Minister na filmu

Po eni strani mi je bilo všeč, da je bilo tako neformalno. Namreč včeraj zvečer se je simpatične premierne projekcije bosanskega filma Težko je biti fin v Kinodvoru udeležil tudi minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović, ki v filmu igra mefistovsko vlogo sarajevskega prekupčevalca. Ob ministru – igralcu, so bili prisotni tudi režeiser filma Srđan Vuletić, Saša Petrović, Daria Lorenci in avtor glasbe Saša Lošić. Poleg župana in podžupana ni prišel v Kinodvor nihče, ki bi ministru vsaj protokolarno, če ne drugače, stisnil roko.
Pa si rečem: res so volitve mimo, toda vlada je še legitimna in tudi močno deluje: kadrira, zaposluje, sakralnim objektom izdaja certifikate za spomenike državnega pomena, zanika očitke računskega sodišča ipd…zakaj torej ne bi počastila ministra tuje in hkrati bližnje države s svojim pogledom?
Minister za kulturo, profesor in igralec, ki je svojo prvo vlogo zastavil v – s cannesko palmo nagrajenim filmom Moj oče na službenem potovanju (sicer je igral tudi v Karauli, Grbavici in v zadnjem filmu Gorana Markovića, ki je bil prav včeraj premierno prikazan v Beogradu) – je očitno seznanjen s slovensko filmsko situacijo, sicer ne bi bil tako žalostnih besed na to temo.
A vendarle, četudi mi je to “neformalno” vzdušje, kjer minister povsem neministrsko plava med občinstvom na nek način všeč, me je hkrati tesnobno vznemirjalo: film Teško je biti fin je namreč nastal tudi v sodelovanju s slovenskim Filmskim skladom, ki je ravnotako bojkotiral projekcijo. Režiser filma Srđan Vuletić ima s Slovenijo vezi, ki bi jih lahko kdo iz uradnih soban imel vsaj malo bolj pred očmi. Pred leti je namreč z nami posnel krasen kratki film Hop, Skip & Jump (z Barbaro Gračner, Mustafo Nadarevićem in Davorinom Janjićem) in dobil v Berlinu tudi nagrado. Spomnim se, da sem bila takrat, ko so mu sporočili novico o nagradi skupaj z njim in z – na žalost preminulem – izjemnim slovenskem producentom Jurijem Košakom v neki berlinski gostilni. Pozno v noč je zazvonil telefon in fantoma se je zadovoljno razlezel obraz. Naročili smo še eno pivo in začeli “maštati” o novih projektih. Košaku se žal, kasneje niso izšli, Srdjanu pa zagotovo. Težko je biti fin je ljubezniv film o dobroti, ki ga svet izpraznjenih vrednot nedvomno potrebuje.

Soočenje strank na temo kulture

Pred meseci smo stranke Zares, SD, LDS in NSi sprejele povabilo Nacionalnega sveta za kulturo in predstavile svoje programe s področja kulture. Ostale stranke so mrknile in se jim ni zdelo vredno stopiti pred krovni inštitut na področju kulture.
Razprava je bila zame zanimiva iz več razlogov. Firbčna sem bila, kako o kulturi razmišljajo v drugih strankah, hkrati pa me je begala možnost, da bomo pred tem strateškim svetom na nekakšnem izpitu, kjer se bodo podeljevale ocene. Seveda teh ocen ni bilo; šlo je za prijetno razpravo, ki ni imela namena vpisovanja v redovalnico.
Je pa kolega Školč kasneje v intervjuju za Indirekt komentiral to srečanje in tudi program stranke Zares, kjer je sicer priznal, da se ni poglabljal v podrobnosti programa Zares, a se mu zdi, da predvsem “hlastamo po neki razliki”. To o razliki seveda drži, hlastanje pa je stvar interpretacije.
No, govoril je tudi o nekih nekonsistentnostih, toda razumem, da nekaj minutna predstavitev dveh programov, ki imata vsak po dvajset strani, ni dovolj, za konsistenten spomin.
Stranka Zares je namreč edina, ki se je vprašanja na področju medijev lotila poglobljeno in pripravila tudi program, ki ga je predstavila že februarja na zelo zanimivi okrogli mizi (Franco Juri, Jože Vogrinc, Barbara Verdnik in Boris Vezjak) o »Zares avtonomnih medijih«.
Tu smo si bili na NSK srečanju res različni, saj se z mediji drugi niso ukvarjali.

V programu za kulturo »Svobodni prostori kulture« pa, priznam, opozarjamo tudi na nekatere nekonsistentnosti, ki smo jim v preteklosti botrovali tudi sami. Resda, so bili takrat upravičeni razlogi za to, toda danes je potrebno zares »pohlastati« in povprašati Evropo, zakaj dopušča razlike.
Torej:zakaj imajo v Veliki Britaniji še vedno ničelno stopnjo DDV na knjigo, kljub temu, da evropska direktiva to prepoveduje? Ko smo vstopali v EU, smo morali prikimati direktivi, nič zavlačevati in še manj izsiljevati. Itak so nam rekli, da ne bo nihče več izjema, tudi VB ne.
Sedaj je minilo kar nekaj časa. Diskriminacija pa ostaja. Angleški jezik, ki ima širok trg, se lahko uveljavlja v založništvu pod ugodnejšimi pogoji kot slovenski, ki ima minimalno tržišče.
Seveda, je to vprašanje, ki mu v EU takoj vedo odgovor. Odgovor ne bo ugoden za nas. Toda za norce pa nas naj ne imajo!

Če se vrnem k razpravi na NSK. Dr. Dular (N.Si) je spregovoril le o jeziku, Rihtarjeva – nenazadnje – malo o vsem, Školč pa je kulturo utrjeval preko prispevkov kapitala, ki so pomembna dopolnitev javnim financam.

Tisti, ki niste še prebrali programa Zares s področja kulture in medijev, si lahko del tega poslušate v priloženem video posnetku.