Mladi levi

V Stari Elektrarni se je začelo pred leti z adaptacijo prostorov, ki so namenjeni kulturi. To je bila dobra rešitev in zgleden primer javno-zasebnega partnerstva. Sedanji upravljavci  Stare Elektrarne, ki nas dobro naelektrijo sredi poletja s festivalom Mladi levi pa so zadnje čase vse bolj nesrečni, ker prostori niso v lasti države. Bojijo s, da se bo Elektro Ljubljana premislila, da ne vidi prednosti sožitja med gospodarstvom in kulturo in da se bodo nekega jutra zbudili in dejali, da ne želijo več tovrstnega sodelovanja. Ta scenarij je sicer bolj malo možen, a vseeno treba priznati, da so tam vendarle razmerja labilna. No, danes ob otvoritvi letošnjih Mladih levov, je bilo vse prej kot to.

Zato tudi igriv nagovor.

Mladi levi se prevešajo v fazo zrelih levov. Bolj natančno levinj, saj je za tem – časa in časti zglednem obdobju – glavni takt dajala levinja.

Tovrstni staž ni le častitljiv temveč hkrati tudi poln pasti, preizkušenj vzdržljivosti in vztrajnosti.

Bunker je seveda prostor, kjer se »trenira« ofenzivnost, vzdržljivost in odpor.

Vsi se strinjamo, da Zavod Bunker premore vse našteto in še kaj več.

Od kar je Bunker »elektriziran«  – torej od kar je priključen na te prostore, je resda pridobil na varnosti.

Ta varnost, ki ga nudi ta hiša, je – bi rekla Nevenka – lahko tudi prostor ne/varnosti, saj se nikoli zagotovo oziroma popolnoma ne ve, ali bo večen ali ne. Tako Nevenka. Sama trdim,da tako velike »visoke napetosti« med lastniki te kulturne dediščine in najemniki ni, saj velja naglaševati princip obema koristnega sobivanja. Stavim torej na prave pretoke, na prave »daljnovode« – take, ki gledajo v daljavo, torej.

Letos bo to sobivanje, kot napovedujete, doživelo še poseben presežek s tem, ko boste mrežili okolico z novimi socialnimi, družbenimi, družabnimi in kulturniškimi  vezmi.

Predlagam, da os Slomškova – Metelkova, ki naj bi se letos ulično nadgradila, okrasila, povezala, z rožami posadila in socialno izostrila – v bodoče potegnete še do Maistrove 10, kjer vas čakajo naše Divje misli, naše drzne želje, naši odprti prostori in naši smeli načrti.

Zato naj naglasim še nekaj, kar je ob Mladih levih vedno izziv, namreč to, da so Mladi levi znajo spremeniti tudi Zlate leve. Zlate namreč zato, ker se znate vpeti v druge programe v svetu oziroma Evropi. Res je, dandanes ne moreš več obstajati sam. Vsi se tega ne zavedajo.

Želim dovolj dobrih dni. Porok za to so predstave, ki odražajo duh časa, porok je tudi odkrivanje novih umetniških četrti, uličnih borz, vzajemnih storitev in vseh prikladnih oblik vključevanja.

Ovo malo duše

Bilo je mnogo srečanj, besed, načrtov, topline in stvarnih pogovorov. Tudi nostalgije. Zato ni čudno, da mi ta trenutek, ko obračunavam z obiskom Sarajeva, ostaja pred očmi današnja kava z Ademirjem. Kenovič je človek, ki ni le posnel prvenec Ovo malo duše, temveč tudi človek, ki  premore ogromno duše. In – kar je dandanes absolutno presežno – človek, ki mu uspeh te duše ni niti malo odvzel.

Se spomnite njegovega  (in Sidranovega) Kuduza? Melodrame o možu, ki je bil zmožen najhujšega dejanja iz strasti in hkrati največje nežnosti iz ljubezni? Še sedaj imam vsako sekvneco pred očmi…

Danes mi je pripovedoval o tem, da je film pokazal sodniku, ki je “Kuduza” spravil za zapahe.  “Plakao je kao djete”, mi je tiho govoril Ademir. “Kaj sem naredil, je menda  šepetal….Smo takrat, ko smo gledali ta film – in tudi sami brisali solze odhajajoč iz kina – razmišljali o teži zločina in kazni?

(Melo)drama je bila vedno glavna nosilka zgodb. Mestoma se mi zazdeva, da jih danes svet blišča in reciklaže ne najde več. In da so vse bolj silikonske.

Spovedi

Med predstavo Dušana Jovanoviča “Spovedi”, uprizorjeno v APT v Novem mestu  sem premišljevala, da sodobni surogati spovednice so tudi blogi, dnevniki, omizja, kamere….skratka vsa tista orodja, kjer iščemo sogovornika oziroma  svojega (imaginarnega) oblastnika – kot pravi Dolar v video prologu novomeških “Spovedi”, kjer  prestopniki in  kršitelji pričakovanega reda v kamero izpovedujejo svoje občutke krivde, medtem ko jih mi/gledalci opazujemo iz spovedniških boksov.

Tudi blog je način iskanja eha in način prebijanje tišine. Je pot do drugega – še posebej za tistega mislečega in pišočega, ki  nosi preveč molka v sebi in zaznava preveč praznine okrog sebe.

Bloge in  komentarje pišem že ogromno časa oziroma od takrat, ko sem pač morala v javnosti “potlačiti” videnja v prvi osebi ednine. So ne povsem odprta osebna zapažanja, poslovila, ocene kulturnih dogodkov, dvomov  in mojih počutji. Čeprav živim s službo od jutra do jutra, v njih ne pišem o tem kako naj bi v kobilarni  ponarejali  kartoteke konjev, kako so se v kešu plačevali skeni arhivov, zakaj se moji mejli objavljajo v tisku, kaj  mi (ne)umnega izvrže kakšna revanšistična ovadba ali pa kaj meni cerkev o blejskem sporazumu. Tudi na facebooku zapiram vrata pred službenimi odnosi.

Zato sem se danes, ko me je novinarka vprašala, kako bom komentirala nejevoljo  predsednika programskega sveta rtv Slovenija  glede mojih blogov prijela za glavo vedoč, da je nekomu moja glava odveč. Špecanje  spletnega zapisa in klicanje na pomoč predsednika vlade pa je nebogljeno  postavljanje nagobčnika svobodi izražanja.