Category Archives: Majda

Zaresni klepet – Majda Širca in Spomenka Hribar

Dodano dne
8

Majda Širca in Spomenka Hribar v četrtek, 18. septembra, ob 18.uri v Domu krajanov Dravlje, Draveljska ulica 44 v Ljubljani.

Majda Širca, kandidatka v volilni enoti 3, okraj 9 in Spomenka Hribar, dr. sociologije, ostra kritičarka družbenih razmer in hkrati topla sogovornica bosta v odprtem pogovoru spregovorili o tem, zakaj so Zares potrebne sprememebe.

Ob tej priložnosti bo Majda Širca predstavila projekcijo fotografij, ki jih je posnela v okraju kjer kandidira. Z njimi poskuša ujeti vsakdanjemu pogledu nevidne poglede in izostriti razlike, ki jih razvoj manj ali bolj zadovoljivo vnaša v naše okolje.

Moč in nemoč podob

Dodano dne
2

Danes je bil en tak mračen dan. Telefoni znancev so »potrkavali« kot cerkveni zvonovi, češ, da v mojem in njihovem okraju nikjer ne visim, in da je skrajni čas, da volivcem skuham kakšen golaž.
Da imajo v Kosezah, Podutiku, Dravljah in sploh v zgornji Šiški dost jumbo fantov rdeče, modre in še kakšne barve in naj se že neham hecat s to svojo odsotnostjo.
»A niso bolj potrebne denarja odkrite strehe po ptujskem, kot stene z mojo sliko po ljubljanskem?« sem se vadila, a hkrati ne čisto verjela, da nimajo prav.

Ne več povsem mirna, sem nadaljevala s slikanjem zvonikov cerkva in opuščenih fabriških stolpičev v mojem volilnem okolišu. Že dlje časa iščem prave poglede in primerne povečave, da bi jih zbrala v foto-album in ga v četrtek, 18. septembra predstavila javnosti, kamor sem povabila tudi Spomenko Hribar.

S fotoaparatom iščem prostore razlik, detajlov in blow-upov predmestnega prostora. Opažam, da je to okolje prepolno anahronizmov, značilnih za vas, ki se bolj ali manj organsko spreminja v spalno, industrijsko in trgovsko naselje.
V kader mi padajo kozolci, ki jih v drugem planu dopolnjuje novodobna arhitektura.
Naletim na krave, za katerimi se odpira “hajtek” naselje.
Kristusovo razpelo odkriva za seboj čebelnjakast spalni blok.
Cerkveni zvonik se spaja s pokvečenimi strehami.

Med fotografiranjem se mi dogajajo presenečenja. Danes – med tistimi, zgoraj omenjenimi pritrkavanji telefonov – srečam prav prijetnega duhovnika v Draveljski cerkvi. Primorec – seveda, prav nič vsiljiv a ne pretirano zadržan, načitan. Dobim njegovo knjigo. Beseda, dve, fajn.
Uf, težje je bilo zadnjič v Litostroju. Jaz prav veselo škljocam, sonce pa to…, sploh pa mir…, pa še rampa je bila odprta. Pa pride varnostnik, tak ves nobel, s prav finimi sončnimi očali, sem ga takoj pogruntala, da ima čas in veselje na delu.
»Kaj pa je tukaj zanimivega, za vas, gospa….zakaj vi to tukaj slikate, a bi kakšen dokument…« pa smo bili tam.
Ne bo šlo to na en, dva tri, si rečem in me že zvija pogled na uro.

Kajti on lepo z mojo osebno v kučico in traja in traja…Ko pa pride v taki drži, kot bi jo morda želeli imeli kriminalisti ob preiskavi finskih poslov, vidim, da bo moj plan za tisti dan šel po logiki prevrnjenih domin.
»Bova kar počakala direktorja«, sporoči skrbna vestalka litostrojskih hal, ki se jih seveda spominjam le iz arhivskih filmov, ko se je po njihovem skeletu sprehajal še maršal Tito.

Direktor se pripelje z aktovko, papirji letijo od njega, več kot prestrašen je možakar, ker misli, da sem novinarka, ki že spet ničesar ne razume. Odkrije mi žalostno zgodbo moči kapitala – teren ni kar tako danes v Ljubljani – in prav je, da mi je fotka prinesla pogled, ki tiči za njo.

Ja, kje sem začela? Z mojimi volilnimi plakati, ki jih nikjer ni in prijatelji, ki pravijo, da brez podobe ni zmage.
Jaz pa podobe delam, sama pa podobe nočem.
Res nočem?
Ker nisem prepričana, se grem iskat. In se ne najdem. Iz smetnjakov in kant, stebrov in dreves, jumbotov in city lučk visi kapital, in vsi kot je treba oziroma večinoma kot ni treba.

Sem kar šla domov in se obesila na ta splet. Še prej prečekirala fotke in si rekla, da niso slabe.
Golaž sem skenslala, sem pa zato spekla kruh. Jutri ga nesem na pokušino.

Morricone s polno duše

Dodano dne
Reply

Frka. Dan je bil malo žalosten in vedela sem, da bo še bolj, če bo Morricone privlekel na plan šlagerje, ki so kriza za dušo. Potem bi bila moja kriza še večja in ne bi več jamčila zase.

A glej ga! Začel je z dolgo mistično kantato za flavto, orkester in zbor, ki naj bi se izvajala v katedrali, v kateri naj bi bili inštrumenti razporejeni po treh ladjah.

Namesto, da bi padla v glasbo, sem skoraj padla iz stola. Subtilnost zvokov, glasbenih tišin mestoma povsem potuhnjenih tonov, je brutalno uničeval ropot, klepet in smeh izza zida v Križankah. Tako moteče, da so se glasbeniki vznemirjeno ozirali naokrog. Organizator, ki je znal zaračunati 80 evrov za glasen stol,  ni zmogel enega redarja, da bi si Križanke  pridobile tistega nekaj miru, ki ga je  katedralah na pretek. Konec koncev je bila to prva Morriconejeva izvedba kantate, ki jo je pisal skoraj leto dni.

Z genialnim naslovom: Praznina polne duše.

Prav za moj dan – no ja, dneve – ko je vse bolj prazno. A paradoks naslova je v tem da imenuje praznino v duši, ki je polna.

Rimski orkester pod Morriconijevo taktirko je seveda nadaljeval s filmsko muziko. A ne s pričakovanim venčkom the best of the best. Hvala bogu, ker – kot rečeno – bi bilo nevarno za oči in bi bilo prepoceni za uho. Zanimivo, da je začel z glasbo iz filma Gilla Pontecorva, ki je v petdesetih snemal na slovenski obali Veliko sinjo cesto z Yvesom Montandom in Alido Vali. Pontecorvo mi je pripovedoval, da je med snemanjem nenehno na skrito uhajala v Pulj, ker je tam živela njena sestra. Skrivoma pa zato, ker je zanikala svoje YU poreklo.

Tema iz filma Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja je bila izbrana previdno.

Čakala sem tisto, zaradi katere se mi lomi srce vsakič, ko jo povežem s sliko.

Naj izdam, da gre za eno mojih najljubših filmskih sekvenc, ki me vedno na novo zvije. Dovolj, če jo vidim v svojih mislih. In vidim jo natančno: De Niro povabi svojo nikoli dosegljivo in življenjsko  želeno Deborah (Elizabeth McGovern) v hotel Excelsior (vedno grem tja, ko sem na Lidu), kjer sta le ona dva in orkester. Čebljata ob oknu, ki ujema morje s pomolom, vse je kristalno in belo, vključno z  njeno obleko. Orkester zaigra (ekstenzivno Deborah temo), De Niro jo povabi na plesišče, nežno plešeta, muzika ubija.

V naslednji sekvenci ubija De Niro z usodno napako, ko  kasneje pred hotelom v mivki dobesedno naskoči tako želeno žensko in uniči vso krhkost želje, ki jo je gradil pod žlahtno morriconejevo temo na plesišču.

Bela obleka se strga.

Praznina polne duše se je De Niru potem dogajala vse do zadetih poznih let. Spodletelo jima je le meso.

Morricone je – sicer že izmučen – a vendarle pripravljen, vozil naprej preko De Palme (Žrtve vojne), Almodovarja (Zaveži me!), Tornatoreja (Cinema Paradiso, Malena) do Misije Rolanda Joffeja. Toda tudi tema iz filma Misija ni bila eksploatirana v tistem delu, ki je najbolj rastoč, herojski  in pompozen. Izbral je subtilnejši in manj ušesu znan motiv, kar je večeru dalo potrebno dostojanstvo.

Morriconijevo glasbo imam seveda rada. Nanj sicer nimam najboljših spominov, ker je bil na najinem pogovoru pred leti nekoliko nejevoljen. Jasno, intervju sva imela v zgodnjih jutranjih urah deževnega dne in tik pred njegovim odhodom iz Benetk. Zraven je bila njegova soproga, ki ni odmaknila ne pogleda in ne ušesa od njega. Predvsem pa je štela minute, ki mu jih je odredila.

Jaz pa bi rada namesto minut imela ure!