Predvolilni programi prihajajočih koalicijskih političnih strank na področju kulture so bili dokaj bledi in bedni. O njih sem v preteklosti večkrat govorila in upala, da bo to zaskrbelo še koga drugega. Najbrž je prav  upanje, da ne bomo deležni koalicije, ki se je spletla na način kot se je, kot tudi upanje, da bodo za kulturo vedno zastavili glas  sami kulturniki –  puščalo pot prostemu toku dogajanja, ki ga je končno spotaknila  peticija evropske prestolnice kulture proti ukinitvi oziroma krčenju ministrskega resorja za kulturo. Nedvomno je to najbolj naravni in verodostojni projekt EPK-ja.

Dokaj konsezualno razvite zgodbe o t.i. vitki vladi, ki bi imela manj ministrstev kot jih je sedaj, so bile pred volitvami sprejete brez večjih pomislekov kaj šele analiz. Večina je kimala oženju ministrskih resorjev saj je vitkost napeljevala  k všečnemu špar programu in  k “razumevajočemu” kaznovanju, kjer so se razlogi  za (ne)obvladovanje javnih financ poenostavljeno enačili s številom funkcionarjev ne pa z njihovo učinkovitostjo. Malokdo je pogledal čez planke in preverjal položaj ministrstev za kulturo v drugih evropskih državah kjer kultura večinoma ohranja avtonomen status, največkrat kombiniran zgolj z mediji ali skrbstvom za mladino.

Toda gre res za shujševalno dieto, če za neko področje prevzame nekdo, ki o njemu ne ve kaj dosti, če zanj nima strokovnega vedenja, emocionalne zavezanosti in potrebne strasti? Bo npr. kultura bolje zastopana, če ji načeluje nekdo, ki je specialist za vrtce? Bo izobraževanje bolje videno in vodeno, če ga politično usmerja nekdo, ki je blizu ljubiteljski kulturi? Bo znanost imela večjo težo, če jo zastopa nekdo, ki se spozna na šolsko prehrano? Bo informacijska družba bolj suverena, če jo vodi nekdo, ki je doma na področju hrambe rokopisov? Bo šport bolje razumljen, če nad njim bdi nekdo, ki  prisega predvsem na kulturo duha?

Res je, vsa ta prizadevanja po vitkosti bodo proizvedla anoreksijo. Predvsem pa nekredibilnost področji, ki v veliki meri potrebujejo tudi simbolno identifikacijo.

Stvarnost je banalna in vam jo lahko serviram iz izkušene roke: za obvladovanje – ne nujno tudi obvladanje – vseh problemov na področju kulture je bilo zame 24h pretesnih. Če ti je površnost in ignoranca  tuja, če  je temeljitost in odgovornost nuja, če ti je teamskost načelo in dialoškost pravilo, potem je delo ministra/ministrice  nujno celostno, vseobsegajoče in izčrpno. Team je seveda v pomoč, a odgovornost ni nikoli povsem njegova.

Pozivi o ukinitvi ministrstva za kulturo, ki so včasih prihajali tudi iz ust liberalcev, češ, da se kultura itak pretaka po žilah vseh resorjev, so zagotovo skrajno  bedni. Še bolj bedno je dejstvo, da prihajajoča oblast  kulturo razume kot prvo popolnoma pogrešljivo žrtev  dietne politike. Kdo bo dejansko shiral v španoviji kulture, šolstva, visokega šolstva, znanosti, športa, informacijske družbe, če se dejansko realizira kratkovidna politika napovedane koalicijske druščine, ki se ji po novem reče gasilci za izhod iz krize!?  Zagotovo kultura, ki je za špar program najbolj prikladna! Večjo simbolno težo bodo imeli celo Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki so – po mojem videnju (in tudi po predlogu Pozitivne Slovenije) samoumevni del kulturne in zunanje politike.

V tem kontekstu se bo po proračunu ministrstva za kulturo, ki je bil v tem mandatu – navkljub ekonomski krizi – najvišji po osamosvojitvi zagotovo lahko le kolcalo.

Sicer pa: preberite včeraj parafirano koalicijsko pogodbo s področja kulture! Poleg občih načel, ki povzdigujejo kulturo, so predvideni tudi povsem konkretni koraki. Npr. ureditev spominskih znamenj žrtvam vojnih in povojnih pobojev. Da ne govorim o predlogih, ki so že zakonsko veljavni, a jih kar pet strank (!) ne pozna in jih izumlja na novo.

Sploh pa je smešno, da  prihajajoča koalicija, ki se  zavzema za brisanje kulture (Kultura raus!), v koalicijsko pogodbo zapiše nekaj, kar – s poganjanjem kulturnega resorja v mrežo drugih – pohodi prej preden izreče:
»Zavzemali se bomo za priznanje posebnega družbenega statusa kulture, ker je nosilka nacionalnega interesa in vrednot ter smiselna pot posameznikovega in narodnega samouresničevanja in ustvarjanja. Kultura ima v slovenski zgodovini izjemen nacionalno afirmativen in ohranitveni pomen, ki je rasel iz jezika, se aktivno politično povzpel v taborskem gibanju in se obdržal do slovenske osamosvojitve v samostojno državo. Temelji za slovensko državo so tako zgodovinsko postavljeni na slovensko kulturo«

Tako je na vprašanje zdravnika, ali je duševno bolan, odgovoril skladatelj Marij Kogoj, ko je  bil leta 1932 hospitaliziran v bolnišnico za duševne bolezni. Senca okrog tega, ali je opera Črne maske nastala v odtisu njegovih duševnih težav je nekje ostala še danes, čeprav je bila opera napisana skoraj deset let potem, ko je Josip Vidmar izdal prevod drame Leonida Andrejeva. Kogoja so takrat namreč angažirali, da napiše scensko glasbo za Andrejevo dramo, skladatelja pa je igra tako pritegnila, da je začela nastajati opera, ki je bila zaradi zahtevnosti izvedena šele leta 1929. Zanimivo je, da se je občinstvo na uprizorjeno opero odzvalo dokaj hladno. Še več: začele so krožiti podmene, da je skladatelj nor.

To, kar bo nedvomno odpirala nova, epekajevska uprizoritev Črnih mask je zame – in verjamem, da tudi  za slovenski prostor -  še posebej  izzivalno: kdo je »čez normalno«? Avtor ali prostor okrog njega?

Hladen odziv občinstva na takratne Črne maske (1929) velja razumeti predvsem kot šok ob novem slogu in ob soočenju z  ekspresivno skladbo, polno simbolizma, psiholoških enigm…, skratka šlo je nedvomno za soočenje z drugačnim. Šele po neuspehu krstne izvedbe se je začelo Kogojevo osebnostno propadanje, ki je kulminiralo leta 1932 z izbruhom duševne bolezni in hospitalizacije. »Črne maske so plod povsem prisebnega skladatelja, ki pa je kopal globlje v človeško dušo – pač v skladu s stoletjem, ki so ga že povsem na začetku močno zaznamovale Freudove raziskave o skrivnostih človeške psihe in posledično opere o človeški histeriji (Straussovi Saloma in Elektra)«.  (http://www.sigic.si/odzven/demitologizacija-kogojevih-crnih-mask).

Nedvomno se je Kogoj »našel« v omenjeni drami, saj je bilo njegovo življenje polno črnih lis in vprašajev s skritimi odgovori pod masko. Kdo je njegova  prava mati? Kaj pomeni odsotnost identifikacije z iluzijo staršev: oče mu je zgodaj umrl, mati je kmalu odšla   (»Lorenzo:Ali ti je mati povedala, čigav sin si?«), menda se kasneje pompozno za sekundo vrnila, odraščal je (v Kanalu)  kot sirota, se vpel v slovensko pomlad, ki jo takratni  prostor itak ni znal vzeti za svojo (Grum, Podbevšek, Pilon, Černigoj, Stepančič…)

Skratka, z velikim pričakovanjem grem na današnjo uprizoritev Črnih mask, ker nedvomno ponuja možnosti soočanja z večno prisotno temo slovenstva in umetnosti na sploh: »Kdo je tu nor? Tisti, ki zna prodirati dlje in širše od ograj in robov in vidi v dušo, ne le v obraz?«

Zaradi teh in drugih izzivov nisem niti trenila z očesom, ko je ekipa z Urošem Lajovicem na čelu prišla na ministrstvo za kulturo in ponudila možnost uprizoritve Črnih mask. Miže smo si dahnili:da!

Vztrajno in z izrazito nestrpnim, mestoma tudi sovražnim govorom  režiser Mitja Okorn v tako rekoč vsaki izjavi širi neresnice glede vloge ministrice za kulturo pri sofinanciranju njegovega filmskega projekta Član (in ne uspešnice Pisma.Sv. Nikolaju!), ki naj bi ga pred leti predložil Filmskemu skladu. Mitja Okorn javnosti sporoča, da sem ga zavrnila, kar seveda niti malo ne ustreza dejstvom. Prvič zato, ker ministrstvo ne odloča o filmskem programu, temveč o njem povsem suvereno odloča SFC (prej Filmski sklad RS) s svojimi ocenjevalnimi komisijami, Nadzornim svetom in upravo. Vse odgovore o tem zakaj takratni Filmski sklad ni podprl njegovega projekta Član velja poiskati pri njih, saj so recenzije branih scenarijev zagotovo javne. Tudi ni dobro, da se ocene njegovega takratnega scenarija odvijajo v krogu  »šank« pripovedovalcev, češ, dobro, da je bil takrat zavrnjen slab film, ker sicer ne bi nikoli nastal dober film (Pisma Sv. Nikolaju).

Res sicer je, da se je močan krog oboževalcev in podpornikov Mitje Okorna pred leti obračal name z zahtevo, da se omenjeni film sofinancira in tudi vpliva na okorelost Filmskega sklada, ki naj bi režiserju ne dajal jasnih odgovorov. Te pritiske in prošnje sem kot ministrica posredovala odgovornim z željo, da se omenjenemu projektu posveti še posebej pozorno, kajti ni na ministru, da oblikuje nacionalni filmski program, temveč na ustanovi, ki je za to pristojna. Res tudi je, da je bilo v mojem mandatu to tako rekoč edino energično in nedvoumno lobiranje za pridobitev državnih subvencij za film. Ostali so očitno vedeli, da minister ne deli filmov, še posebej pa to, da sem kot ministrica vedno spoštovala odločitve tistih, ki so bili za njih odgovorni, ne glede na to, ali so bili po mojem okusu ali ne.

Vsekakor pa me izjemno veseli uspeh prijaznega,dopadljivega in vešče zrežiranega filma, ki je nastal s pomočjo privatne poljske televizije. Upam, da bo tovrstne korake  prevzel tudi slovenski prostor – konec koncev nov zakon o slovenskem filmskem centru komercialne televizije zavezuje k deležu za filmsko umetnost.