Holokavst, Španski borci

Danes že pokojni Vlado Makuc je bil španski borec. Srečala sva se v času, ko sem do zadnjega diha vstopala v Picassojevo Guernico. Prek nje sem prišla do Francove grobnice v Valle de los Caidos blizu Madrida, kjer so Francovi taboriščniki izvotlili ogromen hrib za njegov grob (kopali so podobno kot nemški ujetniki na Ljubelju), in do nekaj še živečih Slovencev, ki so se bojevali v španski državljanski vojni. Na koncu res dolgega pogovora sem gospoda Makuca vprašala, kakšen je njegov odnos do spremembe imena Španski borci. Takrat je namreč Janševa stranka predlagala spremembo imena kulturnega doma, v katerem Španskih borcev ne bi bilo več.

Makuc, ki je »moško« zdržal vse spomine na lakoto, nemire in soočanja s smrtjo v Španiji, se je ob tem vprašanju zlomil. Sunkovito je vstal, drobno telesce je zatrepetalo in s solzami, ki mu jih ne bi nikoli pripisala, je dejal: »Nikoli! Če se to zgodi, bom šel tja, se ulegel na cesto in se ne bom premaknil, četudi pripeljejo tanke pred moje telo!«

Malo moških je pred menoj jokalo. Nerodno je skrival solze g. Ilja Jurančič, ko je – po skoraj 40 letih – stopil prvič na Goli otok. In tigrovec Mirko Brovč potem ko je odprl svoj tok spominov na čas, ki mu je dajal več, kot je za to naš narod dobival.

Ja, spomini ubijajo. A spomini tudi oživljajo.

Ne le solze, temveč zavest. Zavest, da smo nit zgodovine. Da nas je zgodovina vpela v nor, iracionalen, pošasten in nerazumljiv vozel, ki so ga pred nami morali živeti ljudje zgolj zato, ker jih je nekdo določil, da niso ljudje.

Sicer ne bi umirali v taboriščih, ne bi na njih delali poskusov, ne bi izginjali v pečeh in plinskih komorah ter ne bi umirali od gladu. Tako je izginilo šest milijonov evropskih Judov in pet milijonov Romov, hendikepiranih, homoseksualcev in mnogo drugih, ki so bili ubiti v obdobju holokavsta – ne le v nacističnem koncentracijskem taborišču v Auschwitzu na Poljskem, ki so ga 27. januarja 1945 osvobodile sovjetske enote (ta dan pred petimi leti je Generalna skupščina OZN razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta).

Rekla sem, da spomini oživljajo. Da gnetejo našo zavest. Ob takih priložnostih, kot je današnji dan, je preveč preprosto reči, da je zgodovina opomin.

Vsak dan, ne le današnji, je treba delati – in ne le reči, da je ta opomin zakon, ki nam prepoveduje sleherno diskriminacijo. Sleherno razločevanje narodov, ras, spolov in nazorov. Nacionalizmi, ki všečno in spretno prižigajo ogenj na vse preveč razbeljenih tleh naše skupnosti – in tudi Stare celine –, so nevarna pot do razločevanj in konfliktov.

Zato je treba spomine gojiti. Vsak s svojim orodjem. Ko je Spielberg snemal Schindlerjev seznam – zgodbo o češkem industrialcu, ki je reševal Žide pred smrtjo –, je poslal po svetu številne okretne in priročne kamere, ki so lovile utrinke ljudi, ki so se spominjali holokavsta. Da bi imel trezor spomina, ki ne bi nikoli izginil.

Vsak ima svoje orodje za polnjenje takega trezorja. Pisatelji, slikarji, zgodovinarji, filmarji … A niso le oni apostoli spominjanja. Apostoli smo vsi, ki želimo mir in ki spoštujemo drug drugega.

Študentska organizacija Slovenije je te dni ministre  Mitjo Gasparija, Ivana Svetlika, Gregorja Golobiča in predsednika vlade Boruta Pahorja obdarila s filmom Damjana Kozoleta Slovenka. S tem darilom so pristojne ministre opozorili, da bi bila ukinitev študentskega dela neprimerna, saj je “študentsko delo edini  socialni korektiv, ki je šolajočim na voljo.”. Dejali so tudi, da naj si film v miru ogledajo. Tako bodo bolje razumeli težave študentov.

Mediji, ki so poročali o darilu ministrom so povzeli vsebino filma z besedami, da “film pripoveduje o mladi študentki, ki se je bila zaradi finančne stiske primorana prostituirati.”

Res je, dekle v filmu se ukvarja s prostitucijo. Zakaj zbira denar? Za nakup stanovanja. Ne za šolnino, najemnino, knjige, žepnino in hrano…. temveč za lastno stanovanje. Vsak kvadratni decimeter toliko in toliko obiskov na poziv.

Na tej točki ima film seveda problem. Zadovoljevanje gospodov in prodaja telesa z namenom posedovanja svojih sten pri dvajsetih, petindvajsetih letih je pretanek motiv, ki preprosto filmu jemlje kredibilnost. Pa četudi motiv »prodaje za nakup« obrnemo v kritiko slovenske obsesije po lastnem domu v maniri »moje sanje, lastno stanovanje«

In na tej točki imajo zagotovo problem tudi študenti. Sploh, če prostitucijo razumejo kot socialni korektiv.

Ni bilo ne kamer ne  fotoaparatov. Mogoče kakšen sramežljiv fleš sorodnikov tam v zadnji vrsti.  A za četico mladih, ki so jim dekani in rektor podelili študentske prešernove nagrade je bil zagotovo strašno pomemben dan. Tiha intima soban ljubljanske univerze s posvečenimi pogledi in opravo profesorjev je spominjala na sakralni obred.

Res je, znanje je sveto in priznanje zanj naj bo posvečeni obred! Obred, ki ne ne prinaša ekscesov in vznemirjanj. Zato reporterjev tam ni. Zaključek garanja znotraj študijskega in raziskovalnega dela je resna dramska zgodba, ki se mi je tistega dne, ko sem prisostvovala podelitvi študentskih prešernovih nagrad kazala kot svež vdih, ki se zgodi vedno zatem, ko se megla dvigne. Dvignili so jo fantje in dekleta, ki iščejo znotraj genskih mrež pri limfocitnih obolenjih, ki želijo utišati celice pri tumorju debelega črevesa, ki turizem nadgrajujejo z bivaki, raziskujejo nove energetske vire, nam tuje kemijske prvine, urejujejo modele zaposlitvenih oblik na osnovi dnevne mobilnosti, ki posanamejo duhovit film o Trstu, ki naj bi bil naš, ki se znajo sukati za tolkali, ki poskušajo identificirati potencialne tarče zdravilnih učinkov v procesu jedrnega prenosa virusa HIV, ki se poglabljajo v filozofijo dualizma, ki preučujejo varnostne ukrepe zoper storilce spolnih kaznivih dejanj in ki se v glasbi počutijo tudi zunaj doma.

Razmišljala sem kakšen bo njihov jutrišnji dan. Danes jih ni – razen mentorjev, profesorjev in sorodnikov – videl skoraj nihče. Nekatere je že opazila in pograbila tujina.

Zvečer so bile informativne oddaje polne muh politikov, uličnih sporov smrtnikov,  podob leta uspešnikov  in drugih trendov. Fantje in deklata, ki so z nageljčkom dopoldne zapustili prostore Univerze, pa so najbrž kje srčno sklenili, da je znanje res naše največje bogastvo.