Kinodvor: Animateka

Nagovor ob otvoritvi animateke.

Naj si sposodim vaše ime: Animateka.
Animacija – nekoč zožena na pojem risanke – prihaja iz besede animirati,  torej vzpodbujati, spremeniti  v gibanje, motivirati, premikati, vzburiti in vzbuditi.

Toda gibalo vsega gibanja – vsake animacije je anima – dobesedno duša. Da pri animiranemu filmu brez duše enostavno ne gre, pa je dokaz v najbolj preprostih risankah: junaki, ki jih povozi buldožer, se sploščeni oživijo, junaki, ki jih pretepejo ali celo požrejo antijunaki, se takoj zatem ponovno živi lovijo.

Animirani liki imajo pač večno dušo. Skrivnost te duše/anime je tudi v tem, da jo oživlja roka, črta, risba, barva – manufaktura torej.

Avtor animiranega filma je kot kakšna Penelopa, ki štrika v čakanju na “izdelek”. Štrika s slikico na slikico. Štirinajst, dvajset podob na sekundo, na stotine slik na minuto. To je delo rok in duše.

Dušo imajo/imate tudi pripravljavci tega festivala.
Še lani so/ste bili do zadnjega v negotovosti ali festival sploh bo. Letos imamo festival in tudi dvorano zanj.
Zato tisti, ki duše za film nimajo in so to tudi dokazali – tudi z zaprtjem te dvorane – lahko danes grdo zardevajo.
Torej, ne le v risankah, temveč tudi v življenju, preživijo ljudje z dušo, torej ljubeznijo.

Anže jih je pihnil kar nekaj

1. Politkomisar pravi:
30.01.2008 ob 22:07

Radoveden sem, kdo bo, ko bo jeseni ta vlada (če ne bo že prej) padla, zaposlil tega mladega in napihnjenega gospodiča.
To se je zakomentiralo na Medijskem watch dogu januarja letos pod prispevkom: Logar za Indirekt: White je očitno navdušen nad Slovenijo.

Direktorja Urada vlade za komuniciranje mag. Anžeta Logarja so namreč spraševali kako komentira očitke, ki so jih novinarji in drugi glasno izrekli potem, ko je tujim novinarjem pred hotelske sobe dostavil lične mape z izbornimi citati glede medijske svobode pri nas. Zagotovo niste pozabili večernih žemljic, ki so jih dobili tuji novinarji pred svoja vrata na predvečer njihovega odhoda iz Slovenije? V sobe ljubljanskega City Hotela, kjer so bili nastanjeni, jim je Urad vlade Republike Slovenije za komuniciranje poslal gradivo, ki se je nanašalo na medijsko svobodo v Sloveniji. Med vsebino je bil tudi povzetek študije Fakultete za uporabne družbene študije o medijski svobodi in avtonomiji v Sloveniji – avtorjev dr. Matevža Tomšiča, dr. Mateja Makaroviča, Tamare Besednjak, Urše Šinkovec in Ennie Vardijana. Izjave naj bi dokazovale, uravnotežile ali spodbijale neupravičenost peticije Blaža Zgage in Mateja Šurca. Opremljene se bile z grimsovskimi grafi, manipulativno obdelanimi izreki Janija Severja, Grega Repovža, Mirana Lesjaka, Stojana Zdolška, Janeza Markeša itd.

No, Anže Logar je na vprašanje Indirekta o očitkih odgovoril, da tega res ni treba posebej komentirati, saj gre za precej napihnjeno zgodbo.Takratni očitek generalnega sekretarja Evropske zveze novinarjev Aidana Whitea, ki je zaradi Logarajevih večernih hotelskih žemljic dejal, da je Slovenija padla na prvem evropskem testu sposobnosti vodenja EU pa je nonšalantno zavrnil s tem, da se White rad meša v notranjo razpravo v Sloveniji, da je nad njo očitno še posebej navdušen in da je bil itak dejaven tudi v referendumski kampanji oziroma razpravi med sprejemanjem novega zakona o Radioteleviziji Slovenija.

V pismu g. Jungnerju iz finske televizije YLE je Anže Logar »ocenjeval« tudi novinarsko delo finskega novinarja Magnusa Berglunda. V pismu je seciral sogovornike, ki jih je novinar izbral glede domnevnega podkupovanja v primeru Patria. Med drugim je zapisal:

»Nabor slovenskih sogovornikov je pomenljiv. Nekdanji kriminalist Drago Kos je nezakonito nadzoroval novinarja, kar je ugotovilo tudi vrhovno sodišče, Milan Švajger je direktor neizbranega podjetja, Bojan Potočnik pa kandidat opozicijske stranke, ki je znana po neargumentiranih osebnih napadih na predsednika vlade. Vsi na ravni gostilniških pogovorov namigujejo na povezanost g. Janeza Janše z odločitvijo Ministrstva za obrambo o izboru finske Patrie za nakup oklepnikov slovenske vojske….«

Skratka, Anže jih je pihnil kar nekaj in vsi smo se držali ta glavo. Dober vladni propagandni stroj, ki je v imenu njemu razumljenega svobodnega pretoka informacij pretakal tisto, kar je scedil skozi željeno rešeto.
Ne dvomim, da mu je bila blizu tudi tista mantra o Dragem Borutu.
Evo, sedaj jo je Borut tudi (u)slišal. In se mu opravičil, ker ga je pomotoma razrešil. Menda mu je obljubil tudi službo. Torej, Politkomisar je dobil odgovor.

1. Politkomisar pravi:
30.01.2008 ob 22:07

Radoveden sem, kdo bo, ko bo jeseni ta vlada (če ne bo že prej) padla, zaposlil tega mladega in napihnjenega gospodiča.

Odprta vrata ministrstva za kulturo

Odpiranje vrat kulturnih institucij na 3. december, rojstni dan Franceta Prešerna, je vse od leta 2000 uspešen način povečevanja pretočnosti in dostopnosti kulture. Gledališča vsako leto bolj pokajo od obiska, v muzejih se drenja vse več ljudi, knjižnice izumljajo prijazne  nagovore obiskovalcev, otroci pa sprejemajo kulturne hrame kot igrive in simpatične domove.

Po dobrem tednu bivanja na ministrstvu za kulturo mi je bilo povsem jasno, da je prav naša hiša potrebna prepiha.

Zato v sredo, 3 decembra ob 16.30  odpiramo vrata ministrstva – ne le za uporabnike, prijatelje in ministrske kolege ter kolegice, temveč tudi za pretakanje rok in besed med sodelavci.

Odpiranje vrat pomeni tudi simbolno polaganje dialoga kot temeljnega kamna. To, da mora biti dialog  vgrajen v same temelje kulturne politike, mi ni bilo jasno že včeraj – po nekaj dnevih ministrske izkušnje – mi je več kot jasno tudi danes.

V kolikor pridete v sredo, 3. decembra na Maistrovo 10, ob 16.30 prisluhnete Galu, galeristom ter Vladu Kreslinu, posrebate vročo čakolado in čaj ter čebljate…. si brez strahov stisnemo roke.