Jaz, mi in drugi

Slovenski etnografski muzej, 2. 12. 2009

Z današnjo razstavo in s postavitvijo stalne zbirke Slovenski etnografski muzej zaključuje petnajstletno prenovo.

Prva stalna zbirka z naslovom Med naravo in kulturo, ki je bila postavljena pred tremi leti, je zgodba o slovenski in zunajevropski kulturni dediščini.

Težišče dopolnjene stalne zbirke s pomenljivim naslovom JAZ, MI in DRUGI je usmerjeno k človeku in njegovi interakciji z Drugimi, s svetom, z družbo, okoljem, družino, državo, domom, s svetom in samim seboj …

Odločitev, da je na tej razstavi osrediščen človek, je dobra. Dobro je, da se – kot nekoč v renesansi, ko je človek stopil v središče in nadomestil/spodnesel (gotski) prostor, rezerviran za boga in stremljenje k višjemu – obrnemo k posamezniku.

Potreben nam je namreč postanek, da se ozremo k sebi (k svojemu »jazu«), da se povprašamo, kakšna je naša pozicija do skupnosti, ali verjamemo (in sploh kdaj) vanjo, kdaj smo »mi« res »mi« in kdaj zgolj razpeti, razdvojeni, sprti in zaprti individuumi, ki Drugega vse manj potrebujemo.

Tega postanka sodoben čas in ritem ne preneseta, saj ni več časa za čas (za to, da bi si vzeli čas). Vzeti si čas pa pomeni soočati se z (ne)lagodnimi stanji in jih zato radi potlačimo. Zato je dobro, da si rečemo: »Postoj!« ter ob tem prešerno in prešernovsko vprašamo: »Kam?«

Sedem smeri nam ponuja ta razstava. Sedem poti, inkubatorjev, sedem (psiho)analiz in sedem izzivov prihodnosti:

Začenja se pri meni – »jazu«, posamezniku, ki se v drugem poglavju obrne k mikro okolju – družini in domu, da bi v nadaljnjih krogih prešel z lokalnega na državno, z državnega na širino sveta in na koncu transcendiral tja, kjer ni več stvarnosti, temveč intima lastne duše.

Pozdravljam pogum muzealk in muzealcev, ki so stalno zbirko zastavili na nestandardnih konceptih, postavili v prvi plan ljudi – zgodbo o ljudeh in videnje za ljudi …ter gradili na odnosih med ljudmi, na odnosih, kjer je drugačnost tudi prednost.

Zoran Mušič v prenovljeni Moderni galeriji

Tudi danes se – tako kot na eni prvih letošnjih razstav ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča  – vračam k njegovim mislim, ki jih je izrekel, ko  je za nazaj vrednotil svoje delo:

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«

»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Govoril je o čiščenju pogledov, o brisanju nepomembnega in o ohranjanju bistvenega, torej tistega primarnega v tebi, ki ga ne zbrišejo ne nove izkušnje, ne trendi, ne čas.

Verjamem, da je vse tisto, kar je »nosil v sebi«  danes tu – v prenovljeni galeriji moderne umetnosti. Najpomembnejše, najbolj pregledno in najbolj unikatno. Od kamenje in zemlja njegove mladosti, od srha in tesnobe njegove taboriščne izkušnje, od igrivih konjičkov, mističnih sakralnih prostorov, od ptičjih pogledov na Zemljo, ki piše zemljo z vetrom in ognjem….do  utišane modrine spominov….Od  Dalmacije do Krasa, od Dachau-va do Giudece, od Madrida do Bukovce…. Več kot tri četrtletja 20. stoletja.

Potreben je bil tudi čas, da je prišlo ven tisto, kar je več kot šestdeset let nosila v sebi ta stavba – hiša moderne umetnosti. Hiša, ki je kot posoda in laboratorij novih, sodobnih, modernih in novodobnih praks, napajala in oplajala slovenski likovni prostor.

Moderna galerija je prvo pomembnejše delo arhitekta Edvarda Ravnikarja. Združuje klasični modernizem in Plečnikov duh; sodobno razumevanje prostora in reminiscence na bližnji NUK (kjer je  Ravnikar v mladosti tudi sodeloval).

Subtilni obnovitveni posegi biroja Bevk Perovič niso šli v smer »čiščenja stvari, ki so odveč«, temveč v smer iskanja tistega, kar dejansko nosiš v sebi – tistega, kar ta hiša nosi v sebi, kot  bi dejal  Mušič pri preštevanju in čiščenju, da ne rečem čaščenju časa,

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«

Tisto, kar ta prenovljena hiša danes nosi v sebi je izstopajoča belina. Je razumevanje prostora. Belina (svetloba) podčrtuje, poudarja…in izlušči voljo arhitekta Ravnikarja, ki jo velja iskati v čistini in askezi.

Moderna galerija je namreč danes bolj kot kdajkoli prej res tisti bel, prazen list in okvir – pladenj, posoda, podstavek, kalup, ki prosi, da vanj vstaviš kreacijo drugega; torej, da to posodo, ki mora biti čimbolj diskretna in skoraj nevidna, napolniš z vsebino, zaradi katere ta hiša sploh stoji.

Ko je bila ob koncu vojne zgrajena Moderna galerija, Ravnikar še ni okusil Pariza in študija pri Le Courbusieru. Tja je odšel malo kasneje.

Iz povsem drugačnih razlogov je takrat zapustil Slovenijo tudi Zoran Mušič, ki se je za več kot desetletje zaklenil v tujino.

Nekega junijskega dne, okoli kresne noči leta 1945 je pograbil najnujnejše stvari, se skril na kamijon, ki je vozil časopise na Primorsko ter pobegnil iz svoje revolucionarno prenapete domovine. Dobil je mnogo in tudi dal mnogo. Pridobil je sloves vrhunskega ustvarjalca in klasika moderne umetnosti.

A hkrati izgubil strešice na Mušič in streho slovenskih domačij.

Verjamem, da je streha te galerije zanj danes prava.

Razstava ni le homage ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča, temveč zaznamuje tudi 50 letno prijateljstvo dveh Zoranov, Zorana Kržišnika in Zorana Mušiča. Pravijo, da so fantkom redko dali ime Zoran, ker je bila Zora primernejše ime za deklice – Zora kot svit, kot upanje, kot vera v lepo prihodnost, kot rojstvo novega dne….. Mušič in Kržišnik sta bila zagotovo med tistimi, ki sta širila obzorja nature in kulture. 

LiFFe

Ko se filme stisne v prešo – filmski festival je res neke vrste stiskalnica filmov, katere sok ne pomeni le ocenjevanje letine, temveč tudi družbe – ,skratka, ko imamo toliko filmov na »novembrsko enoto«, kot jih prikažete na LIFFE, ostane vernemu gledalcu nujno vprašanje:

»Kaj prinaša čas, kaj spreminja film in kaj se spreminja v filmu?«

Toda, ko stopamo iz kinodvorane – običajno še »topli« od filmskih podob in intime temnine, se ne ravno sprašujemo o problemih sveta. Običajno smo takrat problem mi sami.

Ko ni več snopa svetlobe v filmskem projektorju in ko se prižgejo luči se nam prereže popkovina s svetom, ki nam ga je ustvarjal nekdo drug, sami pa smo se v njem tako ali drugače iskali. Odhodi iz kinodvorane so običajno polni zadreg in pogledov v tla. Prerezana popkovina zahteva dihanje z lastnimi pljuči. In če je film dober – ob odhodu iz dvorane itak znamo reči le to ali je dober ali slab – začnemo dihati z njim. In šele tu nastane gledalčevo glavno samospraševanje, ki praviloma zadene na neizogibno: na stvarnika, ustvarjalca, avtorstvo, Avtorja, avtorski film..

Ni enega avtorja pri filmu, boste dejali. Res je, a kolektivni spomin običajno ohrani enega.

»Resnaisu sem dal goro špagetov, on pa jih je sortiral« je na vprašanje kako sta sodelovala pri filmu Providance odgovoril dramatik in scenarist David Mercer, rekoč da je Alain Resnais pač mojster strukture in da ima glasbeni konstrukcijski čut.

Prav je, da se še vedno obračamo k avtorskemu filmu – danes pa sploh, ko bo festival inavguriral Alain Resnais, avtor, ki je pričel delati filme pred novim valom, preden so zgradili Berlinski zid, preden je atomska bomba padla na Hirošimo in preden so nemški bombniki bombardirali Guernico.

Zgodovina/družba  daje/dela goro zapletov (špagetov, bi dejal David) in avtor jih sortira. Zato je Resnais snemal avtorske dokumentarce o nacističnih taboriščih, antifrankistične filme, o tem, da je mir še vedno nemir, čeprav Vojna je končana….zato je nastala Hirošima, mon amour, avtorjev traktat o spominjanju in pozabljanju – Lani v Marienbadu (A. Robbe-Grillet) ….. do današnjih Divjih trav.

Dolga pot najbolj imenitnega modernista. Toda, ko govorimo o avtorskem filmu vemo, da bistvo ni v sortiranju tem, ki jih naplavlja družba (dom, družina), temveč v izboru (dramaturške) konstrukcije, ki strukturira film. Naj bo to film-esej ali film verizma….avtorsko tkanje pomeni prepričljivo kovanje podvojene realnosti: kako se oblikuje značaj osebnosti, kako osebe reagirajo na porušen red v družbi, kako spodnašajo harmonijo sveta ali kako izstopajo iz porušenega ravnotežja.

Zakaj z zadovoljstvom pozdravljam filmski festival, ki ga tako skrbno in vešče pripravljate že dvajset let? Zato, da se prilepite (prilepimo) bolj disciplinirano kot sicer v kinodvorane, ki nas – če ponujajo creme de la creme (in LIFFE to ponuja) – prestavljajo v svet vsakdanu nevidnih podob. Podob, ki se ne odpoveduje želji, da bi spreminjale in izboljševale realni svet. Film realni svet namreč nikoli ne zgolj  registrira – tudi v neorealizmu ga ni. In četudi v ta svet še tako dvomi, verjamem, da ohranja vanj zaupanje. Tudi takrat, ko najbolj razgalja njegovo ničevost. In kar je najbolj pomembno: film prepoznava strašno protislovnost čustvenih stanj. Naših in tujih. Saj slika frepenenja in padce, srečo in poraz.

Verjamem, da bo tudi letošnji obisk festivala dober. Da bodo zanimiva srečanja, pogovori, obiski. Edino kar je pri tem festivalu nerodno, je dejstvo, da si moraš zanj vzeti tako rekoč dopust. V tem smislu je LIFFE res stiskalnica in časovna preša (ne pa presija).

Ampak glede na dejstvo, da število kinematografov v Sloveniji upada (2004 – 2007 iz 64 na 54, iz 1153 na 960 celovečernih filmov) in glede na to, da upada tudi število gledalcev (od 3 milijonov leta 2004 na 2,4 milijona leta 2007) boste te dni zagotovo popravili statistiko. Ne le po kvantiteti seveda!