Kulturni bazar 2011 v torek, 15. marca, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma

Na kakšen način v mladosti vonjamo travo, vidimo kravo, gledamo barvo, okusimo hrano …?
Na kakšen način se v mladosti dotikamo zemlje in opazujemo družbeno vrenje …?
Na kakšen način v mladosti vidimo ptice, sanjamo o skicah in rišemo hiše …?
Na kakšen način v mladosti sprejemamo vtise in potem puščamo za seboj odtise?!
Vsi smo zaznamovani. Večina naših odtisov: črt, korakov, odločitev, dejanj, karier, občutenj – ali kar bivanja nasploh – domuje v izkušnjah, ki smo jih pridobili v mladosti. Takrat smo kot pivnik, ki srka vse, kar svet novega prinaša. Takrat smo kot neobdelano polje, ki ga lahko prerase cvetje ali pa zanemarjena trava. Lahko je pogorišče – a lahko je tudi svetišče.
Vsi imamo svojo izkušnjo in vemo, s čim nas je obogatila (ali razorožila) mladost. Vemo, kaj je za oblikovanje našega karakterja pomenil zgodnji stik z lepim, s kultiviranim – s kulturo. Vemo, kakšno dodano vrednost za našo osebnost, naš karakter, za naš k razvoju usmerjeni pogled lahko ponudi prava kulturna ponudba takrat, ko se oblikujeta naš pogled na svet in pogled na samega sebe.
Zato je skrajno dragoceno, če imamo možnost izbire in ponudbe takrat, ko je to še najbolj potrebno: zgodaj – v šoli, pred šolo, ob šoli in za šolo.
Kulturni bazar cilja točno v to: v krepitev kulturno-umetnostne vzgoje. Gre za trdno in ključno partnerstvo dveh resorjev, ki se povezujeta z željo, da bi prikazala programsko ponudbo kulturnih ustanov za otroke in mladino na vseh področjih kulture in da bi poskrbela za strokovno usposabljanje strokovnih delavcev, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja ter kulture.
Izplen letošnjega Kulturnega bazarja je izjemen:
– več kot 850 strokovnih delavcev iz vzgojno-izobraževalnih zavodov iz vse Slovenije, ki so se udeležili celodnevnega strokovnega usposabljanja,
– več kot 1500 otrok, učencev in dijakov in več kot x drugih obiskovalcev (staršev, starih staršev), ki so si ogledali razstavne prostore, predstave, razstave in sodelovali na delavnicah,
– več kot 200 kulturnih ustanov iz vse Slovenije, ki so predstavile svojo bogato ponudbo za otroke in mladino,
– v enem samem dnevu več kot 90 kulturno-vzgojnih dogodkov v Cankarjevem domu in dopoldne na Osnovni šoli Majde Vrhovnik
– in več kot 400 kulturnih delavcev, ki so poskrbeli za izvedbo celotnega dogodka.
Kulturni bazar je prostor, kjer se srečujemo, bolje spoznavamo, navezujemo partnerstva in uspešna sodelovanja. Prepričani smo, da bodo številke prihodnjega Kulturnega bazarja še boljše, saj že današnji dan kaže, da je dogodek postal prepoznaven.
Na neki način gre za eno pomembnejših aktivnosti našega ministrstva, ki razume trajnostni razvoj nekoliko bolj široko, kot ga razumemo v strateških in drugih tolmačenjih. Želimo, da je naša kreativnost trajni proces bivanja in da je življenje, ki ga plodi umetnost, bolj humano, bolj inovativno in bolj kreativno. Kultura širi polje in meje duha, kar nam – to še posebej opažamo v kriznih trenutkih – manjka.
Zato bomo na MK še naprej križali dela različnih ministrstev – seveda še posebej šolskega in visokošolskega (podpiramo študij kulturnega menedžmenta), bogatili Nacionalni program za kulturo z željo, da kultura obogati šolske procese, se predvsem posvečali deficitarnim področjem umetnosti, zlasti filmski, gledališki in plesni vzgoji, ki v kurikulih niso ustrezno zastopana, ključna bo krepitev vloge kulture v prenovljeni Beli knjigi v vzgoji in izobraževanju, saj bo vključitev načrtne in kakovostne kulturno-umetnostne vzgoje v vzgojno-izobraževalni sistem zagotovo prispevala k ustvarjalnim in inovativnim potencialom posameznikov ter h kultiviranju nove generacije kreativnih državljanov in državljank v dobi zahtevnih tehnoloških sprememb in spremenjenih komunikacijskih praks, s tem pa h kreativnim in inovativnim sposobnostim družbe kot celote. Pomembno vlogo lahko odigra pri promociji socialne odgovornosti, socialni koheziji, kulturni raznolikosti in medkulturnem dialogu, posebej pa je treba izkoristiti njen potencial pri razvoju in ohranjanju kulturne dediščine in identitete ter predvsem pri promociji kulturne raznolikosti in dialoga med kulturami.
Za uspešno izvajanje kulturno-umetnostne vzgoje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah pa je ključno vzpostaviti partnerstva tudi na lokalni ravni, saj so lokalne skupnosti pomembni sofinancerji kulturnih in vzgojno-izobraževalnih (družbenih) dejavnosti in hkrati ustanoviteljice nekaterih vzgojno-izobraževalnih in kulturnih ustanov na lokalni ravni.

GEOSS, 6. februar 2011

Povabili ste me v središče Slovenije, v presek matematično izmerjenih silnic, na »oder«, ki dobesedno narekuje razmisleke o tem, kaj je danes res v središču, kaj ostaja na obrobju, kaj zastaja v ozadju in kaj je sploh še resnično v srcu.
Kajti prav srce je tisto, ki je bilo in bo zares vedno v središču našega bivanja.
Na srce, torej na toploto, ljubezen, solidarnost, dialog, vzajemnost, na prijateljstvo in bratstvo se ni težko obrniti. Srčnost je naš večni predmet poželenja, sreča je naša večna želja, ki jo z največjo lahkoto izrečemo, zapišemo in si jo zaželimo, a z največjo težavo živimo. Nemalokrat se je zavedamo takrat, ko jo izgubimo.
Zakaj nam tako na videz preprosta stvar, kot je srčnost, nenehno uhaja in zakaj ostaja hrepenenje po njej središčno polje, dobesedno srčika ustvarjanja? Marsikdo bi dejal, da zato, ker gre vedno za iluzijo. Ker nikoli ne moremo zagotovo zatrditi, da živimo res trenutek sreče, popolnosti in lepote. Ker je vedno še neki dodaten, drug, vzporeden prostor, ki ima to, česar mi nimamo. Ker mislimo, da je nekje drugje bolje, bolj popolno, bolj zadovoljno.

Umetnost je tista, ki tako rada – ali sploh edina – zna ubesediti, upodobiti in živeti to iluzijo.
Riše jo s pogledi podob na platnu, piše jo z besedami, ki nam – v vsakodnevnih pogovorih ne znajo in zmorejo iz ust. Slika jih s potezami, ki jih ne moremo z lahkoto izrisati s svojimi očmi, temveč jih vidimo skozi priprte oči ali skozi poglede drugih.
Umetnost je tista, ki nas poriva v paralelne svetove, v labirinte vprašanj, v drzne, nikoli živete ideje in v eruptivne misli, ki jih ne zmoremo udejaniti znotraj vsakdanjega pragmatičnega bivanja nujnih, stresnih, konfliktnih, ponavljajočih se, utrudljivih opravkov.
Ampak vendarle, umetnost ni iluzija, ki bi nas umikala pred vsem zemeljskim, materialnim, realnim in bremenilnim. Umetnost tudi ni le polje hrepenenja, kot sta jo definirali romantika in tudi prva zaveza (geneza), ki je Bogu pripisala to, kar smrtniku ni dovoljeno.
Umetnost je polje odpiranja, spoznavanja drugačnega, prešernega ali širnega …, je polje streznitve, je prostor razumevanja meja in tudi naše omejenosti v morju sveta.
In četudi se sliši oguljeno, drži: umetnost nam lepša življenje. Tudi tako, da nam pomaga videti in spoznavati, kako je v realnosti v resnici težko.
Ko govorim o »teži življenja«, se vračam na začetek in na prej izpostavljeno vprašanje, kaj je tisto, kar ostaja izven središča, kaj je tisto, kar danes ostaja na obrobju, in kaj je tisto, kar nas iz središča sveta in srca sili v središče teme.
Ob tem vprašanju se obrnimo na področje kulture. Kulture v širšem smislu, kot se običajno razumeva oziroma še najbolj pogosto na kulturni praznik, ko je prikladen čas za inventure in (samo)refleksije. Kajti, če ne razumevamo kulture zgolj kot polje umetniške produkcije, je prav, da se ozremo po tistih njenih širinah, ki so najbolj pogosto spregledane. Vzemimo v precep Dialog. Imamo, gojimo, ohranjamo kulturo dialoga? Ga ohranjamo v uličnih, medsebojnih, vsakdanjih, parlamentarnih, medijskih nastopih? Če npr. »surfate« po spletnih komentarjih, kjer ni treba izpisati svojega imena in kjer je vaša identiteta zakrita – pa tudi, če ni –, se spustite v brezno sovražne in nestrpne govorice, kjer je brat bratu sovrag, sosed sosedu pa zoprn mejak. Kot da bi se žolč prelil čez telo in kot da bi se virusi zgrnili na drugo telo. A to, ali »surfate« ali ne, je vaša stvar, kot je tudi vaša stvar, kdaj uporabite daljinca.
Ni pa več tako preprosto, če na sovražnost naletite za mizo, v lokalu, na ulici, v dvorani, v javnosti ali celo v prostorih, ki bi že po definiciji morala biti svetišča kultivirane besede.
Predsednik države laže, se sredi hrama demokracije navrže s tako lahkoto, kot da bi bila v aktovki gora fasciklov, ki bi odvetniško utrjevale tako rekoč niti malo domnevno laž.
Predsednik vlade nima kaj pametnega povedati, se sliši v osrednjih nacionalnih poročilih potem, ko taisti predsednik pove, da je v težkih časih recesije zagotovljenih več kot sedemdeset milijonov evrov za središčni evropski kulturni projekt. Itd., itd., vse tja do teroristov, ki so med nami, in apokalipse, ki je pred nami.
Besede so težke, pomenljive, naše orožje in orodje.
Ne velja pozabiti, da se je pred tisočletji zapisalo, da je na začetku bila beseda. Vsi smo prenosniki in prevodniki misli in sporočil, ki so stkane iz besed in uokvirjajo naš nazor, našo samopodobo in tudi naš odnos do drugega in sebe. Če so te besede brez glave in brezglave, sprožajo večje razsežnosti zla, kakor se zavedamo takrat, ko jih izrekamo. Rojevajo, podžigajo in netijo katastrofe.

Problem je, da se neznosna lahkost izrekanja danes opravičuje s časom, ki ga živimo. Res je, ne gre nam najbolje in svet je v krču. A ta krč, ki ga je zanetila zenitna točka (post)kapitalističnega razvoja, na žalost ne odpira vrat razmislekom, kako naprej na drugačen način, kako artikulirati nove vrednote in kako speljati svet v boljše tire.
Ta krč reproducira nove histerije in nervoze, ki se utapljajo v splošnem negativizmu, zavračanju in nevrozah. Na prvi pogled ne bi bilo s tem načeloma nič narobe, če bi negativizem – kot način zanikanja obstoječega – rojeval svoja nasprotja in iskal rešitve.
Ampak ne. Ostaja na površinskem in površnem zanikanju danega, ki blokira skoraj vse, kar nam pride na pot.
Ne kličem po kvoti dobrih novic, ki bi na silo ali celo z iluzijo popravljale stvarnost.
Kličem pa h kvoti dobrega razuma, ki bi znal probleme analizirati in jih usmerjati k luči na koncu krča, ki ga bivamo, in blokad, ki si jih ustvarjamo.

Površnost in pristranost rojevata nove okope in nova sovraštva. Če koga, velja nedvomno tudi danes brez fig v žepu citirati Prešerna, ki nas že vrsto let zdravi s svojo zdravljico, s katero nagovarja k razumu in k ljubezni hkrati.
In na koncu: Komu narpred veselo zdravljico, bratje, čmo zapet’?
Nazdravimo obči kulturi bivanja in tisti ustvarjalnosti, ki ostaja v dobri kondiciji, ki v teh težkih časih ohranja dobro oziroma v primerjavi s preteklimi leti še boljšo finančno trdnost in ki nam s svojo močno in vsak dan bolj razvejeno dejavnostjo daje upanje v bolj odprta obzorja duha.

Moj zid, ki sem ga zgradila zato, da odganjam misli in spomine, je močan in vzdržljiv. Popusti takrat, ko to dovolim in ko sem daleč od vsakodnevnih obvez. Danes se je zrušil, ko mi je Branko poslal zapis o praznini v katero je zrl ta vikend v Piranu . Bil je sam brez sogovornika, ki mu je vsak zadnji vikend v novembru dopolnjeval življenje. Njegov in memoriam je moje obrambne mehanizme (samo)nadzora tako oslabil, da bi prvič od kar sem na Maistrovi, za vedno  zbežala  od tam.

Pismo je govorilo o praznini, ki je nastala ob izgubi Človeka in o praznini, ki nas votli potem, ko izgine iskrenost in dialog, ki plodi ustvarjalnost ter mehča življenje. Nek podoben fluid, kot ga je Vlado Škafar prinesel s svojim filmom “Oča”, ki sem si ga  ogledala včeraj. Sence bližnjih prednikov zaradi katerih se zdi ta  naš prepirljivi vsakdan popolnoma ničev.

In pisma, ki so sledila tekom dneva, so bila res ničeva. Take male pritlehnosti, ki begajo do onemoglosti. Najedanja, laži, konstrukti, sprenevedanja, zažiranja….kot da je to osnovni lajt motiv našega bivanja. V njem ni več človeka, o katerem je govoril Branko, temveč neka histerična gonija, ki ima za cilj, da zbriše iz vseh nas še zadnje končke dostojanstva. Seveda največ zapisov gre na račun referenduma o RTV zakonu. Prava tekma, kdo bo naložil več konstruktov na zakon, ki ga sploh ni prebral, četudi je poslanec ali nekdo, ki je plačan zato, da razume ali vsaj poskuša razumeti stvari o katerih govori. Poslanka brez trohice sramu sporoča, da je zakon odpira polje tajkunom, ne da bi razumela, da jih preganja. Da izganja civilno družbo, ne da bi razumela, da izganja politiko. Da omogoča zaslužke, ne da bi videla, da onemogoča sedanje nečedne rabote.

Povrnem se k Brankotovemu pisanju, ki pogreša človeka. In se mi zdijo vse blodnje, s katerimi sem dnevno zasuta , ko se oziram okrog sebe nevredne vseh tistih ljudi, ki še verjamejo v resnico.