Moje sanje, lastno stanovanje

Študentska organizacija Slovenije je te dni ministre  Mitjo Gasparija, Ivana Svetlika, Gregorja Golobiča in predsednika vlade Boruta Pahorja obdarila s filmom Damjana Kozoleta Slovenka. S tem darilom so pristojne ministre opozorili, da bi bila ukinitev študentskega dela neprimerna, saj je “študentsko delo edini  socialni korektiv, ki je šolajočim na voljo.”. Dejali so tudi, da naj si film v miru ogledajo. Tako bodo bolje razumeli težave študentov.

Mediji, ki so poročali o darilu ministrom so povzeli vsebino filma z besedami, da “film pripoveduje o mladi študentki, ki se je bila zaradi finančne stiske primorana prostituirati.”

Res je, dekle v filmu se ukvarja s prostitucijo. Zakaj zbira denar? Za nakup stanovanja. Ne za šolnino, najemnino, knjige, žepnino in hrano…. temveč za lastno stanovanje. Vsak kvadratni decimeter toliko in toliko obiskov na poziv.

Na tej točki ima film seveda problem. Zadovoljevanje gospodov in prodaja telesa z namenom posedovanja svojih sten pri dvajsetih, petindvajsetih letih je pretanek motiv, ki preprosto filmu jemlje kredibilnost. Pa četudi motiv »prodaje za nakup« obrnemo v kritiko slovenske obsesije po lastnem domu v maniri »moje sanje, lastno stanovanje«

In na tej točki imajo zagotovo problem tudi študenti. Sploh, če prostitucijo razumejo kot socialni korektiv.

To je to

Ni bilo ne kamer ne  fotoaparatov. Mogoče kakšen sramežljiv fleš sorodnikov tam v zadnji vrsti.  A za četico mladih, ki so jim dekani in rektor podelili študentske prešernove nagrade je bil zagotovo strašno pomemben dan. Tiha intima soban ljubljanske univerze s posvečenimi pogledi in opravo profesorjev je spominjala na sakralni obred.

Res je, znanje je sveto in priznanje zanj naj bo posvečeni obred! Obred, ki ne ne prinaša ekscesov in vznemirjanj. Zato reporterjev tam ni. Zaključek garanja znotraj študijskega in raziskovalnega dela je resna dramska zgodba, ki se mi je tistega dne, ko sem prisostvovala podelitvi študentskih prešernovih nagrad kazala kot svež vdih, ki se zgodi vedno zatem, ko se megla dvigne. Dvignili so jo fantje in dekleta, ki iščejo znotraj genskih mrež pri limfocitnih obolenjih, ki želijo utišati celice pri tumorju debelega črevesa, ki turizem nadgrajujejo z bivaki, raziskujejo nove energetske vire, nam tuje kemijske prvine, urejujejo modele zaposlitvenih oblik na osnovi dnevne mobilnosti, ki posanamejo duhovit film o Trstu, ki naj bi bil naš, ki se znajo sukati za tolkali, ki poskušajo identificirati potencialne tarče zdravilnih učinkov v procesu jedrnega prenosa virusa HIV, ki se poglabljajo v filozofijo dualizma, ki preučujejo varnostne ukrepe zoper storilce spolnih kaznivih dejanj in ki se v glasbi počutijo tudi zunaj doma.

Razmišljala sem kakšen bo njihov jutrišnji dan. Danes jih ni – razen mentorjev, profesorjev in sorodnikov – videl skoraj nihče. Nekatere je že opazila in pograbila tujina.

Zvečer so bile informativne oddaje polne muh politikov, uličnih sporov smrtnikov,  podob leta uspešnikov  in drugih trendov. Fantje in deklata, ki so z nageljčkom dopoldne zapustili prostore Univerze, pa so najbrž kje srčno sklenili, da je znanje res naše največje bogastvo.

Odprta vrata

Odprta vrata, ki jih na rojstni dan Franceta Prešerna široko razpirajo kulturne inštitucije po Sloveniji, ne pomenijo zgolj vesele priložnosti, da se na bolj dostopen način približamo umetnosti in v njej uživamo. Odprta vrata pomenijo tudi prepih, ki nas (pri)sili k razmišljanju o ustvarjalni, razvojni in ekonomski moči kulture ter o vseh razsežnostih dialoga, ki ga kultura sproža med ljudmi in narodi.

Stik z umetnostjo je hkrati tudi odpiranje vrat v našo intimo, ki ob vsakodnevnem pragmatizmu ostaja vse prevečkrat čustveno imuna in odporna proti senzibilnosti do lepega, vznemirljivega, toplega, novega in drugačnega.

Umetnost odpira vrata vrednotam, ki izboljšujejo svet. Tudi takrat – ali prav zato –, ko o tem svetu še tako dvomi in ko razgalja njegovo pošastno krhkost. Zato so njeno orodje hrepenenje, manifesti, apeli in vsi tisti eruptivni kreativni potenciali, ki postavljajo ogledala in slikajo tako vzpone kot poraze.

Kajti – ni hujšega za družbo, če pozablja na etiko in norme, ki sta jih čas in prostor prepoznala kot civilizacijske kode, kjer glavno vlogo igra človek, ne da bi bila njegovo telo in um odvisna od marionetnih nitk.

V času, ko prevladuje nelagodje, naj kultura ohranja ambicije! Čas ji želi rezati peruti.

Mi pa ji želimo še naprej odpirati vrata. Ne želimo, da bi nas strah pred letenjem zakrknil, da bi nas ubijala nesamozavest ali pa dejansko stanje.

Ker hočemo leteti in ostati odprti, se uspešno spopadamo s proračunom in postopoma soočamo s svežimi sistemskimi koncepti, ki so nujen pogoj za dobro preživetje tako kulture kakor tudi družbe.