Novo mesto 1. junij 2010

Pri muzejih je paè tako, da jim leta dobro denejo. Starejši kot so, veè možnosti imajo. Starejši kot so, veè lahko dajo. Starejši kot so, veè imajo: od njih lahko veè zvemo, z njimi prodiramo dlje in z njihovo pomoèjo lažje vemo kam gremo oziroma kam bi morali v prihodnosti usmeriti našo obèutljivost do okolja, do bivanja in do nas samih.

Zato so moje èestitke ob šestdeset letnici vašega delovanja usmerjene predvsem k priznavanju in spoštovanju preteèenega èasa, naporov, ki ste jih vzajemno vlagali vanj, k upoštevanju dosežkov znotraj muzejske, arheološke, založniške in ostale raziskovalne dejavnosti, k vzpodbujanju razvoja lokalnega miljeja in k spoštljivemu gojenju strokovnega dela, ki ga v novomeškem muzeju nikoli ni manjkalo.
Res je, Edina tema je neznanje. Èe si spodobim naslov ene izmed razstav, ki jo nameravate izpeljati letos jeseni (tik pred veèjo razstavo skupine IRWIN), moram poudariti, da sta znanje in vedenje – še posebej tisto, ki sega preko šolske pridnosti in ki posega po ambicioznem vizionarstvu – pomemben porok uspešnega muzejskega dela.

V Dolenjskem muzeju je tega odprtega duha dovolj – tako na podroèju arheoloških raziskav, založniškega dela, raziskovanja, kot na podroèju zbiranja, ohranjanja, varovanja, dokumentiranja in prezentacije naše kulturne dedišèine.
Kulturna dedišèina je – dobesedno – vse tisto, kar èloveštvo deduje, kar se vpisuje v naše gene, kar nas plodi in zaplodi, èemur ne moremo (in tudi ne smemo) uiti, kar nas determinira….. kar nam daje pravico, do izjemnega bogastva, ki ga ni mogoèe prevesti ne v zlatnike in ne v valute.
Kulturna dedišèine – tista izpred tisoè in veè let, kot tista izpred desetih let – je najveèji trezor narodovega spomina. Eni mu reèejo identiteta, drugi nacionalna bit, tretji narodova zavest.
Zavest je hkrati tudi vest. Brez vesti je zavedanje lahko šibko. Muzealci in muzealke, kustosi, restavratorji, konzervatorji, arheologi ….ste vestalke spominov in tudi vesti.

Na vas je, da nas opozarjate na to, kaj je skrito v zemlji in kaj nad njo.

Da raziskujete vse kar je med nebom in zemljo in da nam to tudi pokažete, interpretirate in dokažete.

Pogled na raznobarvne steklene in jantarne jagode iz Kapiteljske njive je zame tako grozljivo lep, kot je za nekoga presunljiv pogled na nakit kakšnega atenskega muzeja. Barvno mavriène steklene kroglice z »volovskim« pogledom namreè govori namreè o tem, da nismo mi – tu in sedaj – središèe vsega vedenja in lepega.

Govori o tem, da se je èlovek vedno sooèal z željo po ugodju, po popolnem, po skladnem, po sporoèilnem, po magiènem….

Je bila roka, ki je ustvarjala na tem prostoru slovenske zemlje pred tremi stoletji manj senzibilna kot tista, ki je ustvarjala v Egiptu?

Zakaj je litoželezni likalnik, ki ga najdemo v muzeju veè kot zgolj orodje za likanje – zakaj ni zgolj kos železa brez dodane vrednosti?

Zakaj ni vrè samo lonèeni vrè, temveè iz njegovega opna zeva obrazna maska?

V muzejih ni zakaj-a brez odgovora.

V muzejih ni odgovorov brez sporoèil.

Dolenjski muzej v Novem mestu (skupaj z dislociranima enotama v Koèevskem rogu in Jakèevem domu) nam je šestdeset let dajal jasna sporoèila, da spoštuje našo preteklost in s tem tudi našo prihodnost. In da ni teme, èe je znanje.

Pravite, da DAN SAGARMATHE (gora Mt. Everest) pomeni MATI ZEMLJE.

Biti mati zemlje pomeni biti naroèje in globina tega sveta.

Pomeni nenehno romanje v naroèje pradavnega, veènega, varnega in nevarnega.

Pomeni èastiti in oboževati. Pomeni hlepeti in želeti.

Pomeni – dobesedno – biti predmet poželenja.

Bodisi za fotografsko oko, bodisi za oko turista, alpinista, ljubitelja…slehernika.

To goro so želeli doživeti tudi številni slovenski alpinisti – tisti prvi pred skoraj tridesetimi leti in tudi tisti, ki so pod njenim okriljem dali pobudo za gradnjo šole za gorske vodnike.

Tudi ta šola – pa ne le ta šola – je utrdila slovensko napalsko prijateljstvo, ki ima veliko tradicijo.
Veseli me, da se s to fotografsko razstavo odpirajo obzorja in pogledi na tisto kulturno dedišèino, ki nam ni dostopna vsak dan in ki nam govori o tem, da ima vsaka kultura, vsak prostor tega sveta – pa najsi je še tako skrit in stisnjen v oddaljene kotièke te matere zemlje – svojo zgodbo, svoj kontekst in svoje življenje.

Prav je, da tem kontekstom odpiramo obzorja, jih preuèujemo, spoznavamo….ter vidimo in slutimo vse dimenzije, ki so naši kulturi komplementarne, drugaène od nje, ali pa skupne.

Zgolj spoznavanje drugih pomeni spoznavanje nas samih.

Danes in jutri je nepalski in mednarodni dan SAGARAMATHE, izzvan s spominom na heroèino dejanje iz leta 1953.

Gorniški film, zakljuèek, 14.05.2010

Absolutno drži, da sta kultura in natura tesno povezani, sploh pa ko govorimo o filmu.

Zakaj?

Zato ker je prvi slovenski celoveèerni film V kraljestvu zlatoroga (Janko Ravnik) iz leta 1931 film, ki dobesedno domuje v gorah. Resda je nem, toda v vsakem kadru krièi: Sveta si zemlja Slovenska!

Gre za dolg pohod na Triglav treh – še danes najznaèilnejših slojev slovenske družbe: delavca, kmeta in intelektualca. Poleg tega filmskega romanja na »sveto goro slovenstva« je še en »prvi«, ki vnaša vèasih prepir (tipièno slovensko) kateri med njima nosi primat prvega slovenskega celoveèernega nemega filma, namreè Triglavske strmine iz leta 1932 režiserja Ferda Delaka in znamenitega snemalca Metoda Badjure.

Ker vem, da vam to poglavje slovenskega filma ni prav domaèe, vam moram povedati zgodbo iz Triglavskih strmin, saj ne prikazuje le slepe ljubezni do gora, temveè to ljubezen osmišljuje oziroma predela v domovinsko èustvo, ki se konèa na vrhu Triglava – na toèki torej, kjer se stikata zemeljsko in sveto.

Še veè: na vrhu Triglava se stika tudi moško/žensko, saj se tu zgoraj (med oblaki in skalami, med nebom in zemljo) zgodi poroka.Pakt. Zavzeza. A ne obièajna poroka, temveè pravi dogovor, ki ga doseže ženska, daleè od lika trpeèe cankarjanske matere in bližje liku fatalne krotilke moških poti. Ne bom rekla stranpoti, saj fant, ki zadnjiè pred poroko uide s kolegi v gore, ne gre na fantovšèino v gostilno temveè raje v hribe!

Kakorkoli, bodoèa soproga se hitro spravi za njim, èeš zakaj pa naj bi bile meni gore tuje in najbrž si tudi misli, zakaj bi mi bila blizu kuhinja. In mu na vrhu Triglava porine v podpis dogovor, da se ne bo v bodoèe nikoli veè podajal v gore brez nje.

V Slovenskem filmu so gore evocirale mnogo èustev, prikazanih na bolj ali manj prikrit naèin in z bolj ali manj simbolnim sporoèilom – poleg tistega, ki je seveda že sam po sebi umeven: namreè, da je gorski svet, svet miru, izziva duha, poguma, strasti.

In da je tudi svet dualnosti – nevarnosti in prijaznosti hkrati (èe vas spomnim na film Morana, kjer »zlo« domuje v nederjih visoke slovenske zemlje in v podobi ženske (morane) z dvema obrazoma. A najlepša je vendarle tista sekvenca, ki jo sreèamo v filmu Umetni raj (Karpo Godina), ko se Karol Grossman – oèe prvih metrov slovenskega filma – povzpne na vrh hriba in svoji družbi zavpije: »O krasne slovenske gore, krasen zrak in kakšna megla tam spodaj!«

Strupen pogled v dolino je najbrž tisto kar osmišlja višino (dvig, vzpon, napor, voljo).
Verjamem, da je vam, ki se sooèate z ostrino skal in ostrino duha, da ste tem skalam sploh kos – ta krik in vzdih ob pogledu na to, kar leži tam pri tleh in je morebiti tudi pritlehno, veè kot jasen in seveda tudi poznan.