Obglavljeni SFC

Kar nekaj arogance in nedoslednosti vidim v mahinacijah okrog (ne)imenovanja direktorja Slovenskega filmskega centra. Govorim o postopkih, montiranem medijskem (pred)vzdušju in o skrivalnicah, ne pa ad personam. Pika na i pa je današnje sporočilo iz seje vlade, kjer je bil zavrnjen kandidat, ki so ga večinsko podprli člani  sveta agencije in skoraj vsa filmska društva. Ampak zavrnjen je bil tudi kot vršilec dolžnosti, čeprav ga je tudi kot vršilca dolžnosti predlagal svet SFC, ki je za ministra najbolj merodajni, tako rekoč obvezujoči  – tudi v etičnem smislu – predlagatelj.

Pustimo to, da je svet potem, ko so se začele vrteti inštalirane zgodbe o domnevnih napakah direktorja, naredil korak nazaj in se zadovoljil s statusom vršilca dolžnosti. A recimo, da se je svet ustrašil obglavljenega, blokiranega in impotentnega SFC, ki je z današnjem dnem dejansko izgubil izvršilno pravnomočnost.

A poglejmo drugo perverznost. Minister je člane sveta sedaj povabil na pogovor – oh, post festum! – da bi jih povprašal, naj mu predlagajo novo ime. Potem, ko jih je oklofutal in jim posredno dejal, da so črke na papirju in da mu ni mar koga in kakšno stališče zastopajo, jih meni nagovoriti, da  prevzamejo odgovornost za kolobocijo, ki jo je pravzaprav povzročilo ministrstvo. Da postanejo njegovi kolaboranti, torej. Tu velja povedati tudi sledeče: ne poznam papirja tako imenovane notranje revizije MK, ki naj bi bremenila dosedanje delo direktorja. A sodeč po medijskih tendencioznih poročanjih, gre za očitke, ki sploh niso v neskladju z zakonom o SFC. Zakon namreč določa, da ima direktor možnost določenih lastnih odločitev (tudi glede višine sofinanciranja) in to bi novinarji oziroma novinarke, ki so tik pred zdajci to razumeli kot kršitev, lahko vsaj poklikali, če ne že kaj več o temu vedeli. V prispevku v Odmevih so celo klicali na pomoč Računsko sodišče, ki je takoj naredilo lok med stanjem nekoč in danes. Ampak nekoč, do leta 2009,  je bil tam res kažin – kot posledica kadrovsko popolnoma neprimernih političnih odločitev –  za katerega sanacijo je bilo potrebno skoraj štiri leta. Da ne govorim o tendenci Računskega sodišča, ki je – neposvečeno v prakso po svetu in v logično avtonomijo filmskega miljeja – želelo (zahtevalo), da se filmski center vrne na Ministrstvo za kulturo. Kaj vem, če še danes ne mislijo tako.

Interne revizije na Ministrstvu za kulturo izvaja tam zaposlena revizorka, ki primer predhodno planira, ga več časa spremlja, obdeluje in na koncu odda ministru. Kot berem, tokratno revizijsko poročilo ni podpisano.

Ne poznam morebitnih drugih podrobnosti tega primera, a v kolikor gledam od daleč, se lahko upravičeno čudim vsem tem nenavadnim korakom, ki jih na MK sploh ne pojasnjujejo. Zato lahko le sklepam, da gre za politično obglavljanje. In take manevre žal poznamo iz preteklosti. Če imajo drugega kandidata/kandidatko naj pač to odkrito povedo, pošljejo domov sedanje svetnike in svetnice  in nastavijo take, ki bodo podprli njihovo ime. Nespodobno, neprimerno, vulgarno, politično amoralno, pa še kaj – a vsaj  brez rokavic. In s tveganjem vojne, upam.

Ampak ključna zgodba je drugje. In tu bi veljalo postaviti pod vprašaj koga drugega, ne pa direktorja. Namreč tiste, ki so dopustili, da se finančna sredstva za film obračajo v obratni smeri kot je bilo načrtovano pred nekaj leti. Postopno zviševanje se je namreč v zadnjih petih letih obrnilo v postopno zmanjševanje. Po mojem videnju v minus 50%. In v takem stanju bo malo junakov, ki bodo znali vzdrževati vzpostavljeno konsolidacijo.

Moj odziv

Mitja Okorn v Objektivu: »Hvala za vse zavrnitve, sicer danes ne bi bil tam, kjer sem!«

Bi ponovno zamahnila z roko, a vendarle, ko se izjave Mitja Okorna na račun moje vloge pri njegovih filmskih projektih v času, ko sem bila ministrica za kulturo, kar naprej ponavljajo, obstaja  nevarnost, da tudi obstanejo.

Mitja Okorn, ki sicer snema uspešne in široko gledljive filme v državi z veliko obrtno in kreativno tradicijo – in mu za prodornost velja čestitati –  se v sobotnem Objektivu zahvaljuje vsem, ki mu v Sloveniji niso dali finančnih sredstev in možnosti za snemanje z državno pomočjo, saj je zaradi tega odšel v tujino in tam tudi uspel. Navaja, da je bil v preteklosti v primeru zavrnitve njegovega scenarija za film Član jezen, ker je bil izmed vseh prijavljenih prav njegov projekt najboljši. Ampak, nadaljuje, ker v Sloveniji ni važna kakovost, temveč kdo koga pozna in kdo bo s kom opral več denarja, so projekte vedno dobivali drugi namesto, da bi jih on. In za to krivi vse, ki so v tistem obdobju imeli stik s filmom.

V času, ko  je Komisija za odobritev filmskih projektov na Slovenskem filmskem centru zavrnila njegov scenarij za film Član, na enem razpisu ga je njegov producent oddal prepozno,  je na Ministrstvo za kulturo prihajalo precej pritiskov, tudi s strani Okorna, da bi odločitev spremenili. Bolj kot smo razlagali, da je Slovenski filmski center pri svojih odločitvah popolnoma avtonomen, da se drži predpisov in da minister/ministrica ali državni sekretar na te odločitve ne vplivajo, bolj so se lobiranja množila.  V luči podpore mladega in samozavestnega režiserja sem vseeno preverjala možnosti podpore filmu. A  so člani komisije in ostali vztrajali na svojem in tudi dodali, da je scenarij slab.. In pika. Do projekta so bili zadržani tudi na osnovi dejstva, da je režiser pričakoval zanj toliko državne pomoči kolikor jo je SFC imel za celoletno filmsko produkcijo.

Mitja Okorn je kasneje navajal kopico mojih izjav, ki jih nisem nikoli izrekla. Imaginacija pač. Z namenom, najbrž. Razumem jih pač kot način utrjevanja neke lastne  podobe in vzpostavljanje zgodbe o dobrih in zlih, kjer so dobri tisti, ki ga povabijo na klepet (npr. minister Žiga Turk) ali tisti, ki mu priskrbijo denar (kot npr. Igor  Prodnik), če povzamem njegove navedbe v medijih. Da  podcenjujoča mnenja o slovenskih filmskih avtorjih niti ne omenjam.

A vendarle je potrebno poudariti, nekaj, kar je deležno splošnega spregleda: Slovenski filmski sklad je bil ustanovljen zato, da o filmskem programu, o tem kateri filmi se snemajo, promovirajo in razvijajo ne odloča politika, temveč stroka. Primerov, ko je bilo – kljub avtonomnosti sklada drugače, je bilo v zgodovini kulturne politike kar nekaj, a se niso prav nič dobro končali. Zato sem vedno trdila (in v tem smislu tudi utrdila filmsko zakonodajo), da gre  taka praksa na smetišče zgodovine. Mitja Okorn  je pač vztrajal na njej.

Seveda pa  Slovenija s svojima dvema milijonoma prebivalcev, šibko produkcijo,  bistveno manjšo tradicijo, obrtno skrhanostjo in predvsem z odsotnostjo privatnih investicij ni primerljiva z 20 milijonsko državo z briljantno filmsko in drugo umetniško prakso, kjer je  Okornu uspelo, sploh pa s pomočjo privatnega kapitala. Pri oceni svojega dela in dela njegovih kolegov doma bi veljal pač nekoliko širši in kontekstualni pogled.

Predpremiera dokumentarnega filma Ženska

Slovenska Kinoteka, torek, 13.10.2015 ob 15.30h
 http://www.cityofwomen.org/sl/content/2015/projekt/zenska
https://www.facebook.com/majda.sirca

ŽENSKA

Dokumentarni film, 50′

Ženska je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru, v katerem so predstavljeni ključni  dogodki, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti.

Film zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja, obravnava  položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori  o kontracepciji, menstruaciji, nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski  pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem.

Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni. A na tej poti ni bilo nič dano, ampak veliko trdo pridobljeno. (Majda Širca)

Scenarij in režija: Majda Širca; Sodelujejo: dr. Milica Antić Gaber, Ana Cergol Paradiž, Irena Destovnik, dr. Mirjam Hladnik Milharčič, dr. Vesna Leskošek, dr. Irena Selišnik, Ivanka Skamen, dr. Svetlana Slapšak, dr. Gorazd Stariha, akademkinja Alenka Šelih, dr. Marta Verginella, dr. Nina Vodopivec, dr. Peter Vodopivec, dr. Sabina Žnidaršič, Metka Majer; Snemalec: Jurij Nemec; Asistent snemalca; Jurij Frleta; Tonska tehnika: Nikola Klavžar, Samo Kozlevčar; Osvetljevalca: Janez Belič, Vito Borenović; Montaža: Zlatjan Čučkov; Kolorist: Matej Pevec; Kreativni grafični oblikovalec: Živko Ratković; Grafične opremljevalke: Alenka Martinčič, Breda Bras, Karina Kunej; Avtorska glasba in glasbena oprema: Borja Močnik; Zvokovna obdelava: Marijan Drobnič; Producent projekta: Denis Miklavčič; Tajnica režije: Tina Djilas; Producenta: Jaka Hemler, Tanja Prinčič; V.d. urednika: Andraž Pöschl; V.d. odgovorne urednice: dr. Ljerka Bizilj; Produkcija: Radiotelevizija Slovenija.

Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Slovenska kinoteka, RTV Slovenija.

Vstop prost.

Datum in čas dogodka:

13/10/15 15:30 – 16:20

Kraj dogodka:

Slovenska kinoteka

Predpremiera dokumentarnega filma Ženska
Kinoteka, torek 13.10, 2015 ob 15.30 h
Mesto Žensk & TV Slovenija & Kinoteka
http://www.cityofwomen.org/sl/content/2015/projekt/zenska