Trije skrbniki snemanj dokumentarnih filmov, ki ob meni sedijo v mini pisarni na RTV, se – vključno z mojimi in njihovimi šefi – te dni mukoma ukvarjajo predvsem z enim vprašanjem: kako odpovedovati že načrtovana snemanja za katere ni avtorskih pogodb in kako zvoziti začrtani program, ki je vezan na zunanje sodelavce. Vladni sklep o omejevanju avtorskih pogodb je v praksi drastičen, neumen in kastracijski. Red se dela z zakoni (malo delo in delo na črno so na referendumu nekoč seveda sesuli) in ne z diktatorskimi slepimi in polegalnimi ukrepi, ki so nič drugega kot totalna kontrola nad samostojnimi subjekti. Le ti se spreminjajo v objekte, saj je sedaj tako rekoč zadnji snemalec ali gledališki raziskovalec odvisen od finančnikovega palca, ki bo gladiatorsko zavil gor ali dol. Dvomim, da je bila komurkoli na vladi, ki je vsako pogodbo v javnem sektorju v Sloveniji dal v cenzuro finančnemu ministrstvu (če sploh, seveda) vedel kaj to v resnici pomeni.
Pa bi morali vedeti, če gredo kdaj v kino, v teater, v knjigarno, v muzej, na fax…in, če bi poznali dih življenja. Ok, imajo lastne izkušnje, ki jih projecirajo na druge? A
A Virantovi »sivi« zaslužki sklepanja avtorskih pogodb so se kopičili v času, ko je prejemal poslansko nadomestilo!
Glede slednjega imam zadnje dni občutek, da je spomin na to njegovo neetično početje že zamrl.
In to vsakič, ko poslušam zakaj sem se po zaključenem poslanskem mandatu vrnila v službo, ki sem jo opravljala nekoč in zakaj so mi jo sploh odmrznili. Zanimiv paradoks med temi vprašanji je v podtonu, da naj bi bilo bolje, če bi izkoristila poslansko nadomestilo do konca leta in ne postorila tega, kar mi zakon narekuje – namreč, da se v treh mesecih vrnem na nekdanje delovno mesto.
Drugi paradoks tiči očitno v strahu nekaterih, da bom na televiziji delala stvari, ki so bile nekoč ocenjene kot dobre. Torej oddaje, ki so prvič odprle vprašanje Golega otoka, taborišč, Francove diktature, študentskih nemirov, punka, družbene vloge Žensk, Raba, Ljubelja, Guernice, španske državljanske vojne, Tigrovcev, fašizma, Tita, filmske glasbe, scenografije, zgodovine filma itd…itd.
Na vprašanja, ki te dni dežujejo, ali bo moje delo v novi, sicer »razredno« skrajno okleščeni službi, družbeno odgovorno (=politično?) kontaminirano lahko rečem zgolj, da toliko kot je bilo socialno in družbeno odgovorno takrat, ko sem še ustvarjala Povečave. To niso bili namreč filmi o zalivanju rož, temveč o pomembnih sklopih naše banke spominov, naše identitete, naših sreč in nesreč in naših pogledov, ki jih je vedno treba zajemati s širokim razgledom.
Sicer pa: ko sem prekinila delo v kulturno umetniškem programu TV ni nikogar vznemirjalo vprašanje koliko umetnosti prenašam v politiko. Na srečo je to vznemirjalo mene.