Minister na filmu

Po eni strani mi je bilo všeč, da je bilo tako neformalno. Namreč včeraj zvečer se je simpatične premierne projekcije bosanskega filma Težko je biti fin v Kinodvoru udeležil tudi minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović, ki v filmu igra mefistovsko vlogo sarajevskega prekupčevalca. Ob ministru – igralcu, so bili prisotni tudi režeiser filma Srđan Vuletić, Saša Petrović, Daria Lorenci in avtor glasbe Saša Lošić. Poleg župana in podžupana ni prišel v Kinodvor nihče, ki bi ministru vsaj protokolarno, če ne drugače, stisnil roko.
Pa si rečem: res so volitve mimo, toda vlada je še legitimna in tudi močno deluje: kadrira, zaposluje, sakralnim objektom izdaja certifikate za spomenike državnega pomena, zanika očitke računskega sodišča ipd…zakaj torej ne bi počastila ministra tuje in hkrati bližnje države s svojim pogledom?
Minister za kulturo, profesor in igralec, ki je svojo prvo vlogo zastavil v – s cannesko palmo nagrajenim filmom Moj oče na službenem potovanju (sicer je igral tudi v Karauli, Grbavici in v zadnjem filmu Gorana Markovića, ki je bil prav včeraj premierno prikazan v Beogradu) – je očitno seznanjen s slovensko filmsko situacijo, sicer ne bi bil tako žalostnih besed na to temo.
A vendarle, četudi mi je to “neformalno” vzdušje, kjer minister povsem neministrsko plava med občinstvom na nek način všeč, me je hkrati tesnobno vznemirjalo: film Teško je biti fin je namreč nastal tudi v sodelovanju s slovenskim Filmskim skladom, ki je ravnotako bojkotiral projekcijo. Režiser filma Srđan Vuletić ima s Slovenijo vezi, ki bi jih lahko kdo iz uradnih soban imel vsaj malo bolj pred očmi. Pred leti je namreč z nami posnel krasen kratki film Hop, Skip & Jump (z Barbaro Gračner, Mustafo Nadarevićem in Davorinom Janjićem) in dobil v Berlinu tudi nagrado. Spomnim se, da sem bila takrat, ko so mu sporočili novico o nagradi skupaj z njim in z – na žalost preminulem – izjemnim slovenskem producentom Jurijem Košakom v neki berlinski gostilni. Pozno v noč je zazvonil telefon in fantoma se je zadovoljno razlezel obraz. Naročili smo še eno pivo in začeli “maštati” o novih projektih. Košaku se žal, kasneje niso izšli, Srdjanu pa zagotovo. Težko je biti fin je ljubezniv film o dobroti, ki ga svet izpraznjenih vrednot nedvomno potrebuje.

Zaresna enoletnica

Šestega oktobra lani smo Združenje za novo politiko prelevili v stranko Zares. Iz takratnega srečanja na Gospodarskem razstavišču mi je še najbolj ostal v spominu Sokratov zagovor, ki ga je izjemno interpretiral Peter Trnovšek.

Za rojstvo politične stranke je bilo več kot pomenljivo, da ji je botroval večno aktualni tekst, ki je že v antiki odgovarjal na vprašanja o razpadanju vrednot. Sokrat se je namreč moral zagovarjati pred sodiščem, ker so ga Atenci obdolžili, da ne verjame v bogove, da uvaja nova božanstva in da kvari mladino. Njegova obramba pred več kot petsto porotniki – s katero sicer ni ubežal smrtni kazni – je  njegovo vlogo prestavila v tožnika, porotnike pa v obtožene. Ni ga bilo strah smrti, saj je njegova teza temeljila na podmeni, da s tem, ko so obtožili njega, je atenska družba v bistvu obtožila sebe. Zagovor je utemeljeval na dvomu pripisanega mu “zla” in na domeni, da vsako dejanje ima vedno tudi drugo plat pogleda – seveda v kolikor si ga zmožen videti in pripoznati. Če so mu  Atenci očitali  zapeljevanje mladih, utemeljuje to na njihovem strahu pred tem, da bi mladi nezaslepljeno in osveščeno odraščali; če mu očitajo da je počel neprimernosti, ko je po nepotrebnem raziskoval “resničnosti pod zemljo in na nebu”, je to utemeljeval s tem, da  uveljavlja in ne spodkopuje demokracijo itd…

Ob prvi obletnici stranke Zares se mi v smislu “zagovora pred družbo” poraja ključno vprašanje: smo v tem času ubranili “drugi pogled” na katerem je slonela nova politika? 

Smo se dovolj ukvarjali z “bogovi” nad in pod zemljo relativno mlade slovenske družbe, nezadovoljne s trenutnimi bogovi na zemlji?  Continue reading

Po volitvah v kino

Ni bilo čisto tako, kot piše spodaj o mojem blogu. Namreč, da  bom na drugi jesenski dan v kinu.

Po volitvah ne morem kar tako v kar nek xy kino. Šparam se namreč za novo odprta vrata mestnega kina  Dvor. Ponovno odprtje tega Kinodvora je zame na nek  način  dodatni simbolni rez, ki se je zgodil z nedeljskimi volitvami. Odplaknilo se bo eno mračno poglavje, ki je ubilo pozitivni in težko vzpostavljeni naboj  tega art kino centra. Continue reading