Cankarjev dom, 17.02 2010

Zdi se, da je razstava s pomenljivim naslovom »Tradicija med svetom in svetim« prišla kot mana, kot svetloba, ki zasveti znotraj vse preveè vase zaprtega in v sebe obrnjenega slovenskega kulturnega in družbenega prostora. V èasu, ko se kulturo praznuje z vprašanji ali je Slovenija od osamosvojitve dalje za kulturo sploh kaj (ali dovolj) naredila, ali spoštuje umetnika in ali ga duši je prav, da zasveti svetost ustvarjenega – umetnine torej, v kateri se skriva odgovor na tezo, izreèeno v teh prostorih ob kulturnem prazniku: namreè, da je mesto umetnika vedno na strani svobode.

Drugaèe seveda ne more biti.
A svoboda ni le stvar osebnega preprièanja. Ko jo gledamo v luèi zgodovinskih in družbenih danosti je potrebno povedati, da je tudi v umetnosti vedno nekaj NEsvobodnega in determiniranega. Da je umetnost izraz, odsev – lahko tudi napoved – družbenih premikov nekega naroda.

Naravnost pedagoški primer tega dejstva – kot tudi tolmaèenja vèasih papirnato razumljenega medkulturnega dialoga – je prav ta razstava.

Poglejmo en primer: »Haèkarji« so izvorno armenski križi na kamnu, ki so služili kot nagrobniki, znamenja in tudi kot èarobni predmeti. V armenski tradiciji so haèkarji drugaèni kot upodobitve križev v zahodni umetnosti, kjer je križ predstavljen predvsem kot orodje kaznovanja (na križu Kristus trpi, da bi odrešil èloveštvo). Armenski haèkarji ne poudarjajo kalvarije temveè predstavljajo nebeški znak, sadež spoznanja, obljubo nesmrtnosti…. ne upodabljajo v zahodnem kršèanstvu znanih bohotnih upodobitev dogajanj »s, na, pod, ob in nad« križem, temveè stilizirajo ornamentiko, grozdje, ptice,sadeže…
Pomembno je vedeti in videti tudi druge kulture, ker potem postane vpogled v zgodovino umetnosti (in družbe) naravnost uèbenik sveta. Sploh pa je pomembno spoznati tiste kulture, ki so ostale – tudi v 21.stoletju – oddaljene in površno prepoznane. V tem smislu je projekt CD, da celostno (festivalsko) predstavlja neznane (manj znane) kulture dobra in smela programska odloèitev.
Poglejmo: smo si tako daleè in na nek naèin tako blizu: Armenija in Slovenija kot državi praznujeta podobni rojstni dan in obe državi svojo »bit«, da ne reèem identiteto, utemeljujeta na kulturi.

Armenska kultura je ob dejstvu, da je bila to prva država na svetu, ki je za državno vero sprejela kršèanstvo, zaradi tradicije, zgodovinskih kalvarij in zaradi njenega težavnega geografskega položaja vpeta v drugaène kode kot marsikatera druga država na svetu.

Bog jim je veèkrat obrnil hrbet – tudi ob genocidu v 19. stol. in zaèetku 20. stol., ko je krvavelo veè kot milijon žrtev – a vendarle, danes Armenci cerkev zapušèajo zadenjsko, saj se jim zdi Bogu obrniti hrbet nevljudno.

Armenska umetnost je v marsièem dokaz za trdoživost in neuklonljivost ljudstva, ki so se mu meje tekom zgodovine pogubno spreminjale. Kultura, kot je predstavljena na tej razstavi in kot bo videna na festivalu in dogajanju, ki bo trajalo tja do konca leta, je resnièno sveta. Svetla. Sijajna. Svetovna.

Leta nazaj sem v Berlinu videla »Sence bližnjih prednikov« Sergeja Paradjanova.

Bilo je tako, kot da bi padel meteorit èiste poezije v urban, razvajen in nièesar veè èuteè zahodni svet. Tistemu takratnemu obèutku, ki je bolel in hkrati topil dušo, bi danes rekli nujnost medkulturnega dialoga.

Toda le, èe ta dialog pomeni spoznavanje strasti in resnice.

Res je, spoznavanje drugega in drugaènega pomeni oplajanje in širjenje zavesti. Slovenkam in Slovencem širina manjka. S tem mnogokrat tudi toleranca, sposobnost razumevanja in dopušèanja.

Vrba, 8.2.2010

V umetnosti je redko kaj dobesednega. K realnosti nas umetnost napeljuje z metaforami, zrcalnimi podobami in z iluzijami.

Ko je Prešeren z vso mehkobo Vrbo naslavljal s »srečno….drago….domačo« vasjo je obujal hrepenenje, ki ga poznamo vsi, četudi nam je domači dom še tako blizu.

»O Vrba….« je prispodoba, ki korenini v izgubi »raja« nedolžnega otroštva. Ne nujno srečnega – a vendarle rajskega!

Kot je rajska vsaka mladost. Mladost, ki še ne pozna pasti, kletk, vrvi, padcev in vzponov življenja, ki pride potem, ko tega »raja« ni več.

Zato se vsi vedno radi vračamo v »drago vas domačo« – na začetek – četudi v resnici ne bi bili v njej več zmožni živeti.

Hrepenenje je zgolj druga beseda za obžalovanje – obžalovanje dejstva, da smo izgubili primarnost, otroškost, neobremenjenost…, ki se nam kasneje, ko vsega tega ni več, vrača z vonjem po travnikih naše mladosti, s slikami po cerkvici na hribu in s toploto peči, ki so jo nudili dom, družina, domačija.

Idealiziranje minulega – preteklosti – ima več obrazov. Tako danes berem, da je velika večina ustvarjalcev po osamosvojitvi ostala na ravni »kulturniškega proletarjata« in ima v »sveti demokraciji« manj možnosti kot jih je imela v socializmu. »Smo se za to trudili in borili?« se danes kdo sprašuje.

Malo razlogov je, da se z nostalgijo oklepamo te preteklosti, ki daleč od tega, da bi bila idealna!

Tudi ni razlogov, da jo demoniziramo, ker tudi današnji čas, sploh pa po svetovnem zlomu objestnega trga (ko se je izvotlil kredo tržne ekonomije), ni rožnat in potrebuje novih konceptov.

Tudi ni razlogov za vztrajanje na napačni podmeni npr., da ne spoštujemo knjige, ker naj bi bilo zanjo manj denarja kot kdaj koli prej. Ni ga dovolj – nedvomno drži – a mantra o zmanjšanih sredstvih za literaturo je zmotna, saj v resnici pomoči rastejo. Rastejo pa tudi potrebe in širijo se zahteve.

A hkrati ima prav tisti, ki pravi, da ni prav, da od knjige živi nekaj tisoč tistih, ki jih tiskajo, prodajajo, izposojajo, ne more pa živeti tisti, ki jih pišejo.

Neizmerno nezadovoljstvo nima fokusa in se drobi na vse konce: »naboj je velik, ni pa preboja«.

Nezadovoljstvo lahko rodi premike, mogoče celo preboj. Že zgolj diskusija koristi. Te v zadnjih letih ni bilo prav veliko, ker ni bila zaželena.

Zato se danes – in ne včeraj, ko so neoliberalisti umetnike označevali za tako rekoč svete krave, ki delajo nekaj, kar nobenega ne zanima in za subvencije, ki bi bolj koristile drugim – kdo sprašuje: cenimo umetnike? Jih spoštujemo?

Če bi bilo drugače, jim ne bi delili nagrad. Če bi bilo drugače, ne bi edini na svetu praznovali dan kulture. Če bi bilo drugače, bi klestili ne pa večali sredstva za kulturo. Če bi bilo drugače, bi utihnili.

»Kaj bi rekel danes Prešeren?« se komu najbrž postavlja (ne)navadno vprašanje. Imamo svobodo, a komu se zdi izvotlena. Imamo odgovornost, a komu se zdi naporna. Imamo knjigo, a komu se zdi nevidna.

Nimamo raja, ker ta živi v predstavah. Zato, da ustvarja iluzijo po boljšem od tistega kar živimo.

Zato bo »draga vas domača« vedno med nami. Kot neulovljiv, izmuznjen čas, ki se pač ne vrača.

Jaz sem se osmega februarja vrnila v Vrbo, kjer (in ker) sem lani obljubila, da bo »hiša mojega očeta« spomenik državnega pomena. Bo. Potem, ko se boste dogovorili kaj želite in kaj je prav.

Dialogi so pri nas naporni in dolgi. Ministrstvo jih ni zavlačevalo. Obljubilo je zaščito prešernove rojstne hiše in ne cele doline. Tisti, ki stojijo na poti odločitvi, da postanejo hiša, lipa in cerkvica sv. Marka spomenik državnega pomena naj se vzamejo v roke, ne pa s prstom kazati na napačne roke.