Danes je moj dan

Rojstni, namreč. In si vsakič rečem, da bom vzela papirček in delala pluse in minuse. Predvsem pa, da se bom naučila izreči NE!
A potem se delam, da ne vem za kateri dan gre.
Ponoči sem spekla kruh. Veliko in preveč spečeno kito sem nesla v službo. Pol mi pa je bilo neprijetno, da jo ponudim,ker sem si rekla, da je običajen dan. Potisnila sem ga na mizo kolegija in zbežala na sestanek.
Bilo jih je polno za cel dan. Podelitev Plečnikovih nagrad je bila lep intermezzo. Maruša Zorec je na Brezjah intervenirala na njej lasten način: manj je več! Dobro!

Plečnikove nagrade

20.04.2009

Arhitekt Jože Plečnik se je rad pozabaval tudi z navideznimi malenkostmi.
Pozabaval?
Ne vem, če je kdo kdaj imel pred očmi njegovo svečo. Preprosto svečo. Tako robustno, čokato, oker barve s črno izrazito tipografijo.
Kaj napiše in nariše gor?
Najprej srčka, ki izgledajo kot znakovje s kakšnega vaškega sejma. Ruralni narod, poln tradicije, zemlje in želje po ljubezni…je s tem Plečnik rekel, da smo.
Med njimi na pol gotska tipografija, ki izpiše  »Vse zgori«
Črko »S« v  besedi »vSe« izpiše z   znakom, ki pomeni večnost, neskončnost, trajnost. Še več: v obrisih tega znaka zaslutimo kačo.
Kaj je bolj perverznega, genialnega in preprostega kot dejstvo, da na sveči – na tem »objektu izgorevanja« poveš – ne, dobesedno zabičaš! –  da so stvari na tem svetu končne. Minljive. Da jih obkroža ljubezen, sporočena skozi narisana srčka, a da tudi ljubezen uklešča končnost in  minljivost.
Toda Plečnik je na tej preprosti sveči S spremenil v neskončnost.
In tu je vsa resnica, zaradi katere smo: bodisi vi arhitekti, urbanisti in skrbniki krajine – bodisi mi umetnostni zgodovinarji,  bodisi pisatelji…bodisi kleparji ali slikarji…kdorkoli pač že.
Smo zato, da segamo v neskončnost.
Da kljub temu, da enkrat izgorimo – tako kot izgori sveča – ostanemo.

Nagrada, ki jo podeljujete je zato, da ostanete.
Je zato, ker so vaši posegi v prostor skladni s prostorom, ki ga nadgrajujete. Je zato, ker ne želite (in ne želimo), da je arhitektura minljiva scenografija, ki jutri izgori, ko ji čas naloži nove obleke.
Plečnikova nagrada, ki jo podeljujete ima težo zato, ker ustavlja korak in odpira oko tistim, ki mogoče ne vedo, da je hiša več kot zavetje, več kot dom, več kot izraz moči kapitala, več kot družbena zareza v prostor.
Arhitektura je koncept razuma, razumevanja in ljubezni. Arhitektura ni teaterska scenografija, ki jo podre naslednja predstava.
Zato je Plečnik na svojo svečo S zapisal z znakom neskončnost.

V vseh nas je želja, da se ne stopimo v vosek, ampak, da iz voska nekaj naredimo. Brez tega gnetenja nas ni.
Dragi moji,
Lahko vam bi – in celo rada – govorila o pasteh, tesnobah, zagatah in  dvomih, ki vam jih nalaga današnji čas. Čas grobosti, računov in moči, ki vas tudi sili v inženirstvo, fascinacijo, všečnost, priročnost in v posiljevanje okolja.
Vsega teh pasti se zavedate sami in tega se zavedam tudi sama – sicer ne bi poklicala na pomoč vedoče, ki skrbijo za Dom za svet.
A nočem, ker – kot že rečeno – vse zgori, kar ne preživi. In preživi vedno le najboljše.

Ljudski Wagner

Olala, že skoraj en mesec nisem kliknila na Napiši nov pripspevek. Imam še en kao blog, ki ga nisem kliknila že eno leto. To je povsem osebna, s peresom na kitajski papir izpisana  knjižica, ki jo  odprem običajno v aprilu. Zakaj potrebujem(o) puščati sledi tako in drugače – z našimi fotkami, dnevniki, blogi,skicami, filmčki…Nekaj odgovorov je v spominih, nekaj v strahu pred izbrisom – a večino jih je v samoti.

Na Volkswagnerju pred par urami ni bilo osame. Jazzy Wagner je bil poln – sploh ne patosa, temveč nepričakovane mehkobe. Dobre spojitve simfonikov in zatajenih Laibachov, mehki rezi med eno in drugo institucijo in polna skladnost dveh polov. Seveda smo čakali Wagnerjevsko viharnost, ki naj bi Laibachi samo še potrdili. A zadovoljivo: nič od tega.

Pa me potem vpraša neka (menda) novinarka ali mislim, da je bil Matjaž Gantar od KD Group, ki je plačal in dal idejo za koncert, podoben Hitlerju, ko je nagovoril občinstvo pred nastopom. Halo, kaj pa se sedaj gre s takimi vprašanji?, me je vrglo. Od kje se ji je sedaj utrgalo tako razmišljanje, ki je bilo v podtonu povsem jasno napirjeno proti koaliciji – Wagner-Hitler-oblast-kapital. A se mogoče dekle izogne vsaki vožnji z vsakim  Volkswagnom, ker je Hitler vrgel na trg hrošča, vsakemu pogledu na filme Leni Riefenstahl, ker naj bi jih vzpodbujal Hitler in vsaki arhitekturi, ker jo je tudi on študiral? Nemški hrošči so vzdržali zato, ker so bili germansko robustni in tudi obubožanim dostopni, filmi Leni Riefenstahl so ostali abacedarjum dokumentarnega žanra in spev telesu…

Odnos ideologij in umetnosti je fascinantna tema, takorekoč interpretacijska tema poželenja.

A če se to poželenje zvulgalizira, je škoda na dlani.

Ko sem že pri vulgarizmu sem dolžna pristaviti delček zapisnika Programskega sveta naše javne televizije:

“Programski svet RTV Slovenija sprejme na znanje opozorilo Komisije za razvedrilne in športne programe RTV Slovenija, ki je na podlagi ogleda oddaj Hri-bar (z dne 24.1., 7.2. ter 14.2.2009) ugotovila,  da v oddajah prihaja do kršitve 8. alineje programskih standardov, ki se glasi: »v oddajah in programih dosledno uveljavlja ločnico med duhovitostjo in vulgarnostjo oz. zasmehovanjem ter preprečuje žalitve, smešenje in druge oblike poseganja v integriteto ljudi«. Komisija hkrati opozarja na zadnji odstavek programskih standardov: »da so vodilni delavci RTV in uredniki dolžni ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovnih obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose.« Upoštevaje navedeno programski svet opozarja programsko vodstvo, da je v takih primerih dolžno ukrepati.

Opomin, disciplinska, cenzurka…kaj je sedaj to? Če je za komisijo, ki pregleduje program RTV (!) Hri-bar tako moteč in vulgaren, zakaj ga ne preprosto vržejo iz mreže, ne le na rep sobotnega programa – tik pred ponovitvami starih programov? Se bojijo Hribarja? A hkrati ne dovolj, da ga ne bi cukali za ušesa v upanju, da bodo ta ušesa bolj poslušna?

Končam, da vidim, kaj pravi Hribar danes. Prej pa še to: če boste v bodoče v Demokraciji še klikali na Copy  komentarjev  tega bloga, potem priporočam, da niste ozkosrčni in si vzamete več teksta – ne le tistega, ki je iztrgan iz konteksta. Še raje pa vidim, če za seboj pustite kaj sledu na teh straneh – bo bolj demokratično!

Romano Čhon

Mesec romske kulture, Romano Čhon, 1. festival romske kulture, Etnografski muzej, 2.04.2009

Malo je narodov, ki bi v svojem imenu nosili »človeka«. Beseda Rom namreč pomeni človek, moški, mož (ROMNI pa ženska, žena).
Malo je narodnih skupnosti, ki bi svoj podpis (ime) vezali na bistvo sveta, ki je – in bo – človek. Oseba. Individuum. Pogoj preživetja, bitja in sveta.
Narodi so pri poimenovanju posegali po geografskih pojmih, verah ali bogovih. Rom pa je preprosto človek.
In malo je narodov, ki bi imelo tako pomenljivo zastavo, kot jo imate Romi:
Modra – ki pomeni nebo, zelena, ki predstavlja naklonjenost Romov do narave. In rdeči krog, ki pooseblja potovanje in trpljenje Romov skozi čas.

Živeti odprto…. sprejemati nebo in zemljo… potovati….seliti ..spreminjati krogotok  ter sprejemati križevo pot.

Malo je tudi skupnosti, ki bi svoj jezik – tako kot Romi – uporabljala večinoma v govorni obliki. Še manj pa tistih, kjer se jezik uveljavlja predvsem na pesniškem, glasbenem in gledališkem področju.

Če združim vse našteto – torej ČLOVEKA, NEBO, ZEMLJO, POTOVANJE , PESEM, GLASBO  pridem do tistega polja svobode, ki bi mu v romskem jeziku rekli  »bas,baxt, bast«: sreča. In ljubezen.

A to polje ni le polje svobode, ker ga preči še vedno vse preveč predsodkov, nestrpnosti in rezov drugačnosti.
Moja teza je, da na nivoju nezavednega zbujate Romi vsem ostalim  nam neko ljubosumje, saj  vse prevečkrat s svojim »človekom« v imenu in intenzivno močjo čustvenega izražanja opominjate, da smo nekaj v nas ukrotili, si omejili, zakoreninili življenje, ga zamrznili in s tem vzpostavili nadzor nad našimi  emocijami.
Zaradi tega našega »manjka« toliko raje poslušamo vašo opojno glasbo ali pa gledamo ganljive gibljive podobe vaših življenjskih zgodb. In ob vas mislimo o sebi. Eni vas ob tem  kaznujejo, drugi obožujejo.

Ko se srečata dve kulturi  se lahko spogledujeta, združujeta ali dopolnjujeta. Najtrše je, če si nasprotujeta.
Zgodovina (tudi dandanašnja) priča, da je nasprotovanje rodilo najhujše zlo človeštva.

V Evropskem prostoru živi približno dvajset milijonov Romov. Dvajset Slovenij. 15 milijonov  (pri nas 10 000) jih uporablja različna romska narečja.
Nedavno sem listala knjigo Jožeka Horvata – Muca Romski jezik, ki prinaša razlage, prevode in specifike romskega jezika.
Naj vam z njeno pomočjo na koncu  rečem PARIKEJRAV – hvala.

Hvala za povabilo!
Hvala za festival!