bil na ministrstvu pred menoj je dejal, da je pri Grimsovem zakonu spisal le prehodno določbo. Prej ga ni videl. Tudi sporazuma med RKC in vlado o zasegu že denacionaliziranega blejskega otoka ni na MK nihče videl preden je šel skozi takrat že tehnično vlado. Prejšnja vladna garnitura je pač delovala kot loža, trda formacija in kot strjenka. Ljudstvo jo sicer kasneje – zagotovo tudi zaradi njene absolutnosti in arogance – ni izbralo. A hkrati danes vsak dan govori, da jo odprtost in dialoškost tudi ne zanima.
Referendumska odločitev je pravzaprav šla prav v to smer: na nek način je legalizirala politično penetracijo v edini javni, torej tudi najpomembnejši medij pri nas. Temu se je reklo – in se še reče – recept za katastrofo. In preračunljivi partnerji, ki so se taktno umaknili v tej referendumski zgodbi ter pustili tacanje z oranžnimi prilastki, so to katastrofo razumeli kot dobiček.
To je temeljna in zaresna razlika in hkrati tudi naša zanka. Zares nenehno odpira teme, ki se spreminjajo v dušeč zrak, čeprav nastajajo kot čistilke zraka. Pa najsi gre za TEŠ, kjer je (bo) zrak dobesedno umazan, najsi gre za umikanje priviligiranih, ukrepanje proti plenilcem, vztrajanje na načelnosti kjer načelnosti ni…
V tej luči je naše spanje razumljivo vsak dan prepolno nočnih mor. Kolikor ga je še sploh ostalo.
A verjemite, težje je spati, če se z javnimi zadevamo ukvarjaš na način, ko te nagrajuje javnost zaradi potiskanja ne pa odkrivanja problemov. Namreč, prej ali slej postaneš problem sam.