200 let ustanovitve Ilirskih provinc

Narodni muzej, 14.10.09.

Po dvesto letih ustanovitve Ilirskih provinc – po treh francoskih zasedbah naših krajev (1797, 1805-06 in 1809-13) je prav, da obnovimo čas, ko je  625 000 Slovencev živelo pod »Napoleonovim orlom« – pod Francoskim cesarstvom).

Tudi to poglavje je del naše zgodovine, ki pa je neprimerljivo s tistimi poglavji, ki so Slovenkam in Slovencem poskušali odvzeti identiteto – jezik, poreklo in kulturo.

Čeprav je šlo takrat za zasedeno ozemlje nas zgodovina uči, da je bila ta  »okupatacija« posebnega značaja in da je bilo tisto obdobje  kljub vsemu napredno – danes bi rekli razvojno. Naj omenim načelo enakosti pred zakonom. Ali uvedbo civilne poroke. Ali odprave privilegijev v upravi in sodstvu. Ali zmanjšanje moči cerkve v odnosu do širjenja znanja in vedenja, saj smo dobili osnovnošolski, gimnazijski pouk in kratkotrajno tudi pet univerz.

Pa še to: prvo lipo na naših tleh – identifikacijsko točko slovenstva – je posadil maršal Auguste Marmont, ki ga je Napoleon imenoval za glavnega guvernerja provinc in tudi »Vrta domovinske flore«, kot se je ob ustanovitvi leta 1810 imenoval Botanični vrt, najstarejša kulturna, izobraževalna in znanstvena ustanova pri nas.

Toda najbolj pomembno je dejstvo, da je postala takrat slovenščina učni jezik v šolah.

Na Plečnikovem stebru /spomeniku Ilirskim provincam – postavljenim pred 80 leti na Trgu Francoske so vklesani Vodnikovi in Župančičevi verzi.

V steber je vzidan prah iz groba francoskega  vojaka, ki je v času Ilirskih provinc padel v boju z Avstrijci. Na njem sta tudi bronasta reljefa z obličjem Napoleona in ženskim obrazom Ilirije. A na vrhu Plčenikovega spomenika Ilirskim provincam je postavljen stari grb Slovenije.

Vse to takratno prepletanje kultur, vedenj in znanj, več kot zgovorno utrjuje misli o tem, da je medkulturni dialog edina prava pot k spravi sveta in duha.

Če si sposodimo Plečnikov steber kot metaforo lahko rečemo, da je tlakovana na pepelu (vojaka), na podobi (Napoleona-oblasti), podobi ideje (Ilirije) in znaku/grbu – znaku  identitete, kulture in tradicije matičnega naroda – Slovenije.

Praznovanje 200 letnice Ilirskih provinc je priložnost za soočenje dveh držav z delčkom skupne zgodovine in dveh narodov po dveh stoletjih njunega dotika.

Praznovanje je tudi priložnost za srečanje  dveh srednjeevropskih kultur,  ki jih združuje različnost. Pa tudi spoznanja, da se veliki vedno lahko kaj naučijo od manjših.

Preden se je leta 1919 v tej hiši (na Slomškovem trgu) začelo življenje pravega slovenskega poklicnega gledališča,  so se mariborski gledališčniki dobrih 130 let selili od hiše do hiše: prva gledališka hiša je leta 1785 pogorela, začasno so se preselili na grad, nato v zapuščeno cerkev, vmes dobili pravo gledališče, ki se je izza vogala Slovenske in Gledališke ulice kasneje razširilo na Slomškov trg in bilo vse do razpada Avstroogrske kulturno središče mariborskih Nemcev. Takrat slovenske predstave niso imele svojega prostora in so bile prepuščene gostilnam ter vrtovom, vse do dograditve Narodnega doma (1899), ko se je tam naselil slovenski program in ko je bilo ustanovljeno tudi Dramatično društvo.

A vendarle – zares se je začelo pred devetdesetimi leti in v hiši, ki je stala na tem mestu. Gledališče je takrat upravljal karizmatični Hinko Nučič. Med vajami za Tugomera 23. septembra 1919 je umrl Borštnik. Rasberger piše, da je Nučič jokal in ni mogel začeti z vajo. Ko so ga vprašali kaj se dogaja, je ansamblu povedal za Borštnikovo smrt. Pokopan je bil dva dni pred premiero ne da bi kdaj nastopil v Mariboru.

Ne samo v teatru – tako rekoč povsod zaznamujejo uspehe (in tudi padce) prav posamezniki. Od njihove širine, poguma, avtoritete, kredibilnosti  in znanja so (oziroma smo) odvisni tudi drugi. Lažje verujemo in spoštujemo.

Z njimi je manj inertnosti, nelagodja in stopicanja na mestu.

Z večjim veseljem hodimo gledati luč, ki jo prižigajo. Ko smo že pri luči: Rasberger tudi piše, da so bile vaje pod Nučičem enkrat prekinjene, ko je nekso na oder prinesel novico, da je na vogalu zagorela prva električna luč: »takrat smo v hiši vsi z režiserjem vred vajo prekinili in pohiteli ogledati si – ta čudež«, pravi.

Luč je v Mariborskem gledališču ugasnila med letom 1941 in 45, ko je okupator odpravil slovensko gledališče.

A niso čakali dlje kot do maja leta 1945, ko je tu že režiral legendarni Fran Žižek

Mariborsko gledališče so »gori postavljali« tudi Tržačani in drugi Primorci – od Elvire Kraljeve (prve dobitnice Borštnikovega prstana 1970), Justa Košute, Vala Bratine, Maria Šimenca…do Jožeta Babiča. Po požigu Narodnega doma v Trstu je prišel v Maribor Milan Skrbinšek, ki je pred tem v Trstu zrežiral celoten Cankarjev dramski opus. Zgodovinarji pravijo, da je s prihodom Primorcev v zgodnjih dvajsetih letih slovenščina šele postala tudi ulični jezik v »pol nemškem« Mariboru.

Mnogo imen je zaznamovalo prostor in čas skoraj stotih let mariborskega gledališča. (Miran Herzog, Branko Gombač (Ki je pri intervjujih vedno rekel: Ne bom vdihnil, da me ne boste rezali), Bojan Štih, Partljič, Tomaž Pandur, Vili Ravnjak, Samo Strelec, Roškar) da ne omenjamo Borštnikovega srečanja, ki je skoraj polstoletna festivalska eminenca.

Ste edini, ki pod svojo streho združujete dramo, opero in balet. S smelim programom, ki združuje tako klasiko in sodobne uprizoritvene principe postavljate trende, saj imate vizijo in skrbite za poslovno stabilnost.

To gledališče je od nekdaj predstavljalo tudi sožitje med profesionalnimi umetniki in naturščiki, saj ste znali v svojem okolju in zaledju poiskati najboljše – spomnimo se veliko legendo gledališča, blagovno znamko Maribora – Arnolda Tovornika ali sedaj upokojenega Petra Ternovška. Znate tudi izkoristiti vsak prostor te hiše – od malega odra, kjer je danes bife, do balkonske dvorane in kleti.

Kaj naj še rečem ob vsem tem? Izkoriščajte še naprej vse prostore naših (ne)strukturiranih  misli!

Ponujajte nam odgovore na dileme našega vsakdana.

Ustvarjajte nam dileme našega (ne)mirnega vsakdana.

Ustvarjajte nam iluzije, da poleg odra našega vsakdana, je tudi oder, ki pripada večnosti in ljudem, ki znajo/znate to večnost ustvarjati: igralcem, režiserjem, scenaristom, scenografom, lučkarjem, glasbenikom, maskerjem ….skratka vsem ki imajo dar, da presegajo pragmatičnost bivanja.