Danes sem si zelo želela na premiero v Celje. Janez Pipan je režiral Strnišo. Po dolgem času, ko je bil postavljen v kazenski kot, se je odprl. A sem obljubila, da pridem v Škofjo Loko. A bilo je koristno, saj sem si podrobno ogledala muzej. Pa še nekaj se mi je zgodilo. Ko sem vstopila v grajsko »kapelo« z baročnim oltarjem se mi je zavrtel občutek, ki so ga zagotovo poznali romarji, ki so na romarski poti doživeli očiščenje potem, ko so se mučili – lahko tudi bosi in po kolenih – na hrib, kjer jih je čakala razsvetljena, poslikana in iluzij polna cerkvica.
In so bili poplačani. In jim je odleglo. In jim je vlivalo upanja.

Poslikane skrinje na Loškem

Škofja Loka, 15. maj 2009

Vprašanje zakaj prav skrinje, ni  brez smisla. Res je, poslikav so bili deležni tudi drugi uporabni predmeti – od panjskih končnic do keramike.
Toda skrinje so nekaj posebnega. Zakaj?
Zato, ker so »skrivale« dragocene stvari.

Kaj je za kmeta in družino dragocenost? Žito in dota. Torej hrana, ki nam daje naš vsakdanji kruh in bogastvo (dota), ki pogojuje nadaljevanje vrste –  družinske in družbene skupnosti.
Povsem logično je, da so »omare, shrambe…posode« za takšno vsebino morale dobiti tudi bolj posvečeno lupino.

Posvečenost pomeni dotik svetega, svečanega, nevsakdanjega. Ta dotik je preoblekel skrinje v slikane podobe, prepolne ornamentov, stiliziranih rož, vzorcev in drugih asociativnih motivov.
Menim, da sploh ni bistvenega pomena to, kakšne so te rože, koliko je drhtela roka ob njihovem ustvarjanju in od kje vse se je črpala imaginacija za ornamentiko, ki krasi te skrinje spominov.

Pomembno je dejstvo, da so ljudje od nekdaj in ne glede na status želeli bogatiti svoje življenjsko okolje in bivalni prostor. Pomembno je tudi, da so »utilitarno«, koristno, uporabno in vsakodnevno spreminjali v posvečeno, povzdignjeno, bolj prijetno in bolj opazno…

Je danes kaj drugače? Ni. Drugačni so prijemi in trendi.

Skrinje  kot zbirniki skrivnosti ostajajo v novih oblekah – tudi kot umetelno oblikovano pohištvo, ki urejuje naše vsakdanje počutje, naše poglede na bližnjo okolico in naš stik z lepim prostorom.
Od pokojne tete s Krasa sem podedovala eno tako poslikano skrinjo. Ima dve stoletji in nageljčke.
V njej so knjige, ki jih hranim za »doto«, torej za nadaljevanje vrste. Na njej so dvd-eji, rekorderji in razni playerji, ki še ne spadajo v muzej.

Tako moja, kot vaše skrinje so priča spomina in  spominjanja.
Predvsem pa so priče dejstva, da si ljudje vedno želimo kultivirati prostor, ki nas obdaja.
Kjerkoli živimo. Najsi gre za grofe, ali kapitaliste. Najsi gre za kmete ali fevdaliste. Orodja so različna: nameni pa sorodni.
Očitno pa: vsi pristanemo enkrat v muzejih.

Druščina v ljubljanskem muzeji je bila skrajno spodobna. Kustosi iz Madrida, Londona, Berlina…Žal jih nisem mogla poslušati – ujela sem le Zdenko Badovinac in  Rastka Močnika, ki je bil v dobri stari formi.
Letela sem po Kristino na letališče. Ljubim prihode, pričakovanje in prvi objem. Na poti v Ljubljano se nisva jezili, ko sva plačali kazen za prekršek, ki ga takorekoč ni bilo. Kako je lepo, če si srečen. Tudi čudne stvari te ne spravijo iz tira.

Moderna galerija: Konferenca muzejev moderne in sodobne umetnosti

9. maj 2009

Res je, vsi se sprašujemo Kakšen bo naslednji korak na  muzejski poti. Kakšne modifikacije so na delu? Kdo vpliva na njih? Se dandanes koraki dogajajo po inerciji – notranji logiki, ki jo diktira čas? Jih diktira sama umetnost ozir. svet, ki postaja vse bolj  »eden« , vse bolj dostopen, glamurozen, pretočen in spektrakularen?
Se nam dogaja princip Altamire, ko postaja galerija nas prostor vsakdana, ali se nam dogaja princip umetnostnega svetišča, kjer je umetnostni izdelek postavljen na oltar. Seveda imamo eno in drugo: na eni strani muzej pod zvezdami (mota-muzej prehodne umesti, kjer je galerija kar sam urbani prostor) in na drugi klasično muzejsko mrežo.

Zagotovo ne bo glavno vprašanje te konference Kaj je naslednji korak? Temveč kakšne korake smo naredili do sedaj. Kakšno pot smo/ste muzealci prehodili, kje smo? In ali smo v tem, kjer smo zadostni, da ne rečem zadovoljni?

Smo na križišču, ki terja drugačne prijeme, organizacije in destinacije? In ali  na tem križišču gori rdeča luč, ki jo sproža globalna ekonomska kriza?

Trenutno je ta rdeča luč moj glavni problem.

Danes hodimo vzporedne poti: tradicionalno muzejsko pot, ki  kategorizira, vrednoti, zbira, kaže na ogled….In tisto času prilagojeno pot, ki »na ogled« kaže z novimi orodji… pod drugačnimi strehami….ki potrošnika lovi bolj zavezujoče – ga poskuša fascinirati, mu prinaša  eksponate na dom ali pa muzeje spreminja v takorekoč sakralne objekte (pa četudi so tovarniške hale) kot sodobne romarske destinacije.

Globalna vprašanja. Še posebej zanimiva in intrigantna za lokalne dvome. Slovenski muzejski in galerijski sceni se mogoče bolj kot kdajkoli prej nizajo številna vprašanja.Naj vam zaupam nekaj tistih vprašanj, ki me obremenjujejo:

• je dobra galerijsko muzejska politika pri nas odvisna od kredibilnih kadrov
• je učinkovitost (in dostoponost) muzejev predvsem  v rokah odločevalcev (tudi politikov)
• seže  naš snovni in duhovni kapital  širše od našega dvorišča
• je smiselno, da se slovenski muzejski prostor drobi v vedno nove in nove muzeje (letalske, planinske, kraške, morske…)
• je smiselno graditi mavzoleje  ali nuditi različne palete drugih možnosti

Upam, da ne bodo na ta vprašanja odgovarjali drugi, namesto nas. Drugi: čas, ki nas sili v restrikcije.