Karpo Godina ima film v krvi. Je naš edini filmar, ki je imel retrospektivo v newyorški MoMA. Ima za en muzej nagrad – od Berlinskega medveda do dvakratnega domačega Prešerna. Bil je na vseh relevantnih filmskih festivalih. Še danes najbrž spi s kamero.

A za strokovno komisijo Slovenskega filmskega centra ni dovolj dober. Njegov dokumentarni projekt v produkciji Stare gare 10.000 BICIKLOV – Stop strahovladi: sto pet petkov, kolesarskih stopetkov, ki bi filmsko uokviril protestna gibanja, so na SFC zavrnili.

Novica sicer ni od danes, me pa je tako presenetila, da ob njej ne morem preprosto zamahniti z roko. Sploh pa v času jubilejnega Festivala slovenskega filma, ki se začenja danes in v luči zgodovinskega spomina, saj vemo, da je prav Karpo Godina posnel ključne in skoraj edine metre študentskih protestov v sedemdesetih na ljubljanski Filozofki fakulteti, ki danes kot nekoč del zaplenjenega filma Kapital (Svoboda ali strip) Želimirja Žilnika, kotirajo kot suho zlato, saj gre za živ dokument nekega pomembnega časa, ki mu je bil živa priča prav filmski trak Karpa Godine.

Karpo je bil v dveh letih strahovlade Janeza Janše s kamero na tako rekoč vseh petkovih protestih in drugih demonstracijah – tudi proti avtoritarnosti ministra za kulturo. Ko smo ga tako videvali med pretežno mladimi udeleženci – nemalokrat je bil z lestvijo v bližini tudi večni varuh zaustavljenega pogleda Tone Stojko – mi je bilo jasno, da bo nekoč ves ta digi material povezal v film.

A komisijske strokovnjakinje v avtorju, ki je markiral črni film – od Čengića, do Žilnika in Makavejeva, ki je pri Zafranoviću do zadnjega diha in reza vozil kamero v dolge povedne sekvence, ki se je nemo sporazumeval s Pavlovićem, ki nas še danes v Ljubezenskih veščinah s tisoč ženskami pred tisoči vojaki spravi na kolena, ki je zrežiral evropsko priznane filme Splav meduze, Rdeči boogie in Umetni raj – skratka v tej njegovi eruptivnosti komisarke v dokumentarcu niso videle dovolj avtorskega in izvirnega (!) potenciala.

Češ, da podobni protesti proti koroni niso bili v svetu nič posebnega. Proti koroni? Dvoletni vsakotedenski protesti – bilo jih je več kot sto – so bili več kot reakcija na ukrepe proti koroni. Bili so širši upor proti avtoritarni družbeni klimi, kjer so bili kaznovani ljudje že v primeru, če so brali ustavo ali poezijo. Med njimi ni izostal tudi Boris A. Novak, (ko)scenarist projekta 10 000 biciklov.

Ne velja se tolažiti z možnostmi, da ocenjevalke prijavljenega projekta protestov niso poznale, da se z njimi politično niso strinjale ali pa, da so prespala dve leti, ko je oblast groteskno rušila družbo – tudi film, saj ga je blokirala, filmarjem ni plačevala za opravljeno delo in jim na koncu ukradla skoraj en milijon eurov. S tem se res ne velja tolažiti.

Recimo, da umaknemo ime in ponižanje režiserja in se omejimo na vprašanje kaj pomeni zanikanje konkretnega projekta. Umik namreč pomeni tudi podcenjevanje demokratičnega gibanja, kjer je ljudstvo jasno povedalo, da ne sprejema avtoritaren način vladanja. V tej luči je zavrnitev projekta tudi protikulturno dejanje.

Poleg tega bi morali skrbniki filmske politike upoštevati tudi arhivsko vrednost in težo zgodovinskega spomina, ki ga ta material nosi. Četudi bi Karpo samo zlepil skupaj selekcioniran material, magari po metodi I Chinga ali slepe montaže, bi bil tak film za pisanje naše novejše zgodovine več kot pomemben.

Med drugo vojno smo imeli kulturni molk. V tem primeru gre za kulturni mrk.

Med vojno so se v znak protesta proti okupaciji fašistov in nacistov odločil, da bo kultura tiho. Pokončna, načelna in odporniško močna drža. Kamere so skrili v klet – Metod Badjura celo med premog – in jih zagnali na osvobodilne majske dneve, ko so pripravljeni pritekli iz vseh vpadnic, da bi posneli osvoboditev Ljubljane. A zaradi kulturnega molka tako rekoč nimamo posnetkov o partizanskem in drugem gibanju, o vojnih dogodkih med civilnim prebivalstvom, o požigih, usmrtitvah, življenju ipd. Imamo le nekaj Jakčevih partizanskih dokumentov.

Naj ob vsem tem zanikanju filma opozorim še na en fenomen, ki ga je režiser v prijavi uokviri kot sproščenost in duhovitost. Petkovi protesti so bili močni, vztrajni in mirni, razen vzpodbujenih nastopov, ko jih je razbijala hojsova volja. Bili so polni duhovite in povedne simbolne govorice, ki bi jo Karpo zagotovo primerjal s tisto, ki jo je doživljal na Aškerčevi oziroma v enem povsem drugačnem času, ko je Pavle Čelik ravnal drugače kot Hojs.

Skratka, menim, da bi bilo prav, če bi se zanamci lahko v filmu soočali s protesti, ki so pomenili analitični odzivi na dušeče družbeno dogajanje, ki so odpirali prostor za razprave o nakopičenih problemih in iskali poti za boljše rešitve. Tudi s humorno govorico in inovativnimi instalacijami.

Sporočilo protestov je bilo jasno: umik tovrstne oblastne drže. Problem komisije ni bil le v tem, da ni našla dovolj avtorskega in izvirnega filmskega potenciala. Problem je bil tudi v tem, da ni prepoznala sporočila filma. S tem je tudi zanikala pomembnost tega družbenega gibanja.

Program ima slabšo gledanost. Predvajan je popolnoma kaotično, mimo vseh ustaljenih terminov, napovedi in objav. Kopičijo se oddaje, ki jih naročajo na vladi, narejene pod profesionalnimi tehničnimi, strokovnimi in vsebinskimi standardi. Dobri izdelki, koncepti in projekti, ki jih rtv zmore, so odrinjeni, profilirani avtorji ostajajo brez oddaj, v ospredje pa so porinjeni ideološki razpihovalci in votle poberkovalke.

Panika je velika, ker se čas izteka, pravzaprav že zamujajo in manevri, ki peljejo k celostnemu prevzemu oblasti zavajajo in zavijajo po ovinkih z zakonsko sporno ali celo prepovedano vožnjo, ampak komu mar objestnost –  močan želodec namreč prenese tudi prevzem funkcij kljub temu, da te večina ne prenese.

Volitve se bližajo in voda teče v grlo. Kljub temu, da je Slovenija že prepredena s provladno medijsko propagando, je rtv vendarle rtv. Zato je bila vedno tarča okupacije, po njej so se cedile sline tudi takrat – ali prav takrat, ko so najbolj vpili, da ni vredna, da jo plačujejo, gledajo in na njej nastopajo. V boju za njeno prevlado so zmagali s parolami: za cenejši in boljši rtv program! In tudi dobili. Program je bil potem dražji in slabši – konec koncev vodili so ga ljudje, ki so javno priznali, da o rtv nimajo pojma.

Vse to je jasno že mnogo časa, a očitno ne dovolj razsvetljeno, da bi kdo v zadnjem desetletju na vladi premaknil pogled, zavihal pero in rekel, da takemu stanju botruje slab zakon, da bo prispeval novega in da bo povozil Grimsovo  vladotvorno tendencioznost, ki celo prehiteva merila iz nekdanje države. Kajti ne gre le za ukradeno avtonomijo hiše, ki bi morala razsvetljensko in inteligentno interpretirati svet, ampak tudi za željeno profesionalnost, ki jo lahko zagotovi izobražen, strokovno ambiciozen in svoboden, med seboj povezan kader, ne pa politični serviserji, kot jih projicira sedanja zakonodaja, ki odpira vrata svojim oblikovalcem mnenj. Tudi danes so se parkirali na pomembnih mestih odločanja, zasegli MMC, v enega boljših in vsem dostopnih rtv projektov, ki se je gradil leta in leta, a ga bo sedaj nekdo čez noč  degradiral zato, ker mu ne bo kos.

Upam, da se bo dvignila pokrovka. In da bo vsaka stranka, ki bo aprila šla na volitve natančno vedela, kako mora funkcionirati avtonomni javni medij posebnega pomena. In da bo to tudi čimprej udejanjila. Sicer bo vse po starem.

»Zanimivo je kako ti ljudje razumejo oblast. Razumejo jo kot priložnost za lastne privilegije, za potenciranje svojega ega. Za grabežljivost (…) in za samopovzdigovanje, pri čemer pa prihaja do poniževanja drugih.«
Tako je dr. Vasko Simoniti na strankarski televiziji govoril o »levičarjih« preden je postal minister za kulturo v vladi Janeza Janše.
Čez slab mesec bosta minili dve leti, od kar je na oblasti in od kar počne mnogo tega, kar je nekoč pripisal svojim nasprotnikom.
Kaj se je sploh zgodilo na kulturi v teh dveh letih?

1. Zaradi epidemije je bilo področje kulture v veliki meri blokirano, s strani režima pa poniževano. Kulturo je vlada sistematično instrumentalizirala in banalizirala javni diskurz o njej. Minister je podcenjeval Državni zbor, zapuščal razprave, se posmehoval javnosti, ustvarjalce nagovarjal sarkastično in podcenjujoče, češ, da nič ne vedo, še manj pa znajo, motril jih je s piedestala in v vlogi le roi c’est moi nekritično, predvsem pa brez kakršnega koli dialoga in samopovzdigajoče ustvarjal svet po svojih prioritetah.
   Tako je brez analiz ustoliči muzej osamosvojitve, katerega naloge že opravljajo dosedanji muzeji in arhivi; brez razumnih argumentov je zavrnil že potrjene načrte za obnovo Drame; s sarkazmom je na kolena postrojil filmske delavce, ki jim ni plačal za opravljeno in s pogodbami zavezano delo – da bi jim šele pet sekund pred novoletno dvanajsto odtalil že davno jim odobren denar in ob tem prihranil skoraj milijon evrov, ki so na koncu leta romali nazaj v proračun. Če ga je kdo kaj vprašal, ga je podcenjevalno poklopil s: SemBulan, Ne bom odgovarjal, Nič ne veste.
2. Ministrstvo za kulturo se rado pohvali z največjim proračunom doslej. Pa poglejmo bolj natančno ta rekord nad katerim se vsi raznežijo: za leto 2022 po rebalansu znaša (skupaj z organi v sestavi – Arhivom in inšpektoratom) 238,517,979 evrov kar predstavlja 1,7% delež znotraj celotnega državnega proračuna, ki pa je težak 13,940.337,572 evrov. Proračun za kulturo za letošnje leto je resda večji od dosedanjih, a povečal se je seveda tudi celotni proračun RS. Poglejmo dobrih deset let nazaj: leta 2010, je znašal državni proračun 10,473,705,647 evrov – torej 3.466.631.925 evrov manj kot je sedaj. Takrat je bilo za kulturo cca 208,919,338 evrov, kar pa je pomenilo 2% znotraj celotnega državnega proračuna – leta 2011 je namreč znašal celo 2,06% (proračun za kulturo pa po rebalansu 198,588,006 evrov).
   Če povzamemo: višji državni proračun v zadnjih dveh letih – povečan je bil predvsem z zadolževanjem – je po dvanajstih letih dvignil proračun za kulturo za cca 40 milijonov evrov (kjer so vključena tudi sredstva za kulturni evo). Gre res za tak rekord? Odvisno od pogleda: za nakup vojaške opreme naj bi šlo letos dobrih 400 milijonov evro, torej 10 krat več kot je kultura pridobila v dvanajstih letih.
3. Ampak, če gre za tako rekorden proračun, zakaj se potem kulturniki vseeno čutijo oropane, nekateri pa celo tako onemogočene, da so prisiljeni utišati svoje ustvarjalne moči?
   Kaj kmalu ko je prišel, je je minister dal vedeti, da ni vse umetnost kar kdo razume kot umetnost. Njegov kolega, minister za gospodarstvo je jasno zatrdil, da kdor ne dela, naj ne je in namignil, da so kulturniki prej lenuhi kot proizvajalci, zato sedijo na vagonu, ki ga vleče gospodarska in ne ustvarjalska lokomotiva. Arbitrarna selekcija med tistimi, ki so vredni in tistimi, ki so nevredni javnih sredstev je v teh dveh letih postala primerljivo drastična s sistemom, ki smo se ga pred tridesetimi leti znebili prav zato, ker ni bil dovolj svoboden.
4. Kultura znotraj nevladnega sektorja je bolj kot kdaj koli do sedaj podcenjevana in kaznovana. Tako so bili nekateri prodorni ustvarjalci z mednarodnim ugledom maščevalno zavrnjeni na razpisih, številni nevladniki pa izgnani na cesto iz skoraj edinega prostora (Metelkova 6), ki je bil namenjen ustvarjalcem in skupinam, ki nimajo varnega zaledja, kot ga imajo bolj varovani javni zavodi. Nevladni sektor je kreativen segment, sploh sodobne kulture. Je pomemben del v evoluciji samostojne slovenske države, ki ga vlada ob letošnji obletnici osamosvojitve seveda ni zaznala. A iz MzK dobivamo sporočila, da so nevreden strošek. Razmnoženi kot zajci. Potrebni selekcije.
5. Brutalni posegi v procese financiranja STA so bili kot prizori iz svinčenih časov, kjer je vlada – ob pomenljivem molčanju za medije odgovornega kulturnega ministra – upogibala zaposlene na najbolj pomilovanja vreden način: z neplačilom opravljenega dela. Pohod na RTV Slovenija je bil lažji, saj ga je postlal Grimsov zakon, ki dopušča vodenje javnega zavoda tistim, ki imajo oblast. Kritični mediji doživljajo pritiske, tožbe, preiskave in blatenja. Svobodni mediji so porok demokratične družbe. MzK, pristojno za zdravo medijsko krajino pa molči ali pa kolaborira.
6. Kompas razvoja – Nacionalni program za kulturo, ki ga je lani sprejela vlada naj bi določil smeri razvoja praktično do konca desetletja (2022-2029). In na kaj računa? Na kulturo za “oblikovanje domoljubne in državotvorne zavesti” in na “razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance.”
7. Prešernova Zdravljica nas vsaj za praznik kulture zmehča in zanosno prestavi v vzvišen čas in prostor pripadnosti, odprtosti in identifikacije s svobodnim svetom. Njen naboj je močan. Lani ob proslavljanju in predsedovanju Svetu EU je bila po naročilu vlade celo vizualizirana. Sestavljajo jo video montažni prizori iz vojn, izgnanstev, ustoličenj, protestov, demonstracij in okupacij – malo ali skoraj nič tega ni iz domačih arhivov. Prizorov uspehov iz slovenske kulture ni. Enkrat vidimo Prešerna z odrezano glavo, dvakrat pokojna papeža. Slovenci zaplešejo nekaj po domače in s harmoniko, malo pa kot kurenti. Za zanos pa poskrbijo športniki in vojaki. V kadru sicer lepo zapete Zdravljice ni niti enega slovenskega umetnika ali umetnice. Nič. Nula. Je pa skupina Abba.

Zakaj je to, kar se je dogajalo v zadnjih letih pomembno v luči tega, kar se mora dogajati v naslednjih letih? Zato, ker bo po odhodu zdajšnje vlade potrebno res veliko moči, temeljitega garanja in pametnega ravnanja za sanacijo vsega kar bo zapustil sedanji cunami. Tako v polju vrednot, kadrovskih in finančnih potencialov, sistemskih vizij in odprtosti do svobodnih prostorov kulture. Verjemite, tudi tokrat ne bo lahko.