Author Archives: Majda

Idrija

Dodano dne
Reply

Pred nekaj dnevi smo na ministrstvu organizirali družabno-strokovno spoznavno pot. Obiskali smo bolnišnico Franjo, Idrijski rov in muzej. Dobra ideja, koristna pot, predvsem pa izjemna izkušnja undergrounda. Izplen: izjemno kakovostna obnova, medsebojno spoznavanje in spoznanje, da se kraji po Sloveniji izjemno kakovostno spreminjajo. Nekateri. Idrija je med njimi.
Sem si rekla, ko sem šla danes  na festival, da bom priča kakšni folklorni prireditvi. Kje pa! Proslava je bila super, senčne »lutke« domiselne, Kolektor zadovoljen, Idrijčani pa polni čipkarskih sosedov iz celega sveta!

28. festival idrijske čipke

19. junij 2009

Danes se zdi, da je Idrija ena sama čipka. Ne le zato, ker tu poteka festival čipk. Temveč zato, ker se je Idrija v zadnjih letih spremenila v urejeno, nežno in z dragocenimi nitkami  »stkano« mesto.
Idrija je danes – tako kot čipka – prepletena z mehkimi ulicami in njene skrbno obnovljene hiše so kot svileni  vozli dobesedno »(u)klekljane« v trdno tkivo mestnega prta.
Na tem žlahtnem in nežnem prtu kraljuje skrbno obnovljeni grajski muzej, ki hrani vso vašo zgodovino. Tu imate nedavno od tega nagrajeni muzej čipk, najstarejšo realko, žlikrofe, še vedno dobro stoječe gospodarstvo…Predvsem pa imate redko na svetu videno »podzemlje«: rudnik, ki je vreden svetovnega imena in večno ovekovečenega  spomina.
Lahko ste ponosni na svoje mesto!
Verjamem, da ste: tudi ta festival to potrjuje, sicer ga ne bi tako skrbno gojili že več kot četrt stoletja. S festivalom namreč obnavljate znanje, prenašate vedenje na mlade rodove in s čipkarsko dejavnostjo vzdržujete tradicijo, ki je tako zanimivo vezana na nastanek mesta in bogatega življenja v njem.
Četudi Idrijčani in Idrijčanke danes niste več življenjsko odvisni od rude-živega srebra  in čipk je prav, da živite od spomina na preteklost. Spomin je lahko boleč in bogat  hkrati. A prav zato, ne sme biti minljiv.
Čipke, ki  tako spretno in umetelno rastejo pod vašimi prsti ni in tudi ne bo nadomestila nobena industrija. So stvari, ki jih tehnika ne more osvojiti in tudi ne posvojiti. Nitke, ki plešejo v vaših rokah, spletajo unikate – enkratne fantazije in  neponovljive domišljije.
Za današnji svet, ki ga preplavljajo globalno prisotne  blagovne znamke – praviloma kapitalsko vodene na bogati, izdelane pa na revni celini – so taki unikati pravi diamanti.
Zato velja ceniti roke, ki so sposobne teh unikatnih mojstrovin, še bolj pa voljo ljudi, ki ohranjajo ves ta spomin.

En sam praznik lepega in spoštovanja vrednega spomina, vam želim!

Ujeti graditelji

Dodano dne
Reply

Pred leti sem jih snemala. Belgijci, Francozi, Čehi in drugi ujetniki, ki sokot taboriščniki  prebijali hrib, da bi Hitler prej prišel do morja. Danes je bil na Ljubelju le še en ujetnik – droban Slovenec pri skoraj stotih letih.

Ljubelj. Spomin na jetnike koncentracijskega taborišča

13. junij 2009

Ko mine čas in ko se temni dogodki naše zgodovine odmaknejo se zdi, da se niso zgodili na tem planetu.
Si lahko današnji mladostnik predstavlja, da je na tem prostoru pred slabimi sedemdesetimi leti  človek poniževal človeka? Kaj poniževal! Uničeval, ubijal, sežigal, izrabljal, zatiral…
Ne, ne more si predstavljati, če mu kdo tega ne resnično pove.
Meni so to pripovedovali tisti, ki so to poniževanje doživeli. Mogoče je kdo od njih  danes še z nami – bodisi Francoz, Poljak, Slovenec, Rus, Španec, Belgijec, bodisi Žid, bodisi Rom.
In ko so se sogovorniki spominjali tistih takratnih taboriščnih muk, so bile njihove oči vlažne, telo tresoče, pogled pa umaknjen: kot da bi jih bilo sram, da so – četudi žrtve – del krvavega sveta.
Govorili so o tem, kako so si sami pod nadzorom esesovcev in dresiranih psov gradili taboriščne barake, kako so gledali usmrtitve bolnih in upornih sotrpinov, kako so nekomu odrezali nogo kar z običajno žago, kako so jih pretepali z gumijevkami, napolnjenimi s peskom, obešali za roke, jih puščali celo noč na mrazu, jih ubijali na begu, prisilili delati po 12 ur v predoru…kako so nosili  skale na hrbtu  in kako so nekatere sežigali pri živem telesu.
Nek jetnik  mi je povedal, da so nekoč – namesto običajnega krompirja in repe – dobili celo meso in nekaj cigaret.
Bilo je takrat, ko so prebili hrib. Ta, za njih prekleti hrib, ki je po preboju omogočal, da si na drugo stran prišel v dvajsetih minutah, medtem ko je bilo za prehod prelaza potrebno dve uri hoje.

Kakšna ironija: o tem predoru je v 17. stoletju sanjal že Valvazor, ko je govoril o luknji skozi hrib, ki bi odstranila oviro strme in ovinkaste poti preko Karavank. A udejanil jo je  Hitler, ker je bila to zanj najkrajša pot do neosvojenega in vedno bolj upornega ozemlja.

Bila je to krvava pot. Ne le zato, ker so jo gradili  zaporniki  iz Mauthausena (1300 jih je bilo), temveč tudi zato, ker je kri preplavila tudi ta del Evrope.
Kri.  Ko mine čas in ko se temni dogodki naše zgodovine odmaknejo se zdi, da se niso zgodili na tem planetu. Zakaj?

Ker mislimo, da je ta planet očiščen krvi in nespoštovanja drugega.
Je res?
Želimo, da bi bilo res. A se vedno na novo (pre)slepimo.

Nič ne izuči človeštva, da ne bi bil brat dojet kot brat. Da ne bi bil sosed dojet kot prijazen mejak. Da ne bi bil Drugi sprejet kot nam enak.
A prav taka mesta, kot je ta prostor zgodovinskega spomina, kjer sta nekoč  na eni in drugi strani hriba (da ne rečem meje) stali dve podružnici koncentracijskega taborišča groze Maauthausen – bi moral opominjati, da je EDINI zakon našega preživetja strpnost do drugega in ne pogrom drugega.
Da je EDINA možnost našega preživetja spoštovanje in ne zaničevanje drugega.
Da je EDINA pot našega preživetja solidarnost do drugega in ne uničevanje drugega.
Potrebujemo se. In zato ne potrebujemo izključevanj,  procesov in obtoževanj.
Svet je preveč kompliciran in hitro se vrže iz tira.
Naredili smo ga ranljivega, prepletli z virusi, naravi vzeli njeno nedolžnost, družbi pa prevečkrat umazali obraz.
Žrtve, ki so padle (tudi) na tem mestu so opomin. Tisti, ki so preživeli – zagotovo jih je tudi danes nekaj z nami, nam prosim ponavljajte in ponavljajte, da je življenje dragoceno.
In vedno le eno.

Ples z belino

Dodano dne
Reply

Risba je tako rizična tehnika kot akvarel. Nekako ni povratka, če zgrešiš. Predvsem pa ne premore blefa. Na sprejemnem na likovni akademiji smo delali krokije. Pet minut poziranja in hiter prenos na papir. Spomnim se, da smo risali lovca. Imel je klobuk in zeleno obleko. Poskušala sem ga ujeti v čimbolj realni podobi. Je kar šlo. Pa pogledam Biljano Unkovsko, ki je bila za stojalom ob oknu. Zamahnila je z roko, potegnila nekaj vehementnih potez in to naj bi bilo to. Bilo je seveda dobro.
Postala je slikarka.

Povojna slovenska risba

Mestna galerija, 25.maj 2009

Risba je – mogoče bolj kot drugi likovni žanri – vojna ali pa ples z belino.
Risba je izziv čistega… nedolžnega  polja, ki čaka na zarezo.
Je soočenje s prazno površino, ki kot skleda čaka zapolnitve.
Zapolniti skledo praznine zahteva trdno in samozavestno roko: Znanje, miselno bistrino in koncept.
Zahteva potezo, ki je lahko nevrotična, mačistična, nežna, odrezava, tehnicistična….a vedno je nepovratna. Črte ni mogoče prekriti z drugimi plastmi in tudi blefa ne prenese.

Risba je lahko sama sebi zadostna – samostojna, dokončna in uokvirjena.

A hkrati je lahko tudi incialka, skicirka, scenaristka, modelirka… drugih avtorskih korakov: kipov, slik, arhitektur, besed…Takrat se običajno skriva po skicirkah, žepnih blokcih, kopiči po mizah in frči v smeti vse do zadovoljivih (zadovoljenih) potez.

Da nima več klasičnih okvirov nam govori čas – pa tudi marsikatera razstava v Mednarodnem grafičnem centru, kjer nam dopovedujejo, da risba danes domuje na zidu kot grafit, na plakatu kot manifest ali na nakupovalnih vrečkah kot znak…

Čas nam tudi govori, da je bila risba od nekdaj z nami: od Alatmire do Leonarda da Vincija, od Valvasorja, do Jakca….od pravljične do zgodovinske upodobitve.

S serijo razstav o risbi skozi naš časovni stroj bomo z veseljem vrednotili eruptivnost dokaj neraziskanega polja naših risarjev in risark.

Za take velike razstavne  projekte  je potrebno sodelovanje. In pregled slovenske – ne le povojne risbe, ki se mreži čez celo leto na različnih lokacijah, je primer zglednega povezovanja. To je dobro in nas  lahko veseli.