24. oktobra 1917 je začela kobariška bitka, poslednja bitka na Soči. Od kar obstoja Kobariški muzej – in to je že skoraj dvajset let – se spominjate tega dneva, ki – pomenljivo –  po dnevu sovpada tudi z obletnico OZN, ki je nastala 24. oktobra 1945. in temelji na načelu kolektivne varnosti, spoštovanju človekovih pravic, humanitarnosti  in uveljavljanju mirovnih procesov.

Vojna in mir je tako vsakoletno sporočilo kobariškega srečanja, kobariške sobote.

To ni le priložnost priprave vsakoletne razstave, predstavitve vaše letine, obogatitve zbirke in  sodelovanja z domačimi in tujimi ustanovami.

To je predvsem  priložnost, da o miru razmišljamo v luči vojne.

Da se pomirimo, ker imamo mir.

Da se vprašamo zakaj ga drugi nimajo in kaj lahko naredimo za to, da se svet strezni.

Da ne divja v pogubo, ki  ni nujno, da ji botruje le orožje, temveč tudi nespoštovanje pravic drugega, nespoštovanje svojega okolja, planeta, soseda….ali pa tudi nespoštovanje samega sebe.

Kajti človek prevečkrat ne zna ali zmore poiskati tudi svojega notranjega  miru.

Zagotovo  je soočenje s tem, kar nudi muzej  dober izziv za razmislek o nemirnosti našega vsakdana in časa, v katerem tako »furjasto« drvimo; prevečkrat nezadovoljni s seboj in drugimi.

Pogled na orožje, smrt in na zavedanje konca – konca najbolj dragocene stvari, ki jo premore ta planet – življenja torej…. pogled na vse te strahote civilizacije, nas lahko le sili k spoštovanju drug drugega in v ljubezen do drugega.

To je največ, kar lahko damo sebi in drugemu.

Kobariški muzej daje ogromno. Tudi vzgled. Državi sporoča, da lahko skupina ljudi z vizijo in voljo naredi veliko. Več kot institucionalno preskrbljen muzej. V Kobaridu dokazujete, da ni vse v rokah in v naročju »matere države«, temveč v rokah iščočih ljudi, v dobro organiziranih in  pravilno načrtovanih  projektih.

Galerija Vžigalica, 20.10.09

Današnji čas je v veliki meri čas RECIKLAŽE. Tudi v ustvarjanju.

Da ne bo pomote – ne govorim o prebavljanju, PREŽVEKOVANJU ali nostalgičnem obujanju minulega, temveč o refleksiji, umeščanju, preverjanju  in interpretaciji.

To je dobro iz več razlogov: da mlajši vedo, da obstaja preteklost – zgodovina. No, pa ne gre le za mlajše, temveč tudi za nas, ki smo (od daleč, iz strani….) ta čas živeli. In vsaj slišali za skupino/družino, ki se ji je reklo PUPILIJA FERKEVERK.

Priznam, da sem se preden sem prišla sem pozanimala od kje sploh ime PUPILIJA.

In očetje, kovači in ostrilci besed pravijo, da so se takrat z besedami igrali. Toda ne mislite, da nedolžno (ni nedolžnosti brez zaščite!), saj so se v tem primeru naslonili na latinsko besedo PUPILA – ZENICA.

Torej: OKO, POGLED, POVEČAVA, OSTRINA, BUNUEL, ZAREZA, VID, VIDETI, VEDETI….

Družina kot očesna globina. Mama Pupilija, papa Pupilija in tamali Pupilčki.

Ferkeverk pa iz nemške besede FAJERWERK, gasilci menda.

Gasilci očesa, gasilci solz.

A če se vrnem k reciklaži. Trdim, da so spomini vedno lahko malo lažni in iz tega tudi nevarni. Resda pa vedno lepi. Spomin rad naredi selekcijo med lepim in manj lepim, med srečnim in nesrečnim. In pri spominjanju so prevečkrat na delu emocije, ki jim botruje minljivost časa. Mogoče o tem razmišljate danes tisti, ki ste botrovali družini Pupilije.

Toda to je ena plat. Druga je tista, ki pomeni umestitev nekega avantgardnega početja v takratni in tudi v današnji čas. Čestitke Janezu Janši in ostalim, da to počnete. ŠOKING GALA ŠOV bo zagotovo navrgel vsaj nekaj neobhodnih in gala vprašanj:

– je danes sploh možen tak učinek, kot ga je pred štirimi desetletji izzvala pesniška in uprizoritvena skupina Pupilija Ferkewerk?

– V katerih okvirih je danes sploh možna  inovativnost?

– V katerih okvirih je danes možna distanca do vseh avtoritet?

– Kaj pomeni danes subverzija norm?

Teh vprašanj je še mnogo in verjamem, da vas bodo v tem tednu načela.

Narodna galerija, 16.10.2009

Letos maja na dan mladosti sem bila povabljena v Mestno galerijo, kjer smo odprli razstavo povojne slovenske risbe.

Takrat sem dejala, da je risba – mogoče bolj kot drugi likovni žanri – vojna ali celo ples z belino. Da je izziv čistega in nedolžnega polja, ki čaka na zerezo in na zapolnitev praznine.

Zapolniti/zaliti skledo praznine pa zahteva samozavestno roko. Bistro oko, znanje in kontekst.

Tokratna razstava, ki sega od realizma do sredine 20 stol., še dodatno utrjuje takrat izrečene misli.

Kot prvo, da je risba lahko vedno sama sebi zadostna, samostojna in dokončna.

In da je hkrati lahko tudi inicialka, skicirka, modelirka drugih avtorskih (pred)poti – kipov, slik, arhitektur, knjig…

Pri pregledu kataloga tokratne razstave je ta njena dvojnost še bolj prisotna (in ne dvomim, da je pri pripravi tudi te razstave šlo za trdo in dvomov polno delo).

Verjamem, da ste bili avtorji razstave pred dilemami: kje so meje med risbo in skico kot podlago za drugo avtorsko delo; kje so meje med risbo in grafiko… ali med risbo kot učnim in spoznavnim orodjem stenskih poslikav…

In verjamem, da so bile te dileme večje tudi zato, ker se je risba mnogokrat predstavljala in razstavljala kot dopolnilno gradivo – tudi kot predigra drugim tehnikam in konceptom. Risba je na nek način hibridna glede na namen, torej.

Zagotovo drži, da  projekt Risbe na Slovenskem izziv tudi v luči dejstva, da gre za manj sistematično zbirano in hranjeno zvrst kot velja za druge tehnike– spomnimo se, da se je Veselova dediščina risb menda znašla na bolšjem trgu, ko so jo  pobrali iz smetišča.

Vsi, ki ste študirali risbo na Slovenskem se strinjate, da je tu še veliko praznega polja –  npr. Ivana Kobilica ima dostopnih le nekaj risb čeprav je jasno, da ni živela brez svinčnika. Muzejske zbirke niso popolne, raziskovalnih študij, ki bi samostojno obravnavale risbo  ni dovolj…imamo krasno zapuščino risarskih del Janeza Vajkarda Valvasorja – a tudi Plečnik ni vsa naša arhitektura.

A ne glede na to, velja vseeno spomniti, da je bilo na ljubljanskem liceju uvrščeno risanje kot obvezni predmet leta 1778 in da je bilo z urbanizacijo in industrializacijo v šolah več risbe kot jo je morebiti danes.

Sicer pa: risbe legajo na katerekoli kose papirja, ki so pri roki, in tudi skicirke niso le na akademskem papirju temveč so mnogokrat žepnega formata….

Risba je pač namenjena generiranju idej in rada ujema hipne prebliske – in ne le zajema študijskih ur, ki jih poznamo iz Greenawayjeve Slikarjeve pogodbe.

Naj izpostavim nekaj del, ki se mi na tej razstavi zdijo zanimive zaradi neobičajnega, nepričakovanega pristopa:

Videli bomo netipičnega, impresionističnega, mehkega  Hinka Smrekarja (drevo s figuro),

Ivana Kosa, ki ga ni mogoče oddaljiti od njegovih slik, Franceta Kralja, ki konceptualno  izriše  besede teksta Kralja Matjaža,Vena Pilona, ki je – kje drugje – kot v kavarni in v pekarni,

Ivana Čarga, prepoznanega v drugačnem delu, prav nič impresionističnega, temveč konstruktivističnega Matijo Jamo z izpraskanko, ki se igra s pozitivom in negativom – asketsko – kot da bi to igro morala napolniti barvna impresija.

In naj na koncu izpostavim še nekaj pomenljivega, da ne rečem pomembnega: razstavljenih je 53 avtorjev in le 6 avtoric (Ivana Kobilica, Henrika Šantel, Helena Vurnik, Rozalija Sternen (pri slednji se težko ločijo roke obeh zakoncev), Karla Bulovec – Mrak, Nora Lavrin.

Na večini risb moških avtorjev so upodobljene ženske.

Tako so pač  ženske vstopale včasih (včasih?) v muzeje in galerije – na slikah, poredkoma pa za njimi.

»Mora biti ženska gola, da vstopi v muzej«? se na to temo še danes sprašujejo »gverilke« Guerrila Girls. Naj nas tolaži, da »gverilke« teh parol danes vendarle najdemo na bienalih in v Tate.