Holokavst, Španski borci
Danes že pokojni Vlado Makuc je bil španski borec. Srečala sva se v času, ko sem do zadnjega diha vstopala v Picassojevo Guernico. Prek nje sem prišla do Francove grobnice v Valle de los Caidos blizu Madrida, kjer so Francovi taboriščniki izvotlili ogromen hrib za njegov grob (kopali so podobno kot nemški ujetniki na Ljubelju), in do nekaj še živečih Slovencev, ki so se bojevali v španski državljanski vojni. Na koncu res dolgega pogovora sem gospoda Makuca vprašala, kakšen je njegov odnos do spremembe imena Španski borci. Takrat je namreč Janševa stranka predlagala spremembo imena kulturnega doma, v katerem Španskih borcev ne bi bilo več.
Makuc, ki je »moško« zdržal vse spomine na lakoto, nemire in soočanja s smrtjo v Španiji, se je ob tem vprašanju zlomil. Sunkovito je vstal, drobno telesce je zatrepetalo in s solzami, ki mu jih ne bi nikoli pripisala, je dejal: »Nikoli! Če se to zgodi, bom šel tja, se ulegel na cesto in se ne bom premaknil, četudi pripeljejo tanke pred moje telo!«
Malo moških je pred menoj jokalo. Nerodno je skrival solze g. Ilja Jurančič, ko je – po skoraj 40 letih – stopil prvič na Goli otok. In tigrovec Mirko Brovč potem ko je odprl svoj tok spominov na čas, ki mu je dajal več, kot je za to naš narod dobival.
Ja, spomini ubijajo. A spomini tudi oživljajo.
Ne le solze, temveč zavest. Zavest, da smo nit zgodovine. Da nas je zgodovina vpela v nor, iracionalen, pošasten in nerazumljiv vozel, ki so ga pred nami morali živeti ljudje zgolj zato, ker jih je nekdo določil, da niso ljudje.
Sicer ne bi umirali v taboriščih, ne bi na njih delali poskusov, ne bi izginjali v pečeh in plinskih komorah ter ne bi umirali od gladu. Tako je izginilo šest milijonov evropskih Judov in pet milijonov Romov, hendikepiranih, homoseksualcev in mnogo drugih, ki so bili ubiti v obdobju holokavsta – ne le v nacističnem koncentracijskem taborišču v Auschwitzu na Poljskem, ki so ga 27. januarja 1945 osvobodile sovjetske enote (ta dan pred petimi leti je Generalna skupščina OZN razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta).
Rekla sem, da spomini oživljajo. Da gnetejo našo zavest. Ob takih priložnostih, kot je današnji dan, je preveč preprosto reči, da je zgodovina opomin.
Vsak dan, ne le današnji, je treba delati – in ne le reči, da je ta opomin zakon, ki nam prepoveduje sleherno diskriminacijo. Sleherno razločevanje narodov, ras, spolov in nazorov. Nacionalizmi, ki všečno in spretno prižigajo ogenj na vse preveč razbeljenih tleh naše skupnosti – in tudi Stare celine –, so nevarna pot do razločevanj in konfliktov.
Zato je treba spomine gojiti. Vsak s svojim orodjem. Ko je Spielberg snemal Schindlerjev seznam – zgodbo o češkem industrialcu, ki je reševal Žide pred smrtjo –, je poslal po svetu številne okretne in priročne kamere, ki so lovile utrinke ljudi, ki so se spominjali holokavsta. Da bi imel trezor spomina, ki ne bi nikoli izginil.
Vsak ima svoje orodje za polnjenje takega trezorja. Pisatelji, slikarji, zgodovinarji, filmarji … A niso le oni apostoli spominjanja. Apostoli smo vsi, ki želimo mir in ki spoštujemo drug drugega.