Razstava Francoise Gilot
Galerija – Muzej Lendava 20. avgust 2010

Marsikdo se spominja knjige, ki jo je Francoise Gilot napisala v šestdesetih letih, mi pa smo jo nekoliko kasneje brali tudi v slovenščini. Na naslovnici knjige »Življenje s Picassom« je na roza podlagi č/b fotografija na kateri je dvajsetletno dekletce v prvem planu pod ogromnim sončnim dežnikom, ki ga na plaži (najbrž v Antibesu) drži nad njo (štirideset let starejši) Picasso v klasični (pol-goli) opravi.
Tako kot se v obrisih spominjam naslovnice, se tudi v obrisih spominjam vsebine knjige. V kratkem:
napeto, strastno, polno, tesnobno, vroče, intelektualno nabito, kontrastno …biti/ne-biti razmerje.

Lepotica in zver, bi rekla danes, ko mi knjiga odseva v oddaljenem spominu.
Več je takih knjig in zgodb s fatalnimi odnosi in tudi fatalnimi ženskami. Torej zgodb o skrajno turbolentnih odnosih s fantazmagoričnimi osebami in eruptivnimi ustvarjalci: Bunuel -Gala, Rodin – Camile Cloudette, de Rivera – Frida Kahlo…
Odnosi, ki sprožajo analize vredna razmerja o podrejenosti, odvisnosti, tekmovanju, dopolnjevanju, odpovedovanju, zatiranju, podpiranju in odpiranju talentov.

Ne le v preteklosti, tudi danes poznamo številne odnose med umetnikoma, ki v razmerju ne zdržita obojestranske potence ustvarjalnosti. Kjer se eden podredi v prid/korist drugega in kjer eden potisne svojo izraznost zaradi drugega.
Nemalokrat se je v takih »sožitjih« umiknila ženska.
Kolikokrat v imenu zgodovinsko pogojene danosti, včasih zaradi materinstva ali pa zaradi dominantnosti tistega spola, ki mu je svet moškega gospostva podelil priviligiran status.
»Mora biti ženska gola, da vstopi v Met. Museum?« se sprašujejo sodobne umetniške gverilke in nadaljujejo: »Manj kot 3% umetnic v sodobnih muzejih je ženskega spola, toda modelov/naslikanih žensk je več kot 83% »

Res je, ko se je Ivana Kobilica znašla v Munchenski šoli slikanja, je vse šokirala, saj je bila takorekoč edina ženska med samimi moškimi.
A vendarle – ta paradoks – polagoma (ali vsaj v določenih okoljih) izgineva. Ponekod je izginil že včeraj.
Tudi v primeru Francois Gilot, saj gre za prodorno, eruptivno in nadarjeno predstavnico moderne umetnosti – in še zdaleč ne zgolj za mater Picassojevih otrok, ne zgolj prijateljico Matissa ali soprogo Jonasa Salka, izumitelja cepiva proti otroški paralizi.

Razstavljala je že pri dvaindvajsetih – v času, ko je bila študentka Academie Julian in potem, ko je sodelovala z madžarskim surrealistom Endrejem Rozsda-jem, tudi avtorjem njenega (tu videnega) portreta.
Ob pogledu na njeno biografijo in slikarska dela lahko rečemo, da gre za izjemno zanimivo pričevalko in sooblikovalko umetnosti prejšnjega in sedanjega stoletja. Šarmantna, danes 89 letna gospa nam tu in zdaj – prvič v Sloveniji! – predstavlja svoje življenje: slike.
In ni lepšega, kot da so te slike danes pred nami. Pričajo o njej, o času in likovnem trenutku, ki ga je (so)oblikovala in o svetu imaginacije, ki se nikoli ne zaključi.

Vršič,Ruska kapelica 25.julij 2010

Ostalo v spominu: najlepši zvoki okteta v najlepši naravni scenografiji. Zakaj neki gradimo hiše za te zvoke, ko jih vrhovi smrek in odboji gora, ki se stikajo z nebom tako lepo zmehčajo?

Skromen, vendar poveden napis Sinovom Rusije označuje grobnico in to preprosto, dragoceno kapelico, pred katero stojimo.
Najprej se poklonimo spominu stotin ljudi, ki so na teh pobočjih pustili svoje življenje in sanje. Alpe, gore, sneg in narava so znova, kot tolikokrat v zgodovini, pokazali svojo moč.
Premagali so človeka, ki je želel z »Rusko cesto« spremeniti razmerja na Soški fronti in s tem spremeniti zgodovino sveta.
Padlim in tristo umrlim pod snežnim plazom v spomin so sotovariši pred štiriindevetdesetimi leti postavili leseno kapelico, ki je postala najzahodnejši ruski sakralni objekt v slovanskem svetu.

Veličino narodov spoznamo skozi moč njihovega spomina. Če se grob spremeni v svetišče, v znamenje, tempelj ali kapelico pomnjenja pomeni, da znamo ohranjati niti civilizacije, naš obraz in širino duše.
Pomeni, da prepoznavamo dejstva (zgodovino) in da se lažje – bolj povezano – soočamo s prihodnostjo.
Na spominih – torej tudi na grobovih – vedno zrastejo nove vezi. Smrt botruje rojstvu. Konec vzpostavlja začetek.
Niti, ki jih tkejo narodi so lahko različne – a ni lepšega, ko odstranjujejo vozle in se sproščajo v čvrsto tkivo prijateljskih omrežij.
Med slovenskim in ruskim narodom so ta omrežja močna in bogata: blizu smo si po duši in telesu: torej po slovanski duši, ki je široka in kulturi odprta in po gospodarskih vezeh, ki so ravno tako široko razprta.
Najlepši primer naših stikov »po duši in telesu« je začrtan program med Vlado RS in Vlado Ruske federacije v kulturi, znanosti, izobraževanju in športu. Pa tudi dejstvo, da dobiva mlada in mala Slovenija svoj znanstveno kulturni center v Moskvi, velika in prostrana Ruska federacija pa svojega v Ljubljani je več kot pomenljivo!

Spoštovani! Vsakoletno srečanje na tem posvečenem prostoru v tišini Triglavskega narodnega parka je mnogo več kot poklon spominu. Je tudi glasen klic k dialogu in h kovanju idej in povezovanj slovenskih in ruskih prijateljev, gospodarstvenikov, kulturnikov, politikov, cerkvenih dostojanstvenikov in posameznikov.

Bi si vojaki, ki so pred slabimi stotimi leti utirali pot po tej Ruski cesti lahko predstavljali današnjo bogato blagovno menjavo med državama? Najbrž bi mislili, da so priča znanstveno fantastičnemu filmu, če bi gledali zadovoljne ruske turiste pri nas, Riko hiše v Moskvi, zdravila Krke in različne aparate v širjavah tundre in tajge, energetske vire v širinah naše dežele.…ali rusko ladjo, ki ji je celo ime Triglav? Čudili bi se mehkobi pisanj Herbersteina, hrepenenju Puškina ali Prešerna in Pavčkovim prevodom verzov Ane Ahmatove.

Ruske vezi so močno spodbujali tisoči Slovenci, ki so med prvo svetovno vojno, ker niso želeli pobijati slovanskih bratrancev, pobegnili v ujetništvo in razumeli vse tegobe jetništva in hrepenenja, kakor je v svojih pesmih Tristia ex Siberia zapisal Vojeslav Mole. Med ujetniki v Rusiji je bil tudi moj »mentor«, profesor, dr. France Stele in meni ljubi slikar Veno Pilon, ki bi svoje ironične skice lahko posodil za ilustriranje Haškovega Švejka.

Slovensko ruske slikarske povezave pa so bile žive v preteklosti, že pred prvo svetovno vojno in so aktivne danes. Kandinski in Jawlensky sta bila bolj uspešna po tem, ko jima je Anton Ažbe v Muenchnu odpiral poti proti abstrakciji. Nova iskanja umetnikov beležijo predstavitve Laibacha v Moskvi in zbirke novega muzeja sodobne umetnosti, ki bo kmalu odprt ob boku našega ministrstva za kulturo.

Rusko – slovensko prijateljstvo so izkazali tudi Slovenci, ko so gostoljubno sprejeli ruske emigrante po oktobrski revoluciji. Zgodovino slovenskega gledališča sta zaznamovali mehki glas Marije Nablocke in gibčna Alja Tkačev. Njun naslednik, Dragan Živadinov, pa je svoje vsemirske poglede na gledališče lahko uresničil s pomočjo ruskih vesoljskih strokovnjakov.

Nedavno smo v Križankah uživali v Pikovi dami Čajkovskega, avgusta bomo poslušali Valerija Gergijeva in Mariinski teater iz Sank Peterburga….

Svet je danes tako blizu a mnogo kje – žal – tudi še tako daleč.
Bližina, ki se tke med ljudmi – in ne med močmi – je velika vrlina.
Je znak zrelih in koristnih vezi. Naš planet je preveč ranljiv, da bi na njem obstajali samozadostni. V lastnih različnostih moramo predvsem ostajati prijatelji.

Pred to kapelico utrjujemo prav to: prijateljstvo in povezanost. Verjamem, da vsako leto bolj.

Festival Pranger, 3.julij 2010

Pesniška beseda je najbolj intimno razmerje med posameznikom in svetom. Je najbolj rahla opna med zunaj in znotraj.

Zato je odločitev, da se na pranger postavi prav poezija, da se jo izpostavi javni presoji, soočenju in vrednotenju – ne le pogumna, temveč tudi smiselna.

Govoriti o naši intimi, o našem čustvenem svetu, o našem (konfliktnem?) odnosu do prostora, v katerega smo vpeti – ali v katerega ne želimo biti vpeti – ni lahko.

Je pa pogumno, saj gre za nevarna razmerja med pragmatičnostjo vsakodnevnega bivanja in med hermetičnostjo notranjega sveta posameznika, kjer vsaka ekstroveriranost lahko naleti na napačen odmev.

Všeč mi je, da ste snovalci Festivala Pranger poiskali referenco v »obešanju na sramotilni steber«, poznano iz srednjeveškega načina kaznovanja in nadzorovanja.

Da je bila ta dejavnost v teh krajih precej domača še danes priča več kot ducat ohranjenih stebrov, ki so bili »pljuvalniki« javnega mnenja, predvsem pa oblastniškega načina linča.

Koncept festivala je inverzija (negativ) tovrstnega sramotenja, saj temelji na javnem soočenju ustvarjalne besede z besedo kritikov, teoretikov, prevajalcev in drugih razpravljavcev. Sporoča nam, da ima beseda (misel, koncept, ideja) moč, ki vedno potrebuje odmev, refleksijo in uho, ki sliši.

Ni nujno, da uho vedno sliši. Vse večkrat tudi presliši.

Zato je v našem medsebojnem komuniciranju vse preveč šumov in nestrpnih vezi. Polarnosti. Različnih bregov. Manipulacij. Poigravanj. Preigravanj.
Ne govorim o poeziji – ta v bistvu potrebuje konflikt »med dušo in telesom«.

Govorim o javni besedi, ki – v kolikor domuje v nestrpnosti – povzroča tudi nestrpna dejanja.

Nestrpni napisi, ki so se te dni pojavili v Ljubljani z namenom, da bi stigmatizirali enakost med spoloma in drugaèno usmerjenost posameznika so – dobesedno – sramotilni steber/pranger današnje družbe. Zato je prav, da se jih spodbija z izrazom ponosa (s parado ponosa), ki artikulira strpnost in povezanost med ljudmi.

Lahkotne, nepreverjene misli, hitroroke trditve, pavšalne ocene….,ki rade zaidejo v javni (medijski) prostor – lahko nevarno znižujejo raven našega medsebojnega komuniciranja. In s tem kvaliteto bivanja.

Beseda naj bo orodje za kultivirane odnose v družbi.

Če beseda postane orožje, ki spodnaša svoboščine, človekove pravice in naše dostojanstvo, bodo naši odnosi vse manj kultivirani in vse bolj črno-beli.

Pa najsi gre za odnose v politiènem, kulturnem, družinskem, socialnem ali pa intimnem prostoru.
Edina dragocenost, ki jo dejansko imamo je naša bit, naša duša, naše bivanje – naše življenje.

Je polno zakompliciranih in zahtevnih procesov – je, kot bi dejal oče gledališke besede – vedno med in pred vprašanjem: biti ali ne biti. Biti odprt in toleranten, samoomejevalen in razumen, kreativen in trden, povezovalen in tvoren…

Brez te biti namreč ni večnosti, ni ljubezni in razvoja in tudi ni prihodnosti.
Festival nudi prihodnost. Prihodnost pršenja besede v različne jezike. Zato ga razumem kot praznik medsebojnega in tudi medkulturnega dialoga