Miha Baloh je poseben

Na odru, ki ga je vselej zapolnil s svojo močno prezenco. Pred kamero, ko nas je znal ganiti in raniti. In v življenju, ko je sprejemal pokončne, nekompromisne in jasne odločitve. Miha Baloh, je bil rojen 21.maja 1928 na Jesenicah.

Nastopal je v skoraj vseh slovenskih gledališčih in snemal po vsej Evropi.

A Jesenice ima rad in Jesenice imajo rade njega. Zato bo v četrtek, 13. maja 2021 v Muzeju Kosova graščina na Jesenicah otvoritev razstave MIHA BALOH. Gledališki in filmski igralec. Razstava bo odprta do 31. julija. 2021 (od torka do petka med 10 in 16. uro). Razstava ponuja vpogled v Balohov svet teatra in svet filma: od prve vloge v Štigličevem filmu Svet na Kajžarju (1952), do Veselice (Jože Babič, 1960, kjer za glavno vlogo v Pulju prejel zlato areno), Hladnikovega filma Ples v dežju (1961), filma Dvoje (Aleksander Petrović, 1961), Operacija Ticijan (R. Novakovič, 1963), Nevesinjska pušlka (Ž. Mitrović, 1964), Po isti poti se ne vračaj (Jože Babič, 1965), Amadeus (France Štiglic, 1966), Grajski biki (Jože Pogačnik, 1967), Nevidni bataljon (Jože Kavčič, 1967), Maškarada (Boštjan Hladnik, 1971), Ko pride lev (B. Hladnik 1972), Čaruga (Rajko Grlić, 1991), če naštejem le nekatere. Seveda pa so tu še številni filmi, ki so nastali v drugih jugoslovanskih republikah, televizijske nadaljevanke in zanimive tuje produkcije.

Filmska kamera 9. in 10. maja 1945

Filmska kamera 9. in 10. maja Med vojno so se kulturniki zavezali molku. Iz vidika dragocenosti hrambe spomina in vseobčega dokumentiranja je danes ta načelnost težko razumljiva, saj tako rekoč nimamo filmskih zapisov oziroma so (Partizanski dokumenti) le razpršeni drobci, kjer so včasih tehnične pomanjkljivosti celo nekakšni specialni efekti – Jakac je npr. v Črnomlju snemal miting le z enim reflektorjem in tako govorcu nadel posebno avro. Tistega 9. maja 1945 so vsi, ki so zamrznili filmski trak, čakali dobesedno v zasedi z napreženimi kamerami.

Tako je 9. in 10. maja nastal dokument Ljubljana pozdravlja osvoboditelje (režija Mario Foerster, France Kosmač v produkciji Državnega filmskega podjetja -Podružnica za Slovenijo).

Gre za prvi strukturiran filmski dokument ob/po osvoboditvi, sestavljen iz posnetkov različnih snemalcev. Pred vojno smo sicer imeli dokumentarce, ki so nastali po naročilu slovenskih domobrancev in nemških okupatorjev (npr. Veliko narodno protikomunistično zborovanje v Ljubljani 1944). Ampak, če so domobranci Kongresni trg uporabili tako, da so govorci nastopali pred Uršulinsko cerkvijo, so osvoboditelji izbrali kot ključno mesto izjavljanja pročelje Univerze – prostor, ki je sinonim za svobodo, znanje, pravico, vedenje in demokracijo. Tako 10. maja iz balkona Oton Župančič govori o »ponosni radosti, ki zaliva srce«, Josip Vidmar o tem, da se je »velikanski svet nasilja podrl«, Edvard Kocbek pa: »eno veliko željo imamo vsi (…), da bi tako enotno kakor smo si pridobili to zemljo in pravico, da smo njeni gospodarji, enotni ostanemo tudi v bodoče.« Govorijo tudi drugi člani narodne vlade: Boris Kidrič, Aleš Bebler, Ferdo Kozak, Janez Hribar, Fran Leskošek.

Film se zaključi z internacionalo in nočnim posnetkom gradu – v bistvu se s posnetkom gradu tudi začenja. Prihod osvoboditeljev v Ljubljano 9. maja je snemalo več snemalcev: Metod Badjura, Mario Foerster, Janko Balantič in Rudi Omota. Metod Badjura je npr. snemal okrog pošte. Partizani prihajajo v Ljubljano s konji, peš, evforija je neizmerna, povsod objemi, narodne noše, zastave, prepevanje, sreča, tovornjaki z ljudmi in cvetje v zraku.Vemo, da so nekateri prizori iz tega filma rekonstruirani. Npr. prihod partizanov po Dolenjski cesti in prizor deklet v nošah, ki pozdravljajo prihajajoče.

Naknadno je snemanje organiziral France Kosmač a po avtentičnih dogodkih in akterjih.Kakorkoli, na današnji dan pred 76. leti se je na nek način – ne ravno rodil, a zagotovo sprostil slovenski filmski dokument.Po film morate v Arhiv RS.

Marlene

Po mojem okusu je enega najlepših dokumentarnih portretov posnel Maximilian Schell, ko je portretiral Marlene Dietrich. V dokumentarcu z naslovom Marlene (1984) slišimo zgolj glas Dietrichove, kamera jo včasih rahlo začuti, mogoče kdaj malenkostno oplazi njene zlate kodre. Maximillian je v drugi sobi med trakovi in kabli, Marlene pa za vogalom ob klavirju z globokim, povednim, akuzmatičnim, mogočnim in močnim glasom, ki popolnoma nadomesti sliko, razlaga o sebi in filmu. Ženske, ki sem jih v preteklosti res želela pred kamero (Metka Gabrijelčič, Jovanka, Herta Haas) – a so se očesu kamere vztrajno izogibale – sem vedno prepričevala, da je lahko kamera tudi slepa in da je to dobro vedela že Marlene (Maximillian jo je zgolj ubogal). No, ni padlo prav na plodna tla, ker so bili problemi tudi drugje, ne le v podobi.Malo sem zašla. Kajti začela sem zato, da pustim tu neverjetno lepe posnetke iz avdicije leta 1929 za film Plavi angel (1930), kjer je zaslovela kot Lola Lola. Na avdiciji je s sproščeno in naravno igro brezčutne in zapeljive kabaretne pevke, ki “uniči” in razoroži profesorja, presunila režiserja Josefa von Sternberga, s katerim je potem nadaljevala kariero v ZDA.Marlene Dietrich je umrla 6. maja 1992 v Parizu.