otvoritev Festivala Kluže 2. julij 2010

Trdnjava Kluže ni zgolj trdnjava spomina.

Trdnjava Kluže tudi ni zgolj dedišèinski spomenik znotraj najlepšega naravnega spomenika – Posoèja.

Trdnjava Kluže je tudi trdnjava kulture.

To, da se je na mestu, ki ga je pred skoraj sto leti zasedala vojska razliènih provinjenc utrdila kultura je pametno, pravilno in žlahtno hkrati.

Tudi logièno, saj se (tudi) s festivalom Kluže pravilno zaokrožuje vez med kulturo in turizmom.

Na tem mestu, tako rekoè na tromeji, so te vezi toliko pomembnejše in udarnejše.

Rada ponovim resnico, da so dandanes prave romarske poti, poti kulturnega turizma

Romar je bil tudi nemški režiser Ernest Lubitch, ki je – kot številni nemški umetniki zapustil dom in odpotoval èez lužo.

Njegova mojstrovina Ko sem bil mrtev, ki se naslanja na znani (tudi Pirandellov obrat) lažne identitete oziroma uprizoritve svojega izginotja – je bila v Sloveniji odkrita sredi devetdesetih v zapušèini Štefana Štekarja. Zaljubljenec v film in njegovo zgodovino, pokojni Silvan Furlan je v devetdesetih naletel na zaprašene kolute, ki so ostali v naših krajih najbrž iz èasov soške fronte.

Vsi smo bili šokirani, ko smo v teh kolutih prepoznali Ernesta Lubitcha – tistega slovitega in silovitega avtorja nemih filmov (tudi Ninoèke z Greto Garbo), ki je v filmu Ko sem bil mrtev tudi odigral (ne le režiral) glavno moško vlogo bonvivanta.

Ko se je ta film restavriral, je slovenska Kinoteka postala iz najmanjše kinoteke na svetu najveèja raziskovalka na svetu.

29.junij 2010, Galerija Jakopiè

Razstava »Sodobno hrvaško kiparstvo« ima tako rekoè turnejo po Evropi.

Ministra, kolega in prijatelja Boža Biškupièa razumem, da se je za predstavitev hrvaške ustvarjalnosti v evropskem prostoru odloèil prav za kiparstvo, saj gre za pomemben in eruptiven del likovne ustvarjalnosti, ki ima moèno tradicijo v preteklosti in – posledièno – tudi moène ustvarjalke in ustvarjalce v sodobnosti.

Ob tej priložnosti naj povem, da me ne veseli zgolj gostovanje hrvaških kiparjev v Ljubljani, temveè tudi gostovanje slovenskih umetnikov v Zagrebu. Namreè jeseni (sedmega septembra) bo v novem Muzeju sodobne umetnosti gostovala naša pregledna razstava Risba na Slovenskem, ki smo jo v dveh delih – v Mestni galeriji in Narodni galeriji – pripravili v lanskem letu. Novembra se bo Društvo NSK predstavilo v Zagrebu s projektom Ausstellung Laibach Kunst 2010,

v Cankarjevem domu bo oktobra v okviru meseca fotografije gostovala razstava avtorske fotografije jugozahodne Evrope Fotonièni trenutki, hrvaški umetniki pa sodelujejo na mednarodnem festivalu Mesto žensk, novembra bo v Narodni galeriji razstava Kogoj –Fabjaniè, v iskanju estetske utopije, intenzivno je tudi sodelovanje med gledališèniki in filmarji.

Spomladi je v Gavelli gostovala Mala drama s predstavo Barèica za punèke, oktobra bo Gavella pri nas s Peer Gyntom, SMG se je z velikim uspehom predstavilo na Dnevih satire,

v okviru Festivala Ljubljana bo letos nastopilo HNK Zagreb z Bizetovo Carmen. Tudi letos bomo skupaj na Piranskih dnevih arhitekture, posebni gostje pa smo na Motovunskem filmskem festivalu.

V Moderni galeriji, so trenutno na ogled dela Tomislava Gotovca (iz zbirke 2000 +) Prièakovala sem najino sreèanje na otvoritvi letošnjega trienala sodobne umetnosti v Sloveniji U3. A se je zgodilo neizbežno…

Umetnika body arta in filma, konceptualista se bomo spominjali kot izjemnega èloveka, in kot avtorja, ki mu veliko dolgujejo nove generacije umetnikov in filmskih avtorjev. Spomnimo se Plastiènega Jezusa, njegovih fotografij iz 6o -tih, filmov Smer, Krožnica, Modri jezdec, Smrt.

Dragi minister, svet je minljiv, umetnost pa ni. Je konstanta, ki tvori vrednote in vezi.

Veseli me, da se med državama tkejo smiselne in trdne vezi.

Èas jih mora ohranjati in kultivirati.

Preveè blizu smo si, da bi se opazovali od daleè.

Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji

U3, Moderna galerija, 15. 6. 2010

Ni umetnika, ki ne bi razmišljal o realnosti in razmerjih v družbi. In ni umetnika, ki ne bi delal z namenom, da postanejo tudi nevidne stvari vidne.

Kustos tokratnega Trienala sodobne umetnosti U3 – letos je na vrsti teoretik iz tujine Charles Esche – meni, da v tem trenutku potrebujemo prenovo, nov pogled na svet, ki ga prepoznava prej v realizmu kot avantgardizmu, prej v razumu kot v čustvih, prej v stanju stvari kot v stanju duha.

Tovrstno razmišljanje je povsem v duhu časa: kdo danes ne govori, misli ali celo dela prenovo? Kdo se ne ozira v danosti, ki nas obkrožajo – in to ne le na ožjem območju naših domov, da ne rečem domovine? Nismo izjema niti mi, ki postajamo prisiljeni in posiljeni umetniki kovanja proračunskih restrikcij, ne vi, ki jih posledično živite.

Pa ne govorim o t. i. »arte povera« – kustos razstave bi mi tako razumevanje trienala zagotovo zameril –, temveč prej o »arte rica« (bogata) – o umetnosti presežka, ki je individualizirana, ki vstopa v maso, ki se ne odtujuje običajnim ljudem, ki se ne izogiba vsakdanjemu življenju in ki jo prekleto zanima, kaj se v tem svetu dogaja, in ne to, kaj bi se lahko v njem mogoče in lahko dogajalo.

Realizem že sam v sebi vsebuje rez v realno – ali pa tudi v meglo, kot pravi Charles Esche –, najsi je ta megla preživeti ekonomski model, najsi bolečina okoljskih sprememb, migracij, elitizma v umetnosti …, bodisi preprosto ljubljanska megla.

A ne bi priporočala, da bi realizem in realno v sodobni umetnosti vzeli preveč zares oziroma realno. Naj vas spomnim na filmski neorealizem – na Rossellinija in njemu podobne, ki so stopili iz ateljejev, lepe izraze igralcev nadomestili z naturščiki in kamero prepustili kot da slučaju ali pa jo skrili v maskirane bokse. A vendarle je bil kader vedno prirejena realnost!

Ni slučaja v umetnosti! V umetnosti je koncept, ki realnost vedno na neki način podvoji s pomočjo orodja, ki si ga ustvarjalec izbere ali ki mu je usojeno. Pa najsi gre za Žilnikovo presenečenje, ko pride na lokacijo, ki se mu »zgodi«, kot se mu je zgodila zasedba FF v času, ko je s filmsko ekipo vandral po Jugi. Najsi gre za Toma Gotovca, ki inštalira svoje golo telo na ulici, ali Marka Pogačnika, Nike Autor itn., vsi umetniki neposredno posegajo v razmere svojega okolja. Na več načinov: od vstopa v politično in medijsko moč do nastopa z igrivo nespoštljivostjo.

In tudi v konceptu letošnjega kustosa razstave ne gre za slučaj! Mogoče gre za reciklažo slovenskega realizma, mogoče za možnost refleksije današnjega časa in za raziskovanje stanja stvari znotraj mej našega ozemlja in naših glav.

Oziranje za realnim dandanes nima več meja. Na tej razstavi, ki ohranja meje med umetnostjo in zrcalom časa, še ni tistih dimenzij, o katerih mi je nedavno pripovedoval Suleiman Jammous, borec za svobodo (in vodo) v Darfurju. Njegova »umetnost«, možna s pomočjo slovenskega darovalca in kot fižol majhnih kitajskih kamer, ki se lahko skrijejo v gumbnico ali ruto na glavi, bo tamkajšnjemu narodu pomagala pri dokazovanju nasilja nad ljudmi.

Čas in njegova tehnološka levitev ustvarjata možnosti, ko umetnost lahko dejansko »transcendira« v realnost. In to ne le v samopostrežnih trgovinah, na ulicah in v hotelskih sobah, temveč tudi v vojaških formacijah, ki mimogrede lahko končajo v Haagu.

Čez cesto, v Narodni galeriji, je razstava z naslovom Razum in sentiment – pregled avtoportretov slikarjev 19. stoletja iz 1 km dolgega hodnika galerije Uffizi. Po sprehodu po U3 verjamem, da ne bo umanjkal sentiment v odnosu do realnosti današnjega časa. Sentiment nam namreč pravi, da nismo najbolj pravi za ta (ne)pravi ali pa tudi nepravični čas.