Pravite, da DAN SAGARMATHE (gora Mt. Everest) pomeni MATI ZEMLJE.

Biti mati zemlje pomeni biti naroèje in globina tega sveta.

Pomeni nenehno romanje v naroèje pradavnega, veènega, varnega in nevarnega.

Pomeni èastiti in oboževati. Pomeni hlepeti in želeti.

Pomeni – dobesedno – biti predmet poželenja.

Bodisi za fotografsko oko, bodisi za oko turista, alpinista, ljubitelja…slehernika.

To goro so želeli doživeti tudi številni slovenski alpinisti – tisti prvi pred skoraj tridesetimi leti in tudi tisti, ki so pod njenim okriljem dali pobudo za gradnjo šole za gorske vodnike.

Tudi ta šola – pa ne le ta šola – je utrdila slovensko napalsko prijateljstvo, ki ima veliko tradicijo.
Veseli me, da se s to fotografsko razstavo odpirajo obzorja in pogledi na tisto kulturno dedišèino, ki nam ni dostopna vsak dan in ki nam govori o tem, da ima vsaka kultura, vsak prostor tega sveta – pa najsi je še tako skrit in stisnjen v oddaljene kotièke te matere zemlje – svojo zgodbo, svoj kontekst in svoje življenje.

Prav je, da tem kontekstom odpiramo obzorja, jih preuèujemo, spoznavamo….ter vidimo in slutimo vse dimenzije, ki so naši kulturi komplementarne, drugaène od nje, ali pa skupne.

Zgolj spoznavanje drugih pomeni spoznavanje nas samih.

Danes in jutri je nepalski in mednarodni dan SAGARAMATHE, izzvan s spominom na heroèino dejanje iz leta 1953.

Gorniški film, zakljuèek, 14.05.2010

Absolutno drži, da sta kultura in natura tesno povezani, sploh pa ko govorimo o filmu.

Zakaj?

Zato ker je prvi slovenski celoveèerni film V kraljestvu zlatoroga (Janko Ravnik) iz leta 1931 film, ki dobesedno domuje v gorah. Resda je nem, toda v vsakem kadru krièi: Sveta si zemlja Slovenska!

Gre za dolg pohod na Triglav treh – še danes najznaèilnejših slojev slovenske družbe: delavca, kmeta in intelektualca. Poleg tega filmskega romanja na »sveto goro slovenstva« je še en »prvi«, ki vnaša vèasih prepir (tipièno slovensko) kateri med njima nosi primat prvega slovenskega celoveèernega nemega filma, namreè Triglavske strmine iz leta 1932 režiserja Ferda Delaka in znamenitega snemalca Metoda Badjure.

Ker vem, da vam to poglavje slovenskega filma ni prav domaèe, vam moram povedati zgodbo iz Triglavskih strmin, saj ne prikazuje le slepe ljubezni do gora, temveè to ljubezen osmišljuje oziroma predela v domovinsko èustvo, ki se konèa na vrhu Triglava – na toèki torej, kjer se stikata zemeljsko in sveto.

Še veè: na vrhu Triglava se stika tudi moško/žensko, saj se tu zgoraj (med oblaki in skalami, med nebom in zemljo) zgodi poroka.Pakt. Zavzeza. A ne obièajna poroka, temveè pravi dogovor, ki ga doseže ženska, daleè od lika trpeèe cankarjanske matere in bližje liku fatalne krotilke moških poti. Ne bom rekla stranpoti, saj fant, ki zadnjiè pred poroko uide s kolegi v gore, ne gre na fantovšèino v gostilno temveè raje v hribe!

Kakorkoli, bodoèa soproga se hitro spravi za njim, èeš zakaj pa naj bi bile meni gore tuje in najbrž si tudi misli, zakaj bi mi bila blizu kuhinja. In mu na vrhu Triglava porine v podpis dogovor, da se ne bo v bodoèe nikoli veè podajal v gore brez nje.

V Slovenskem filmu so gore evocirale mnogo èustev, prikazanih na bolj ali manj prikrit naèin in z bolj ali manj simbolnim sporoèilom – poleg tistega, ki je seveda že sam po sebi umeven: namreè, da je gorski svet, svet miru, izziva duha, poguma, strasti.

In da je tudi svet dualnosti – nevarnosti in prijaznosti hkrati (èe vas spomnim na film Morana, kjer »zlo« domuje v nederjih visoke slovenske zemlje in v podobi ženske (morane) z dvema obrazoma. A najlepša je vendarle tista sekvenca, ki jo sreèamo v filmu Umetni raj (Karpo Godina), ko se Karol Grossman – oèe prvih metrov slovenskega filma – povzpne na vrh hriba in svoji družbi zavpije: »O krasne slovenske gore, krasen zrak in kakšna megla tam spodaj!«

Strupen pogled v dolino je najbrž tisto kar osmišlja višino (dvig, vzpon, napor, voljo).
Verjamem, da je vam, ki se sooèate z ostrino skal in ostrino duha, da ste tem skalam sploh kos – ta krik in vzdih ob pogledu na to, kar leži tam pri tleh in je morebiti tudi pritlehno, veè kot jasen in seveda tudi poznan.

Kranj, 2.3.2010

Kljuèni presežek Tedna slovenske drame je jasen: Jezik. Izražanje. Sporoèanje. Odpiranje.Ustvarjanje.

To ni zgolj Teden slovenske drame.

To je potrditev nekoè jugoslovanske, danes evropske, zagotovo pa vse bolj svetovne izkušnje, da uspešno nacionalno gledališèe ne more obstajati brez dramatike v svojem jeziku.

Kajti bolj kot postaja svet odprt in pretoèen, bolj kot se meèka in mehèa pod pokrovko globalizma, bolj potrebuje »jeziènost« svojega jezika.

Teden drame, ne teden , dnevi drame, in vi vsi , ki jih ustvarjate, vi , ki ste gledališèe, tako pravi Shakespeare, morate nam, ki vas gledamo in življenju, ki ga živimo, držati ogledalo.

V njem moramo videti svoje in tuje dvome, svoje in tuje pregrehe, prepoznavati moramo odlike in oblike družbe in èasa v katerem živimo.

Èe tega ogledala (odseva) ni, potem lahko odplavamo v otopitev in zdi se nam, da je vse kar poènemo prav in vse kar se dogaja okoli nas brez refleksije.

To pa je nevarno, za nas in za družbo, ki jo tkemo, saj brez tistega postanka, »odplavanja« in kreativnega nemira, ki ga sproža prostor ustvarjanja, ostajamo topi, obvladljivi in na voljo gospodarju, ki je (in bo) vedno zadovoljen, èe nam odvzame poželenje, hrepenenje in sanje.

Umetnost pozna naèine in pozna orodja, da nam spregovori glasno, agresivno, nas prisili k pogledu v zrcalo in razbija našo podobo zadovoljstva…

Vi umetniki nas morate utapljati v pozabi, buditi v življenje, aktivirati v mišljenje.

V drami, pa naj bo še tako nenavadna, tako izven našega dometa dogajanja, je vedno tudi del nas samih. Mogoèe šele v trenutkih utopitve v podobe, besede, slike….zvemo, kako preprosti so naši problemi ali kako prekleto težki so problemi drugega.

Kot ministrica se vsak dan sooèam z velikimi in majhnimi dramami drugih, ob tem tudi s svojimi… in vsak dan znova se preprièam, da v drami gre vedno za porušeno razmerje, ki išèe – ne nujno pa tudi najde – ravnotežje skrhanih, naèetih, prizadetih, spodnesenih in iz tira vrženih medsebojnih nitk.

Umetnost je – pa ne le v gledališèu – kako ta kaos spraviti v red. Kako speljati »zadnje dejanje« in še katarzo ob njem.

Vsi si želimo – pa èe si priznamo ali ne – da bi bilo zadnje dejanje happy end.

Da se konèa s poljubom, solzo in ponovno vzpostavljenim redom. Ni vedno tako, saj življenje piše in tudi ponavlja drame, ki jih je èloveštvo v svojem civilizacijskem toku že izkusilo, a si ne nujno tudi zapomnilo.

Vi, ki brusite jezik, um in gledališke deske – pred in za zaveso – èestitam za štiridesetletno trdnost Tedna slovenske drame, nagrajencem pa poklon v želji, da bomo vaša dela èimprej videli na odru