Preden se je leta 1919 v tej hiši (na Slomškovem trgu) začelo življenje pravega slovenskega poklicnega gledališča,  so se mariborski gledališčniki dobrih 130 let selili od hiše do hiše: prva gledališka hiša je leta 1785 pogorela, začasno so se preselili na grad, nato v zapuščeno cerkev, vmes dobili pravo gledališče, ki se je izza vogala Slovenske in Gledališke ulice kasneje razširilo na Slomškov trg in bilo vse do razpada Avstroogrske kulturno središče mariborskih Nemcev. Takrat slovenske predstave niso imele svojega prostora in so bile prepuščene gostilnam ter vrtovom, vse do dograditve Narodnega doma (1899), ko se je tam naselil slovenski program in ko je bilo ustanovljeno tudi Dramatično društvo.

A vendarle – zares se je začelo pred devetdesetimi leti in v hiši, ki je stala na tem mestu. Gledališče je takrat upravljal karizmatični Hinko Nučič. Med vajami za Tugomera 23. septembra 1919 je umrl Borštnik. Rasberger piše, da je Nučič jokal in ni mogel začeti z vajo. Ko so ga vprašali kaj se dogaja, je ansamblu povedal za Borštnikovo smrt. Pokopan je bil dva dni pred premiero ne da bi kdaj nastopil v Mariboru.

Ne samo v teatru – tako rekoč povsod zaznamujejo uspehe (in tudi padce) prav posamezniki. Od njihove širine, poguma, avtoritete, kredibilnosti  in znanja so (oziroma smo) odvisni tudi drugi. Lažje verujemo in spoštujemo.

Z njimi je manj inertnosti, nelagodja in stopicanja na mestu.

Z večjim veseljem hodimo gledati luč, ki jo prižigajo. Ko smo že pri luči: Rasberger tudi piše, da so bile vaje pod Nučičem enkrat prekinjene, ko je nekso na oder prinesel novico, da je na vogalu zagorela prva električna luč: »takrat smo v hiši vsi z režiserjem vred vajo prekinili in pohiteli ogledati si – ta čudež«, pravi.

Luč je v Mariborskem gledališču ugasnila med letom 1941 in 45, ko je okupator odpravil slovensko gledališče.

A niso čakali dlje kot do maja leta 1945, ko je tu že režiral legendarni Fran Žižek

Mariborsko gledališče so »gori postavljali« tudi Tržačani in drugi Primorci – od Elvire Kraljeve (prve dobitnice Borštnikovega prstana 1970), Justa Košute, Vala Bratine, Maria Šimenca…do Jožeta Babiča. Po požigu Narodnega doma v Trstu je prišel v Maribor Milan Skrbinšek, ki je pred tem v Trstu zrežiral celoten Cankarjev dramski opus. Zgodovinarji pravijo, da je s prihodom Primorcev v zgodnjih dvajsetih letih slovenščina šele postala tudi ulični jezik v »pol nemškem« Mariboru.

Mnogo imen je zaznamovalo prostor in čas skoraj stotih let mariborskega gledališča. (Miran Herzog, Branko Gombač (Ki je pri intervjujih vedno rekel: Ne bom vdihnil, da me ne boste rezali), Bojan Štih, Partljič, Tomaž Pandur, Vili Ravnjak, Samo Strelec, Roškar) da ne omenjamo Borštnikovega srečanja, ki je skoraj polstoletna festivalska eminenca.

Ste edini, ki pod svojo streho združujete dramo, opero in balet. S smelim programom, ki združuje tako klasiko in sodobne uprizoritvene principe postavljate trende, saj imate vizijo in skrbite za poslovno stabilnost.

To gledališče je od nekdaj predstavljalo tudi sožitje med profesionalnimi umetniki in naturščiki, saj ste znali v svojem okolju in zaledju poiskati najboljše – spomnimo se veliko legendo gledališča, blagovno znamko Maribora – Arnolda Tovornika ali sedaj upokojenega Petra Ternovška. Znate tudi izkoristiti vsak prostor te hiše – od malega odra, kjer je danes bife, do balkonske dvorane in kleti.

Kaj naj še rečem ob vsem tem? Izkoriščajte še naprej vse prostore naših (ne)strukturiranih  misli!

Ponujajte nam odgovore na dileme našega vsakdana.

Ustvarjajte nam dileme našega (ne)mirnega vsakdana.

Ustvarjajte nam iluzije, da poleg odra našega vsakdana, je tudi oder, ki pripada večnosti in ljudem, ki znajo/znate to večnost ustvarjati: igralcem, režiserjem, scenaristom, scenografom, lučkarjem, glasbenikom, maskerjem ….skratka vsem ki imajo dar, da presegajo pragmatičnost bivanja.

Bilo je mnogo srečanj, besed, načrtov, topline in stvarnih pogovorov. Tudi nostalgije. Zato ni čudno, da mi ta trenutek, ko obračunavam z obiskom Sarajeva, ostaja pred očmi današnja kava z Ademirjem. Kenovič je človek, ki ni le posnel prvenec Ovo malo duše, temveč tudi človek, ki  premore ogromno duše. In – kar je dandanes absolutno presežno – človek, ki mu uspeh te duše ni niti malo odvzel.

Se spomnite njegovega  (in Sidranovega) Kuduza? Melodrame o možu, ki je bil zmožen najhujšega dejanja iz strasti in hkrati največje nežnosti iz ljubezni? Še sedaj imam vsako sekvneco pred očmi…

Danes mi je pripovedoval o tem, da je film pokazal sodniku, ki je “Kuduza” spravil za zapahe.  “Plakao je kao djete”, mi je tiho govoril Ademir. “Kaj sem naredil, je menda  šepetal….Smo takrat, ko smo gledali ta film – in tudi sami brisali solze odhajajoč iz kina – razmišljali o teži zločina in kazni?

(Melo)drama je bila vedno glavna nosilka zgodb. Mestoma se mi zazdeva, da jih danes svet blišča in reciklaže ne najde več. In da so vse bolj silikonske.

Med predstavo Dušana Jovanoviča “Spovedi”, uprizorjeno v APT v Novem mestu  sem premišljevala, da sodobni surogati spovednice so tudi blogi, dnevniki, omizja, kamere….skratka vsa tista orodja, kjer iščemo sogovornika oziroma  svojega (imaginarnega) oblastnika – kot pravi Dolar v video prologu novomeških “Spovedi”, kjer  prestopniki in  kršitelji pričakovanega reda v kamero izpovedujejo svoje občutke krivde, medtem ko jih mi/gledalci opazujemo iz spovedniških boksov.

Tudi blog je način iskanja eha in način prebijanje tišine. Je pot do drugega – še posebej za tistega mislečega in pišočega, ki  nosi preveč molka v sebi in zaznava preveč praznine okrog sebe.

Bloge in  komentarje pišem že ogromno časa oziroma od takrat, ko sem pač morala v javnosti “potlačiti” videnja v prvi osebi ednine. So ne povsem odprta osebna zapažanja, poslovila, ocene kulturnih dogodkov, dvomov  in mojih počutji. Čeprav živim s službo od jutra do jutra, v njih ne pišem o tem kako naj bi v kobilarni  ponarejali  kartoteke konjev, kako so se v kešu plačevali skeni arhivov, zakaj se moji mejli objavljajo v tisku, kaj  mi (ne)umnega izvrže kakšna revanšistična ovadba ali pa kaj meni cerkev o blejskem sporazumu. Tudi na facebooku zapiram vrata pred službenimi odnosi.

Zato sem se danes, ko me je novinarka vprašala, kako bom komentirala nejevoljo  predsednika programskega sveta rtv Slovenija  glede mojih blogov prijela za glavo vedoč, da je nekomu moja glava odveč. Špecanje  spletnega zapisa in klicanje na pomoč predsednika vlade pa je nebogljeno  postavljanje nagobčnika svobodi izražanja.