Zadnji kader Vilka Filača

Vilko je bil nasmeh. Ko je govoril ali bil tiho – ne glede na temo in okolje – je bil njegov izraz preprosto srečen. Jasno, da  ob tej toplini nisi mogel mimo njega brez objema. In jasno, da se je ob tej toplini razlezel optimizem tudi na tebe.

Kljub mrazu, kljub poslavljanju in kljub odhajanju,  je bil pravzaprav topel tudi njegov zadnji tuzemski dan.  Pozdravne  besede Stojana Pelka so rezale, a hkrati povezovale. Pogled Emira Kusturice je bil sklonjen, a hkrati še nikoli tako velikodušen.  Prisotnost  Adimirja Kenovića je bila trdna in častna. Brez vsakega cerimonjala in v tišini se je med množico prijateljev, snemalcev in filmarjev skril  igralec in bosansko-hercegovski minister za kulturo  Emir Hadžihafizbegović. Andrija Zafranović in drugi sopotniki so bili danes kot velika družina. 

Smrt združuje. Smrt nezavedno sili v življenjske obračune.  Smrt sešteva in odšteva naše korake. Smrt nas tehta:  tehta tistega v odhajanju in ravno tako  tudi tistega, ki ostaja.

Prešla bom na haiku

Nisem bila na filmskem festivalu, nisem bila v Drami, nisem šla na Kras, nisem uredila arhiva, nisem šla na čvek na kavo, nisem skuhala kosila….in nisem obiskala spletne strani…..sicer itak preveč tumbam in premalo štrikam.

Bom prešla na haiku.

Hvala vsem, ki ste mi zaželeli vse doboro na ministrstvu!

Programski sporazum

Mogoče bi bil že čas za ozemljitev in spozabo nad perfekcionizmi, da ne rečem celo ideali, ki me ponavadi zavrtinčijo v  zavzeto delo. No, brez tega vrtinčenja itak ni zanimivo. Toda ni nujno, da je potem zanimiv tudi konec. 

Mogoče bo kdo rekel, da so programski dokumenti itak sami sebi namen, ki jih potem življenje udejani čisto po svoje. A vendarle smo Zaresni kulturniki in Zaresni medijci kovali naš program skoraj čez celo leto; zame počitnic itak ni bilo – no, ja sploh ne prvič – in ponovno se je delalo kot za magisterijsko parafo. Piliš, misliš, iščeš, kombiniraš, brišeš, kukaš čez plot, projeciraš svet v dom…skratka tuhtaš, kaj je v tej danosti lahko v prihodnosti boljše. Resda prebere potem malokdo, še kolegom je večinoma odveč, toda sam si na koncu vendarle nekako spravljen s stvarmi, ki polnijo tvojo danost. Continue reading