Slovenski etnografski muzej, 2. 12. 2009

Z današnjo razstavo in s postavitvijo stalne zbirke Slovenski etnografski muzej zaključuje petnajstletno prenovo.

Prva stalna zbirka z naslovom Med naravo in kulturo, ki je bila postavljena pred tremi leti, je zgodba o slovenski in zunajevropski kulturni dediščini.

Težišče dopolnjene stalne zbirke s pomenljivim naslovom JAZ, MI in DRUGI je usmerjeno k človeku in njegovi interakciji z Drugimi, s svetom, z družbo, okoljem, družino, državo, domom, s svetom in samim seboj …

Odločitev, da je na tej razstavi osrediščen človek, je dobra. Dobro je, da se – kot nekoč v renesansi, ko je človek stopil v središče in nadomestil/spodnesel (gotski) prostor, rezerviran za boga in stremljenje k višjemu – obrnemo k posamezniku.

Potreben nam je namreč postanek, da se ozremo k sebi (k svojemu »jazu«), da se povprašamo, kakšna je naša pozicija do skupnosti, ali verjamemo (in sploh kdaj) vanjo, kdaj smo »mi« res »mi« in kdaj zgolj razpeti, razdvojeni, sprti in zaprti individuumi, ki Drugega vse manj potrebujemo.

Tega postanka sodoben čas in ritem ne preneseta, saj ni več časa za čas (za to, da bi si vzeli čas). Vzeti si čas pa pomeni soočati se z (ne)lagodnimi stanji in jih zato radi potlačimo. Zato je dobro, da si rečemo: »Postoj!« ter ob tem prešerno in prešernovsko vprašamo: »Kam?«

Sedem smeri nam ponuja ta razstava. Sedem poti, inkubatorjev, sedem (psiho)analiz in sedem izzivov prihodnosti:

Začenja se pri meni – »jazu«, posamezniku, ki se v drugem poglavju obrne k mikro okolju – družini in domu, da bi v nadaljnjih krogih prešel z lokalnega na državno, z državnega na širino sveta in na koncu transcendiral tja, kjer ni več stvarnosti, temveč intima lastne duše.

Pozdravljam pogum muzealk in muzealcev, ki so stalno zbirko zastavili na nestandardnih konceptih, postavili v prvi plan ljudi – zgodbo o ljudeh in videnje za ljudi …ter gradili na odnosih med ljudmi, na odnosih, kjer je drugačnost tudi prednost.

Tudi danes se – tako kot na eni prvih letošnjih razstav ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča  – vračam k njegovim mislim, ki jih je izrekel, ko  je za nazaj vrednotil svoje delo:

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«

»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Govoril je o čiščenju pogledov, o brisanju nepomembnega in o ohranjanju bistvenega, torej tistega primarnega v tebi, ki ga ne zbrišejo ne nove izkušnje, ne trendi, ne čas.

Verjamem, da je vse tisto, kar je »nosil v sebi«  danes tu – v prenovljeni galeriji moderne umetnosti. Najpomembnejše, najbolj pregledno in najbolj unikatno. Od kamenje in zemlja njegove mladosti, od srha in tesnobe njegove taboriščne izkušnje, od igrivih konjičkov, mističnih sakralnih prostorov, od ptičjih pogledov na Zemljo, ki piše zemljo z vetrom in ognjem….do  utišane modrine spominov….Od  Dalmacije do Krasa, od Dachau-va do Giudece, od Madrida do Bukovce…. Več kot tri četrtletja 20. stoletja.

Potreben je bil tudi čas, da je prišlo ven tisto, kar je več kot šestdeset let nosila v sebi ta stavba – hiša moderne umetnosti. Hiša, ki je kot posoda in laboratorij novih, sodobnih, modernih in novodobnih praks, napajala in oplajala slovenski likovni prostor.

Moderna galerija je prvo pomembnejše delo arhitekta Edvarda Ravnikarja. Združuje klasični modernizem in Plečnikov duh; sodobno razumevanje prostora in reminiscence na bližnji NUK (kjer je  Ravnikar v mladosti tudi sodeloval).

Subtilni obnovitveni posegi biroja Bevk Perovič niso šli v smer »čiščenja stvari, ki so odveč«, temveč v smer iskanja tistega, kar dejansko nosiš v sebi – tistega, kar ta hiša nosi v sebi, kot  bi dejal  Mušič pri preštevanju in čiščenju, da ne rečem čaščenju časa,

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«

Tisto, kar ta prenovljena hiša danes nosi v sebi je izstopajoča belina. Je razumevanje prostora. Belina (svetloba) podčrtuje, poudarja…in izlušči voljo arhitekta Ravnikarja, ki jo velja iskati v čistini in askezi.

Moderna galerija je namreč danes bolj kot kdajkoli prej res tisti bel, prazen list in okvir – pladenj, posoda, podstavek, kalup, ki prosi, da vanj vstaviš kreacijo drugega; torej, da to posodo, ki mora biti čimbolj diskretna in skoraj nevidna, napolniš z vsebino, zaradi katere ta hiša sploh stoji.

Ko je bila ob koncu vojne zgrajena Moderna galerija, Ravnikar še ni okusil Pariza in študija pri Le Courbusieru. Tja je odšel malo kasneje.

Iz povsem drugačnih razlogov je takrat zapustil Slovenijo tudi Zoran Mušič, ki se je za več kot desetletje zaklenil v tujino.

Nekega junijskega dne, okoli kresne noči leta 1945 je pograbil najnujnejše stvari, se skril na kamijon, ki je vozil časopise na Primorsko ter pobegnil iz svoje revolucionarno prenapete domovine. Dobil je mnogo in tudi dal mnogo. Pridobil je sloves vrhunskega ustvarjalca in klasika moderne umetnosti.

A hkrati izgubil strešice na Mušič in streho slovenskih domačij.

Verjamem, da je streha te galerije zanj danes prava.

Razstava ni le homage ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča, temveč zaznamuje tudi 50 letno prijateljstvo dveh Zoranov, Zorana Kržišnika in Zorana Mušiča. Pravijo, da so fantkom redko dali ime Zoran, ker je bila Zora primernejše ime za deklice – Zora kot svit, kot upanje, kot vera v lepo prihodnost, kot rojstvo novega dne….. Mušič in Kržišnik sta bila zagotovo med tistimi, ki sta širila obzorja nature in kulture. 

200 let ustanovitve Ilirskih provinc

Narodni muzej, 14.10.09.

Po dvesto letih ustanovitve Ilirskih provinc – po treh francoskih zasedbah naših krajev (1797, 1805-06 in 1809-13) je prav, da obnovimo čas, ko je  625 000 Slovencev živelo pod »Napoleonovim orlom« – pod Francoskim cesarstvom).

Tudi to poglavje je del naše zgodovine, ki pa je neprimerljivo s tistimi poglavji, ki so Slovenkam in Slovencem poskušali odvzeti identiteto – jezik, poreklo in kulturo.

Čeprav je šlo takrat za zasedeno ozemlje nas zgodovina uči, da je bila ta  »okupatacija« posebnega značaja in da je bilo tisto obdobje  kljub vsemu napredno – danes bi rekli razvojno. Naj omenim načelo enakosti pred zakonom. Ali uvedbo civilne poroke. Ali odprave privilegijev v upravi in sodstvu. Ali zmanjšanje moči cerkve v odnosu do širjenja znanja in vedenja, saj smo dobili osnovnošolski, gimnazijski pouk in kratkotrajno tudi pet univerz.

Pa še to: prvo lipo na naših tleh – identifikacijsko točko slovenstva – je posadil maršal Auguste Marmont, ki ga je Napoleon imenoval za glavnega guvernerja provinc in tudi »Vrta domovinske flore«, kot se je ob ustanovitvi leta 1810 imenoval Botanični vrt, najstarejša kulturna, izobraževalna in znanstvena ustanova pri nas.

Toda najbolj pomembno je dejstvo, da je postala takrat slovenščina učni jezik v šolah.

Na Plečnikovem stebru /spomeniku Ilirskim provincam – postavljenim pred 80 leti na Trgu Francoske so vklesani Vodnikovi in Župančičevi verzi.

V steber je vzidan prah iz groba francoskega  vojaka, ki je v času Ilirskih provinc padel v boju z Avstrijci. Na njem sta tudi bronasta reljefa z obličjem Napoleona in ženskim obrazom Ilirije. A na vrhu Plčenikovega spomenika Ilirskim provincam je postavljen stari grb Slovenije.

Vse to takratno prepletanje kultur, vedenj in znanj, več kot zgovorno utrjuje misli o tem, da je medkulturni dialog edina prava pot k spravi sveta in duha.

Če si sposodimo Plečnikov steber kot metaforo lahko rečemo, da je tlakovana na pepelu (vojaka), na podobi (Napoleona-oblasti), podobi ideje (Ilirije) in znaku/grbu – znaku  identitete, kulture in tradicije matičnega naroda – Slovenije.

Praznovanje 200 letnice Ilirskih provinc je priložnost za soočenje dveh držav z delčkom skupne zgodovine in dveh narodov po dveh stoletjih njunega dotika.

Praznovanje je tudi priložnost za srečanje  dveh srednjeevropskih kultur,  ki jih združuje različnost. Pa tudi spoznanja, da se veliki vedno lahko kaj naučijo od manjših.